
Na Drugi godbi bo 9. julija v Ljubljani nastopila glasbenica, skladateljica in vokalistka Zvezdana Novaković z ekipo vrhunskih glasbenikov - pianistom Markom Črnčecem in tolkalistom Ninom Mureškićem. Spremljevalne vokalistke bodo Petra Prosen, Maja Zagmaister, Neža Janša, Sonca Menart, Zarja Menart, Kaja Horvat, Eva Mulej. Pa še plesalka Neža Bojovič in tolkalistka Adrijana Vučković. V novem projektu Zvezdane Novaković Čaralice bodo zazveneli ritualne hvalnice naravi, starodavne magične besede in zagovori, s katerimi so naši predniki zdravili različne fizične in psihične bolezni. Posebej za projekt uglasbena besedila in izvirne napeve je avtorica poiskala v zbirki starih zapisov iz Slovenije in balkanskih narodov. Na koncertu bodo zazveneli v moderni zvočni sliki. Projekt Čaralice je hommage Pavlu Medveščku in vsem starovercem, ki so s spoštovanjem gojili našo prvo vero, vero v naravo.
"V manj kot stoletju je človek pripomogel k množičnemu izumrtju živih bitij in prignal Zemljo na rob ekološke katastrofe. Živimo na zemlji, a kot da je ne slišimo! Naši predniki pa so znali modro prisluhniti naravi in njenim ciklom, z ritualnimi pesmimi so se z njo povezali in jo častili," pravi projektu na pot avtorica.
Razpon od etna, teatra do Laibacha
Zvezdana Novaković ZveN je vsestranska glasbena ustvarjalka in performerka. Sprehodila se je od etna prek gledališke glasbe do z elektroniko obogatenega eksperimentiranja. Zvezdana Novaković ZveN je v krepkem desetletju delovala na številnih področjih, razpon sega od gledaliških do koncertnih odrov, od skupine Laibach do Svetlane Makarovič, od Bolgarije do Brazilije, od starodavnih tradicij do elektronike, od Camine Slovenice, Kebataole, lutk do uprizoritvenih presežkov Jerneja Lorencija, od klasike do džeza, od poučevanja vokalnih tehnik prek študija kompozicije do vodenja pevskih zborov, od nacionalne opere do alterklubov, od pripovedovanja do harfe. Vse pa povezuje njen glas. Njen ZveN. "Težko je to postaviti v en paket. Je pa mogoče. A uvesti je treba nova pravila," pravi.
Projekt Čaralice se navezuje na staroverce, na okoljske probleme. Je koronski čas vplival na izbiro te tematike?
"Menim, da je projekt za današnji čas nujen, kajti pred večjim ekološkim prepadom še v bližnji zgodovini nismo bili. Hkrati nas je lani zapustil Pavel Medvešček, ki sem mu posvetila projekt. To je človek, ki je razkril veliko skrivnost o starovercih, ljudeh, ki so bivali in častili naravo. Rekli so, da si naravo le sposodimo, si je ne lastimo in jo za zanamce vrnemo v še boljšem stanju. Takšne duhovne moči, spoštovanja, sobivanja in znanja nam danes primanjkuje. Seveda mi njegovi zapisi razkrivajo vprašanje, ali so staroverci bivali tudi po vsej Sloveniji in morda tudi v naših koncih. Počasi se začnejo odpirati kodi, ki kažejo, da so bili tukaj! Eden takih dokazov je na primer praznovanje pusta.
Koronski čas pa mi je dal krasno možnost, da se v temo poglobim, spoznam nove zanimive avtorje, ki že leta delujejo na tem področju, morda izpostavim tri ključne: Vlasta Mlakar, Boris Čok, Dušica Kunaver in seveda krivec, da sem se sploh podala na to pot, Pavel Medvešček. In tako sem neobremenjeno padla v proces ustvarjanja Čaralic. Zame neprecenjiv čas."
Izhajate iz tradicije, pa tudi sodobne kompozicije ste uglasbili na temo "pesmi za vse slabo"?
"Razen ene ljudske so vse skladbe v Čaralicah moje avtorske kompozicije. Besedila so tako avtorska, so pa tudi prav staroverska, zelo zanimiva in včasih zelo stara. Nekaj je zagovorov zoper bolezni, opozarjam, niso uroki, v tem projektu želim samo na bolje, kajti podnaslov projekta je 'pesmi zoper vse slabo'. Torej slovenski zagovori zoper bolezni, kompozicijsko sem se zgledovala po sodobni zborovski glasbi Lojzeta Lebiča, ki je že zdavnaj napisal kultne kompozicije na temo urokov. Seveda se dotaknem tudi zdravilnih rastlin, te sem uporabila v uvodni pesmi Čaralice blues, kjer so po legendi biologa Frana Erjavca rastline nekoč govorile in so povedale, za katero bolezen imajo zdravilno moč. Moj blues obudi to zgodbo. Sledi hvalnica soncu oziroma kot so mu rekli slovenski staroverci, Dajbogec. Besedilo sem dobila od Borisa Čoka, njemu pa je pesem predala babica, staroverka. Uglasbila sem jo po svoje. Sledi invokacija dežja, klicanje dežja. Ko smo intenzivno vadile to pesem, je bilo tisto deževno obdobje v maju. Vsekakor je treba spoštovati te čarane besede, predniki so že vedeli zakaj. Še eno krasno vremensko napoved sem uglasbila, napisana je kot izštevanka, tudi od starovercev in v knjigi Borisa Čoka.
Glasbeno in kompozicijsko sem želela doseči nekaj pristnega, starodavnega, hkrati sodobnega in globokega, zato sem takoj vedela, da bo projekt močno vokalen. K sodelovanju sem tako povabila še osem vokalist, podaljšek mojega glasu, ki so mi bile pripravljene slediti v drugačnem vokalnem in performativnem pristopu. Zaželela pa sem si tudi tretje zvočne dimenzije elektronskih instrumentov, ki presekajo zvočno sliko avtentičnega in pristnega petja. K sodelovanju sem povabila mojstra na klaviaturah Marka Črnčeca in legendo na tolkalih Nina Mureškića."
Za navdih staroverci in Lojze Lebič
Kadar sva se zadnja leta srečali, ste zmeraj kaj novega študirali, vstopali v kak nov svet, ne le glasbe ... Kaj ste počeli v tem omrtvičenem, bolnem, zaprtem času?
"Ustvarjala sem, se učila novih reči in spet ustvarjala. Edino to nas rešuje - umetnost. Ko se lahko zazreš vase in vidiš, da je tam v bistvu najlepše, tudi kadar se pojavijo strahovi. Mene je v koroni prevzela glina, medij, ki ga nikoli prej nisem uporabljala, zdaj pa me je objela v vsej svoji nepredvidljivosti, odzivnosti. Rokovanje z glino je ena sama meditacija in pogled vase, res priporočam vsakomur, še posebno v takšnih časih. Učila sem se tudi grškega petja preko zooma, tudi nekaj čisto novega in zelo osvežujočega, in vodila sem svoj zbor Grlenice preko zooma. Tudi ta me je ohranjal pri kondiciji in finančnem preživetju. Ne morem se preveč pritoževati, enostavno moramo naprej in ohranjati živce za vse, kar še pride."
Ste prvič na Drugi godbi? Kako vidite to institucijo z dolgo tradicijo in mednarodnim ugledom?
"Pred dvema letoma sva bili na Drugi godbi z Urško Centa in projektom Eno balado, prosim! v spremljevalnem programu. Tokrat pa sem podpisana s svojim imenom in projektom, kar mi je v veliko čast in je verjetno ena večjih reči, ki se ti lahko v Sloveniji zgodi. Sreča in ponos sta neizmerna, za njo pa seveda stojijo neutrudno delo, odrekanje, vzponi, padci, pa na koncu tisti trenutek na odru, ko doživiš in spoznaš, kako lepo je biti skupaj s publiko povezan v glasbi, v umetnosti. Naj živi!"
Melita Forstnerič Hajnšek





