Slovenska punk scena je bila izjemno plodno obdobje v zgodovini naše pop kulture. V nekaterih filmih so že predstavili vsaj del te scene, 17. januarja pa bo v ljubljanskem Kinu Šiška celovečerni dogodek, kjer bo poleg koncerta prikazan tudi nov celovečerni dokumentarec režiserja in scenarista Andreja Košaka Punk pod komunističnim režimom. Kakor pravi, je v njem to obdobje in glasbeno punk sceno zajel bolj široko in celovito. Košak se doslej ni posvečal dokumentarnim filmom, zlasti pa ne v takšnem obsegu. Kot režiser je najprej opozoril nase na TV Slovenija, med drugim ga je Jonas Žnidaršič ves čas omenjal v oddaji Videošpon, ki je bila v začetku 90-ih izjemno priljubljena. Skupno je sicer režiral več kot 500 oddaj, poleg Videošpona tudi oddaje Studio City in druge, ob tem pa še videospote ter oglase. Leta 1997 je posnel kultni celovečerec Outsider, ki je dolgo držal rekord v gledanosti.
Kako dolgo ste že imeli v mislih film o punku?
Producentu Zoranu Dževerdanoviću sem pogosto jamral, da v Ljubljani kot tudi v celotni Sloveniji že dolgo ni nobene scene, in mu razlagal, kako je bilo na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih. In potem je rekel, naj napišem scenarij. Že v kakšnih treh tednih sem napisal scenarij, prijavila sva ga na razpis na RTV Slovenija in zmagala. Potem je prijavil projekt še na delavnico na festivalu Makedox v Skopju in tam sva zmagala na pitchu. Potem so se začele stvari hitro odvijati, dobila sva namreč srbske in bolgarskega koproducenta. Presenečen sem bil, kako ta tema zanima tujce, torej punk v socialističnem sistemu zanima tudi Grke, Albance, Bolgare …
Slovenska punk scena je v resnici že dobro dokumentirana, saj imamo že nekaj filmov na to temo.
Ni ravno veliko filmov o punku pri nas, imaš filme o bendih, kot so Kuzle, Otroci socializma in Indust Bag, nimaš pa filma o celotni slovenski sceni, ki je bila zelo razgibana. Po nekdanjih republikah Jugoslavije poznajo samo Pankrte, Laibach in Lačni Franz, toda prava scena so bili bolj drugi bendi, ki jih nihče ni res dobro dokumentiral, kot so na primer Berlinski zid, Lublanski psi, Grupa 92 …, ki so bili takrat bistveno bolj punk. Nihče ni zajel vseh segmentov, tako od besedil do mode kakor tudi, v kakšnih razmerah se je punk pri nas sploh pojavil. Takrat je bil socializem še zelo močan in partija je nadzorovala vse segmente družbe. Punk jim je nekako zbežal izpod kontrole, prehitro se je razvil in postal popularen.
Zakaj je bil punk v Sloveniji tako močan, imel takšen vpliv? Morda zato, ker je imel dobro medijsko podporo?
Ključna je bila podpora Radia Študent in seveda Igorja Vidmarja, ki je organiziral koncerte in snemanje. Brez Igorja bi bila težka. Po drugi strani je bil punk avtentična kontrakultura, pred tem razen Buldožerjev ni bilo tekstov, ki bi govorili o partiji, vojski, socializmu, če bolje razmislim, slovenske rockovske scene nismo niti poslušali, ni nas zanimala, šele s punkom smo začeli poslušati slovenske bende. Glede medijske podpore pa - ni je bilo ravno v izobilju, takrat so bili časopisi in mediji striktno kontrolirani, na primer Mladina je izgledala kot partijsko trobilo. Punk jih je ujel nepripravljene …
To je njegova mladost
Tudi vi ste bili punker in tematiko dobro poznate.
To je velika prednost, saj ne samo, da sem osebno poznal večino akterjev, marveč sem vedel za mnoge dogodke, ki jih nihče ni dokumentiral. Kdo ve, da je Slavoj Žižek pisal zagovor za izdajo plošče Sex Pistols Never Mind the Bollocks? Angleška ambasada je takrat odgovorila, da ne priporoča slovenskim oblastem, da izdajo to ploščo. Po drugi strani pa sem poskušal zajeti čas. Mene ni zanimal samo punk kot tak, ampak tudi okolje, ki ga je proizvedlo. Pred punkom je bil živ dolgcajt. V filmi je ogromno avtobiografskih elementov. To je Ogromno. To je moja mladost, ki me je formirala."
Kako ste izbrali nastopajoče? Zanimivo je, da v filmu ne govori Peter Lovšin, ki je verjetno vseeno najbolj prepoznaven obraz tega obdobja.
Govori Gregor Tomc, ki je z Lovšinom napisal večino tekstov Pankrtov. Mislim, da je mogoče Grega Tomc ključen človek, saj je prišel iz ZDA, tam je hodil v šolo in je prvi zavohal praznino, ki je vladala v takratni družbi. On je z distance lahko to zelo dobro videl, saj je del življenja preživel drugje. Izbiral sem zgolj člane bendov in ljudi, ki so res bili del scene, torej originali govorijo, kako je zares bilo.
Kateri filmski ali glasbeni vplivi so najbolj zaznamovali estetiko tega projekta? Kaj je bil največji izziv za vas?
Najboljši dokumentarec je seveda The Filth and the Fury Juliana Templa, drugače pa sem se zanašal bolj na intuicijo. Želel sem ujeti duh tega časa. Pazljivo sem izbiral ključne dogodke, kot tudi televizijske oddaje, reklame, celotno ikonografijo tistega obdobja, da gledalec res dobi vtis, da je v tistem času, torej konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih. Mislim, da mi je v tem segmentu film zelo uspel.
Kako danes gledate na takratni režim?
Po eni strani je bil represiven, saj ni dovolil drugačnega razmišljanja, po drugi strani pa je bil bolj human kot današnji sistem. Pravzaprav je takratni sistem zelo skrbel za kulturo, vsaka vas je imela svoj kulturni dom. Če gledamo s socialnega vidika, je bilo takratnemu proletariatu dosti lažje, vsi delavci so lahko šli na morje, saj je vsaka tovarna imela svoje počitniške domove, delavec je bil cenjen, danes je samo delovna sila, čisto razosebljen.
Kljub mladosti so bili punkerji zelo družbeno kritični. Zakaj je danes manj take kritike?
Zato ker je mladina apatična in tudi v svetovnem merilu ni nekega mladinskega gibanja, ki bi potegnilo za sabo del mladih. Punk je bil rockovski stil, ki je bil takrat tudi moderen, bil je prava mala revolucija, kar naenkrat se je pojavilo ogromno bendov. Ne smemo pozabiti, da so Sex Pistols imeli hite. Pesem God Save the Queen je bila na prvem mestu angleških lestvic. Ljubljanski bend Grupa 92 je bil s singlom Od šestih do dveh uvrščen višje od Blondie na takratni lestvici Stop pops.
Danes mladinske kulture ni
Kaj je po vašem glavna razlika med takratnim uporom proti sistemu in današnjim aktivizmom mladih?
Razlika je, da smo mi proizvedli tudi kulturo, danes pa mladinske kulture ni, vse je sfabricirano. Sam ne vidim velike razlike med turbo folkom in gangster rapom, estetika je ista - joškaste ženske, besni avtomobili, zlate ketne okoli vratu in pištole. Povej mi komad, ki je zaznamoval prejšnje leto in ga vsi poznajo?
Je bil punk v nekdanji Jugoslaviji bolj političen kot tisti na Zahodu?
Ja in ne. Razlika je, da je punk predvsem v Sloveniji pripeljal do velikih družbenih sprememb, čeprav tega ni načrtoval. Na Zahodu ni dosegel v tem smislu nič omembe vrednega. Na Zahodu ni bil nosilec družbenih sprememb, pri nas pa je bil. Brez punka bi bil proces demokratizacije slovenske družbe precej drugačen. Punk je spregovoril, ko so bili ostali varno tiho.
Se vam zdi, da je sporočilo punka danes, v času digitalnega nadzora, spet relevantno?
Seveda je relevatno, čakam, da nekdo ujame duh tega časa in naredi nekaj.
Bi rekli, da ste s tem filmom zaprli določeno poglavje svojega ustvarjanja?
Ne, zakaj? Jaz delam tisto, kar mi predstavlja izziv, in celovečerni dokumentarni film je bil zame tak izziv. Nikoli prej še nisem delal dokumentarca te dolžine, tudi sicer se nisem posvečal dokumentarnim filmom.
V filmu ne morete mimo Titove smrti, ki je bila pomembna prelomnica v času punka. Kako se vi spominjate tega trenutka? Ste tudi jokali?
Ne, mi smo bili tisto nedeljo v gostilni Rio in nismo jokali, celo veseli smo bili, saj so gostje odšli in je ostalo veliko nepopitega piva. (nasmešek)
Je posneti dokumentarec lažje kot dočakati finance za igrani film?
Res je mukotrpno to čakanje na igrani film, toda jaz sem se lotil tega dokumentarca tudi zato, ker sem čutil nek dolg do svoje generacije, da povem zgodbo, ki je tudi moja. Najbolj se mi zdi za malo, da bi nekdo potvarjal zgodovino z nekim svojim videnjem, čeprav ni bil tam. Jaz sem bil in vem, kako je res bilo.
Vaša kariera je posebna, zaradi sodelovanja v oddaji Videošpon ste postali zelo prepoznavni, kar ni (bilo) običajno za režiserje. Je bila to za vas prednost?
Ha, ha, to je bil štos, ki smo ga vlekli par let, nastal pa je spontano. Nikoli nisem razmišljal o prednosti, delam, kot čutim, in se poskušam zabavati ob tem. Če premaknem kakšno mejo, še bolje.
Nekaj mej ste res premaknili. Vaš celovečerni prvenec Outsider je bil dolgo najbolj gledan film pri nas. Zanimivo je, da je glavni junak punker. Ste ga oblikovali po sebi?
Da, nekoliko, toda glavni lik Sead Mulahasovič je bolj zapleten, saj je mešanica več oseb, ki sem jih poznal. Po drugi strani sem živel v vojaškem bloku in so bili tudi sosedje živopisni liki.
Kateri vaš film vas najbolje predstavi?
Kar Outsider, ker je kulten, pa ne samo v Sloveniji, tudi drugod. V Sarajevu je vsaka Slovenka za njih Metka. (Tako je bilo ime glavni junakinji, ki jo je igrala Nina Ivanič, op. a.) Težko je, če že prvi film narediš kulten, potem vsi pričakujejo, da bo tudi drugi tak. Pri Outsiderju se je vse poklopilo. Bil je narejen ob pravem času, zajel je nekaj, česar nismo pričakovali, predvsem me je presenetilo, da je uspel po celi Jugoslaviji. Samo v Beogradu je imel 50.000 gledalcev.
Rad bi videl slovenske filme na Netflixu
Že pripravljate svoj nov projekt?
Imam več projektov. Napisal sem tri scenarije za celovečerni film, televizijsko kriminalko v osmih delih v trajanju 50 minut na epizodo, pa še kaj bi se našlo. Žal pri nas ni nekih resnih kriterijev, sam bi raje videl, da scenarije ocenjujejo tujci, saj niso vpeti v naš sistem poznanstev in prijateljstva. To je velika hiba slovenskega filma. Na Kosovu filme ocenjujejo trije Angleži in kosovski filmi so tudi zaradi tega uspešni. Poleg tega Angleži napišejo tako natančno analizo scenarija, da točno veš, kaj moraš popraviti, pri nas takih analiz žal ni, niti nimamo usposobljenih dramaturgov za to. Sedaj razvijam, tudi s podporo SFC, scenarij z naslovom Nacionalist, ker se mi zdi, da se dogajajo tektonski premiki v Evropi in se krepi nacionalizem. Zadnji dogodki z odrezano Titovo glavo in kljukastimi križi govorijo v prid moji temi filma, kakor tudi porast ekstremnih strank tako v Nemčiji, kjer ADF dobiva vedno večjo podporo, kot tudi v naši soseščini.
Raje bi videl, da scenarije ocenjujejo tujci, saj niso vpeti v naš sistem poznanstev in prijateljstva
Kako pa se vam zdi današnja slovenska filmska scena?
Pozitivna je raznolikost projektov in da se je po 30 letih končno izboljšalo financiranje celotnega filmskega sektorja. Problem pa je v programskih komisijah, ki so često pristranske, zaradi zamer in določenega omejenega razmišljanja, kaj umetniški film sploh je. Še vedno je ogromno neznanja in neke zatohlosti, da mora biti umetniški film zatežen. Določeni avtorji že kar po pravilu dobijo naslednji film, čeprav so se s prejšnjim zelo skromno odrezali. Mene odbijajo že nekaj let.
Zdi se mi skrajno smešno, da se tako forsira otroški film, potem pa producenti kličejo ravnatelje šol in jih dobesedno silijo, da pošiljajo otroke v kino, zgolj zato, da nabijajo številke gledalcev. Na sploh bi morali bi razvijati več žanrov in ne vse staviti samo na festivale, marveč tudi prodajati naše filme. Rad bi videl, da bi slovenski filmi in serije bili - kot recimo danski - na programu Netflixa, Apple + … Velik problem je tudi nacionalna televizija. Vse te serije, ki jih poskušajo proizvajati, nimajo ustreznega budžeta, za tako majhen denar ne moreš narediti uspešne serije. Za eno epizodo potrebuješ vsaj 100.000 evrov.
Kateri domači film vaših kolegov je v zadnjem času na vas naredil največji vtis?
Urška Djukič je naredila zelo zanimiv film, od malo starejših mi je všeč Razredni sovražnik Roka Bička. Vidite, tako kot meni tudi Bičku ne dajo filma. Zadnji celovečerni film Vsi proti vsem sem imel leta 2019 in zanj prejel 14 mednarodnih nagrad.
