(INTERVJU) Petra Strahovnik: Ko pogledam stanje doma, me zaboli

Za skladateljico, ki živi in ustvarja že petnajst let na Nizozemskem, je najvišja domača nagrada verjetno še dragocenejša. Vseskozi vzdržujete stik z domačo glasbeno sceno, hkrati pa sodobno slovensko glasbo preverjate na zahtevnem mednarodnem glasbenem prizorišču. Tak status je gotovo zahtevnejši, kot če bi živeli in delali v Sloveniji?

"Da, zagotovo. Živeti in delati na mednarodnem prizorišču pomeni ves čas delovati v izredno zgoščeni konkurenci, obkrožen si z vrhunskimi umetniki, skladatelji z izjemnimi idejami, in tempo ustvarjanja je zelo hiter. Občutek, da se moraš znova in znova dokazovati, je stalno prisoten. Iskanje 'novega glasu' je na Zahodu postalo skoraj industrija, vedno nekaj drznega, svežega, še ne slišanega. In to ne velja le za umetniški izraz, ampak tudi za stopnjo poglobitve, inovativnosti, preciznosti.

Skladateljski poklic zahteva celega človeka. Gre za kombinacijo ustvarjalnega, raziskovalnega in eksistenčnega angažmaja, skoraj obsesivno posvečenost umetnosti. A obenem moraš biti tudi svoj menedžer, promotor, organizator, producent, piarovec ... En sam človek za celo produkcijsko verigo. To je izredno naporno, energijsko in mentalno zelo zahtevno. Ko pa pogledam stanje v Sloveniji, me zaboli. Sistem ustvarjalcem ne zagotavlja osnovnega dostojanstva. Čeprav v državni proračun vsako leto priteče konkreten znesek za kulturo, ta ne doseže tistih, ki kulturo v resnici ustvarjamo, ustvarjalcev samih. Ustvarjalec je v Sloveniji pogosto potisnjen ob rob, obravnavan skoraj kot berač: za že opravljeno delo moraš prositi za finančna sredstva. Delo umetnika je pogosto plačano z zneskom, ki ne pokrije niti osnovnih prispevkov samozaposlenega v kulturi. Greš tudi v lasten minus. Ob tem pa se je treba vprašati: kam vse odteka kulturni proračun? Koliko zaposlenih je na ministrstvu, koliko denarja gre v birokratski aparat, koliko k tako imenovanim podpornikom kulture, nevladnim organizacijam? Seveda obstajajo tudi dragoceni primeri, ki s svojo predanostjo nosijo pomembno vlogo, a teh je peščica. Sistem ne podpira vsebine, temveč strukturo. Ne spodbuja ustvarjanja, temveč preživetje znotraj okvirov, ki umetnost dušijo. Nujno bi bilo, da se sistemsko, pravno in zakonsko status uredi. Zato tega poklica nikomur ne bi priporočila, če v njem ni s srcem in dušo. Gre za trnovo pot, ki jo moraš izbrati zato, ker te žene nekaj globljega - notranji klic, odgovornost do umetnosti, poslušalca, sveta, samega sebe."

Rojeni ste v Celju pred skoraj štirimi desetletji in po Akademiji za glasbo v Ljubljani ste študij nadaljevali na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Zakaj prav odločitev za Nizozemsko?

"Že na začetku študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani sem vedela, da bom pot nadaljevala v tujini. Večina slovenskih skladateljev se je takrat usmerjala v Nemčijo, v Berlin, Karlsruhe …, tudi sama sem sprva razmišljala v tej smeri. Vendar se je vse spremenilo, ko sem v vasici na Češkem, na seminarju za tolkalce in skladatelje, spoznala Martijna Paddinga, takratnega vodjo kompozicijskega oddelka na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Navdušilo ga je moje ustvarjanje, že takrat je bilo zelo avtonomno, surovo, iskreno. Pripovedoval mi je o izjemno mednarodnem okolju s študenti iz več kot štiridesetih držav, o raznolikih pogledih na umetnost, glasbo, kompozicijo. To me je preplavilo z radovednostjo, kaj v praksi to pomeni. Tisto leto sem bila tudi prejemnica štipendije za Gaudeamus Muziekweek, kar mi je omogočilo, da si konservatorij ogledam v živo. Tam se je potrdilo vse, kar sem slutila - da ne moreš predvideti, kaj boš slišal na študentskem koncertu. Spomnim se enega, kjer je bilo sredi odra pravo živalsko srce s kontaktnim mikrofonom za okrepitev zvokov. To okolje me je takoj pritegnilo, a ne le zaradi radikalnih idej, ampak tudi zaradi odprtosti, eksperimenta in velikega studijskega oddelka za sonologijo, kjer hranijo tudi zgodovinske instrumente in aparate, s katerimi so ustvarjali pionirji, kot so Varèse, Xenakis in Stockhausen. Nizozemska je zame takrat postala prostor svobode, raziskave in preseganja žanrskih ter tehničnih meja. In to ostaja še danes."

Vaše delo je specifično tako po izrazu kot tematikah. V svojih delih se dotikate tabujskih tem, brezkompromisno se soočate s problemi duševnih stanj, kot so depresija, avtizem, ADHD ..., in jih raziskujete v glasbenem izrazu, ki ga kombinirate s performativom, videom, znanostjo. Tak način ustvarjanja zahteva nadpovprečni osebni, celo intimni angažma, kajne? Vseskozi govorite v zvezi z vašim ustvarjanjem o odgovornosti, da izboljšamo sebe in prispevamo k svetu in ljudem okoli nas. Kako je s to odgovornostjo?

"Vsak zase prevzema svojo odgovornost. Če se predaš in sprejmeš vlogo žrtve, sam sebe vkleniš v lisice. Če pa prevzameš odgovornost, postaneš svoboden. Takrat lahko zares začneš delovati, prispevati k družbi, k sočloveku, k naravi. Ko enkrat uvidiš, da imaš moč v svojih rokah, lahko ogromno spremeniš. Pa čeprav gre le za to, da en dan omogočiš življenje eni sami čebelici. Pogosto pa smo ujeti v miselnost žrtve, obupa in potem zmanjkuje energije, tudi za vsakdan. Razumljivo, saj zadnja leta vstopamo v čase, ki se zdijo bolj in bolj brezupni. A ravno zato je nujno, da pozornost preusmerimo, ohranimo upanje, najdemo pogum in ukrepamo. Začeti je treba pri sebi. Tudi teme, ki jih naslavljam v svojih delih, pogosto niso zavestna izbira. Pridejo same. Me zadenejo, me pretresejo, ne dajo miru. In potem postanejo del glasbenega procesa. Ni nujno, da je to začetek – življenje samo neprestano govori. Družba, odnosi, svet okoli mene, pa tudi zvok, takšen in drugačen, vsak po svoje zanimiv. A včasih se neka tema preprosto pojavi. Vstopi. Ostane. In takrat vem, da jo moram predelati skozi umetnost, jo dati skozi telo, skozi zvok, skozi izkušnjo.

Glasba sama ne more neposredno spremeniti sveta. Ampak lahko nekaj začne. Lahko sproži gibanje. Lahko premakne nekaj v nas. Lahko nas pretrese, nas prebudi, nekaj odpre. In že to je veliko. Hkrati pa je lahko tudi ogledalo. Lahko pokaže tisto, kar ostaja v senci. Lahko si drzne spregovoriti o tem, kar je tabu, kar boli. Včasih prav glasba spregovori prva, še preden najdemo besede. Vsaka skladba, napisana v določenem trenutku, nosi pečat časa. In hkrati so nekatere brezčasne. Zarežejo do bistva, so univerzalne. In so tista dela, ki nas opomnijo, da se zgodovina, žal, znova in znova ponavlja."

Spomnim se vašega dela Healing, ki ga je na graški Štajerski jeseni pred tremi leti izvedel sloviti Ensemble Modern. Delo je nastalo po vaši težki izkušnji dolgega covida. Sledili ste posebnemu konceptu uprizoritvene umetnosti, Black Market International, ki se osredotoča na različne umetnike, sočasno nastopajoče v istem prostoru. Predstave niso režirane. Vam je ta koncept še vedno blizu?

"Ta pristop mi je še vedno blizu. Daje globino, hkrati napor in lahkoto, gibanje in statiko. Odpre dimenzije umetnika, ki se preslikajo v umetnost. Imela sem čast, da me je kolektiv Black Market International povabil k sodelovanju, ne le da prispevam zvočno plast, ampak da postanem del njihovega umetniškega organizma. To sodelovanje se je razvilo v peturno umetniško delo, ki smo ga predstavili na festivalu Performance Art v Frankfurtu 2021. Performance art projekti, kot jih prakticira ta kolektiv, odpirajo zelo posebna stanja. Tam ni prostora za vnaprej določene poteze, gre za popolno prisotnost v trenutku, kjer se prostor in čas razblinita. Preteklost, sedanjost in prihodnost se zlijejo v nekakšen večen trenutek. Prav to sem raziskovala tudi v svojem delu The Eternal Now, kjer sem dvajset dni zaporedoma, po šest do devet ur dnevno, ustvarjala orkestrsko skladbo pred očmi javnosti, v galeriji v Bambergu. To fiziološko, mentalno, čustveno in energetsko stanje, ko si popolnoma v stiku s sabo in svetom, je zame nekaj transcendentalnega, nekaj, kar sem kot otrok začutila čisto intuitivno. Tam sem prvič prepoznala, kako se pojavijo motivi, kako se rodijo ideje, material razvije in forma kristalizira. To je ta isti prostor z burno reko idej in hkrati prostor brez gravitacije. Izjemni glasbeniki ansambla Modern so ujeli ta trenutek in ga integrirali v bistvu skladbe."

Tihe, skrite resnice

Leta 2013 ste s svojo opero Becoming the System poželi izjemne kritike. V umetniški rezidenci z ansamblom Modelo62 ste ustvarili obsežen projekt disOrders, serijo del, ki skozi glasbo in performans naslavljajo tematike duševnega zdravja in drugačnosti ter odpirajo prostor za razmislek in spremembo percepcije. Projekt je pripeljal do nastanka opere BallerinaBallerina. Opera o avtistični deklici je nastala po romanu tržaškega pisatelja Marka Sosiča. Premiera je bila v Haagu 2022, potem ko je padla v vodo slovenska premiera zaradi epidemije covida. Sosičev roman vas je že pred leti močno nagovoril in vam pomenil pot do sprejemanja lastne drugačnosti. Kako se spominjate tistega za vas zelo pomembnega dela? Razmišljate o novi operi? Vam je ta glasbenogledališka zvrst blizu?

"Že ko sem prvič brala roman Balerina, balerina, mi je odpiral nove svetove - mogoče znane, mogoče neznane -, vsekakor pa mi je povedal vse tiste tihe, med vrsticami skrite resnice. In prav to, kar sem začutila ob branju, sem želela pustiti kot odtis v opernem delu. Imeti ob sebi takšno ekipo, ki se skupaj s tabo predaja umetniškemu procesu, se postavlja v nelagodne, izzivalne položaje, razgali lastne tegobe, se dotika močnih čustev in si dovoli slišati tudi težke dele, to je redkost. V predstavi se je čutila popolna predanost, v interpretaciji slovenskih sopranistk Nataše Zupan in Mateje Petelin, ki sta zahteven lik protagonistke ne le odigrali, temveč ga zares živeli. Popeljali sta nas v svet avtistične deklice, ki ga je Marko Sosič opisal s takšno krhkostjo in lepoto, drugačno lepoto. Vizualno plast, ki je tako natančno zlitje z glasbo, ta sama po sebi že nosi močno vizualno prezenco, je zasnoval režiser Rocc. Vlogo matere je prevzela plesalka Sanja Nešković Peršin, balerinin mikrofokus pa je v makro obliko prinesel live video umetnice Vide Habjanič. Močno si želimo, da bi to operno delo lahko pripeljali tudi na slovenska tla.

Opera, glasbeni teater, performativna umetnost, interdisciplinarne in multidisciplinarne oblike, vse to me izjemno privlači. Preplet umetnosti je zame velik izziv in prav izziv mi daje novih moči. Že pred časom se mi je utrnila ideja za novo operno delo, ki ga zelo močno čutim. Zaznavam ga čustveno in energetsko nabito, njegovi delčki se počasi sestavljajo v jasno vizijo. V mislih tudi že imam solistko/protagonistko. Kje in kdaj se bo odprla priložnost za njegovo manifestacijo, temu pa se prepuščam."

Lani novembra ste sodelovali v umetniškem projektu Balkan Affairs, ki je premiero doživel leta 2023 na Muzičkem bienalu Zagreb. Projekt povezuje skladatelje iz držav nekdanje Jugoslavije, ki skozi glasbo razmišljajo o zapuščini balkanskih vojn ter o temah travme, spomina in sprave. Projekt je bil izveden tudi na festivalu Sommer in Stuttgart 2023 v izvedbi Neue Vocalsolisten Stuttgart, enega najuglednejših vokalnih sestavov za sodobno glasbo na svetu. Od takrat se je razširil in nadgradil ter bil predstavljen novembra lani na festivalu Voices v Berlinu, 7. februarja letos pa bo še na festivalu ECLAT v Stuttgartu, enem najuglednejših festivalov sodobne umetnosti v Evropi. Kaj vam je prineslo to sodelovanje?

"To sodelovanje mi je prineslo nov izziv. Soočenje z lastno preteklostjo in globlji vpogled v kompleksne zgodovinske dogodke, ki še danes odmevajo. Narodi, ki krvavijo v svojem bistvu. Narodi, ki so jih oblikovali sistemi. V projektu reflektiramo vojno in (pred)povojna stanja na Balkanu, kasneje pa smo vključili tudi intervjuje z ljudmi iz različnih držav, ki prispevajo osebne zgodbe, razmisleke, spomine. Tako se je oblikovala zvočna in konceptualna koda, ki se ne ustavi v preteklosti, ampak se neposredno odziva na današnji čas. Sama sem prvič v življenju 'oblekla novinarsko obleko', raziskovala, sestavljala vprašanja in poslušala tri izjemne slovenske glasove: Uroša Rojka, Lariso Vrhunc in Naška Križnarja. Njihove misli so postale del projekta The Fragile Art of Living Together. Sama sem pogled obrnila v žrtve v vojnah. Za skladbo SCREAdoM sem črpala teksta iz pričevanja na Jugoslovanskem tribunalu v Haagu. Močno me je pretreslo pričevanje žrtve, označene kot številka 87. Izseke iz pričanja sem vključila v jedro skladbe. Želela sem ujeti tisti trenutek, krik groze, ki zamrzne v času. Raztegnjen, skoraj nepremičen, je zato še toliko bolj pretresljiv. Vokalne tehnike sem razširila, povezala klasični operni glas s tehnikami death metala, oblikovala prehod iz čistega tona v krik, v spekter šuma. V krik groze. Sodelovanje z ansamblom Neue Vocalsolisten Stuttgart je bilo izjemno. Njihova sposobnost, da vstopijo v notranjo, čutno plast glasbe, ne zgolj tehnično, je ključna za takšno delo.

Ob SCREAdoM sem za razširjeni projekt napisala še epilog z naslovom UnScream. To delo pozornost preusmeri na drugo grozoto: na trpljenje otrok, ki na vojnih območjih stradajo. Nastalo je kot gesta solidarnosti in hkrati kot protest. Kriki, ki jih slišimo, so glasovi otrok, mladostnikov in študentov z različnih koncev Evrope. Darovali so jih v imenu tistih, ki niso slišani. Delo je nastalo kot odziv na humanitarno katastrofo v Gazi, Sudanu in drugih vojnih območjih. Je zvočni krik in tih opomin, da kot družba odpovedujemo tam, kjer bi morali najbolj zaščititi. Vsak dan otroci stradajo. Grozote niso končane. Še vedno jih živimo. Znova in znova. Ta krik, to zvočno pričevanje, prenese onkraj časa in prostora. Je ranljiv, a močan. In še kako urgenten."

Minulo leto je bilo za vas prelomno zlasti v mednarodnem kontekstu. Pomembna mednarodna uveljavitev je bila lanska izvedba vaše skladbe Attack na MATA Festivalu 2025 v New Yorku. Izbrani ste bili za eno najprestižnejših svetovnih platform sodobne umetniške glasbe – MATA. Vaša skladba Attack za godalni kvartet je neverjetna zvočna pokrajina, ki poslušalce popelje v notranji svet travm. Skladba je bila premierno izvedena tudi na Noči slovenskih skladateljev na 37. Slovenskih glasbenih dnevih v izvedbi Godalnega kvarteta Dissonance. Najbrž je zanimiva primerjava recepcij doma in v tujini?

"Skladba Attack je izjemno fizična. Od glasbenikov zahteva ogromno energije, popolno prisotnost in natančen fokus. To se čuti in se neposredno preslika na poslušalca. Prav ta intenzivna osredotočenost izvajalcev poslušalcu odpre ušesa, prebudi zaznavanje barvitega mikrotonalnega polja, subtilnosti, ki jih morda sicer ne bi zaznal. Skladba je bila doslej izvedena v Sloveniji, ZDA in Srbiji, in lahko rečem, da predstavlja izziv za vsak godalni kvartet. Predvsem zaradi nenehnega spreminjanja taktovskega načina in izredno hitrega tempa. A prav ta izziv kvartete tudi pritegne. Vsaka izvedba zahteva popolno predanost, ni prostora za avtomatizem.

Zame je dragoceno slišati različne odtenke odzivov, ki jih glasba sproža v ljudeh z različnih ozadij. A vselej se dotakne, tako ali drugače."

Izjemna skladateljska generacija

Ne smem pozabiti na vašo simfonično skladbo Prana, ki je prejela prestižno glavno nagrado 66. Mednarodnega skladateljskega Rostruma, ki ga organizira Mednarodni glasbeni svet. Velika čast? Pripadate izjemni skladateljski generaciji, ki osvaja tuje odre - ob vas Vito Žuraj, Nina Šenk, Matej Bonin ...

"Glavna nagrada na Rostrumu je bila seveda velika čast, še posebno zato, ker sem prva in do zdaj edina Slovenka, ki jo je prejela. To je nekako kot evrovizija za sodobno glasbo, le da v kontekstu radijskih postaj, ki nominirajo in predstavljajo sodobna dela. Organizator je International Music Council, in v preteklosti so nagrado prejeli skladatelji, kot so Ligeti, Berio, Nono, Andriessen, Lindberg, Haas … Biti ob boku velikih mojstrov je posebna čast.

Mislim, da res lahko govorimo o izjemni skladateljski generaciji. Ponosna sem, da sem del teh močnih glasov, ki segajo daleč in vsak po svoje prinašajo nekaj unikatnega v svetovno glasbeno zakladnico. Seveda pa tudi mi sedimo na ramenih prejšnjih generacij, ki so pionirsko vstopale na velike odre. Od Globokarja, Rojka, Lebiča … do mnogih, ki so tlakovali pot."

V novem letu že začenjate aktivno: te dni ste imeli premiero dela 1945–​ v Berlinu z orkestrom Rundfunk-Sinfonieorchester Berlin. Kako je bilo?

"Delo 1945– sem napisala ob 80-letnici Društva slovenskih skladateljev. Oktobra lani je bil njegov prvi del izveden s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, zdaj pa je celotno delo doživelo krstno izvedbo v Berlinu, na festivalu Ultraschall, z izjemnim Rundfunk-Sinfonieorchester Berlin. Seveda, orkester je resnično prva liga, prav tako dirigent Brad Lubman, sodelovanje z njim je bilo zelo poglobljeno, precizno, a hkrati odprto in ustvarjalno. Izvedba je bila vrhunska, odzivi publike pa ganljivi, aplavz, vzkliki, res močna energija v dvorani.

V tej skladbi odpiram vprašanje, kako nas zgodovina zaznamuje. Ne samo kot družbo ali narod, ampak na čisto fizični ravni, skozi telo, skozi živčni sistem, skozi epigenetiko. Kako travme prehajajo naprej, kako vplivajo na naše reakcije, na naše odločitve, na to, kako se povezujemo. Gre za delo, ki se zelo neposredno dotika slovenskega konteksta, našega razkola, neizgovorjenih ran, tišine, ki je ostala. In prav ta molk, ta nezmožnost, da bi si zares pogledali v oči in se kot družba soočili s svojo preteklostjo, me boli. A 1945– presega našo zgodbo, odpira prostor tudi za druge zgodovinske travme, druge narode, druge razkole. V jedru nosi zelo univerzalno sporočilo: da se kot človeštvo iz zgodovine očitno ničesar ne naučimo. In zato je še vedno tako zelo aktualna."

Verjetno je biti skladatelj sodobne umetnostne glasbe lažje v evropski prestolnici, kot je Haag, kot v Ljubljani? Kak je po vaše odnos do te glasbe v tem profanem, zbanaliziranem svetu?

"Lahko rečem, da je v Haagu zagotovo lažje, predvsem zaradi več priložnosti in bolj razvitega sistema. Pomembna razlika pa je tudi v izobraževanju poslušalcev. Javnost je prek projektov, delavnic in festivalskih programov že od mladih let uvajana v sodobno umetnost. Tako poslušalci rastejo z umetnostjo, kar ustvarja bolj odprto in radovedno okolje, ki spodbuja tudi eksperimentalne prakse. Na Nizozemskem je tudi bolj jasno, v primerjavi s Slovenijo, da mora biti umetniško delo dostojno plačano. A na koncu ostaja nekaj temeljnega - bistvo si ti sam kot ustvarjalec. Lokacija lahko nudi pogoje, a notranji prostor za delo moraš ustvariti sam."