(INTERVJU) Ludvik Bagari: Aipa potrebuje temeljito prevetritev

Junija letos je med filmsko stroko završalo, ko so pri Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (Aipa) sporočili, da so zapustili Svetovno združenje avtorjev in skladateljev (Cisac). Kritični opazovalci dogajanja so takoj opozorili, da je bila Aipa v resnici izključena, in to zaradi nepravilnosti v delovanju in nasploh neskladja s siceršnjimi mednarodnimi praksami na področju zbiranja avtorskih nadomestil AV-ustvarjalcev. Ob domala popolnem medijskem molku smo v Večeru v članku z naslovom Tuliti bi morali vsi alarmi 22. junija objavili poglede teh kritičnih posameznikov, ti pa so potrdili, da Aipo zaznamuje vrsta spornih potez. Odziv kolektivne organizacije je bil srdit: preko odvetniške družbe Grčar je vodstvo zahtevalo popravek članka, naš časnik pa so prijavili tudi Novinarskemu častnemu razsodišču, saj so odločno zavrnili praktično vsako zapisano trditev.

Za mnenje o očitkih na račun delovanja Aipe smo se tako obrnili na osebo, ki zelo dobro pozna zakulisje delovanja te organizacije. Igralec Ludvik Bagari, ki ga večina pozna po številnih vlogah v slovenskih filmih in serijah, je bil med letoma 2017 in 2023 dva mandata član nadzornega odbora Aipe in je v tem času z lastnimi očmi spremljal dogodke znotraj te kolektivne organizacije. Bagari je sicer tudi nekdanji član nadzornega odbora kolektivne organizacije Kopriva, ustanovljene za upravljanje pravic do nadomestil za tonsko ali vizualno snemanje, trenutno pa član sveta Cankarjevega doma, član sveta Ljubljanskega gradu, mestni svetnik v Ljubljani, od letos pa tudi član Evropske filmske akademije. 

Kako se je zgodilo, da ste se začeli vključevati v delovanje Aipe?

"Med igralsko srenjo je vladalo nezadovoljstvo, ker nismo dobivali nadomestil iz naslova praznih nosilcev slike. Zakonska podlaga je obstajala, dovoljenje pa ni bilo izdano. To stanje se je vleklo deset let. Bilo je več nasprotujočih si interesov, pritiski, pa tožbe, neaktivnost Urada za intelektualno lastnino. Takrat sem šel na Aipo, kjer so ugotovili, da sem primeren človek za to, da bi zagnal te procese. Z ozko skupino sodelujočih sem porabil kakšna tri leta, da smo uskladili interese in da je bilo dovoljenje potem tudi izdano. Že takrat sem se zelo dobro zavedal, kolikšen bi moral biti finančni izplen nadomestil iz tega naslova. Govorimo o treh milijonih evrov letnega prihodka na račun pisateljev, režiserjev, producentov, igralcev, glasbenikov, zdaj tudi fotografov in slikarjev. Najprej sem bil dva mandata nadzornik v Aipi, obenem še enega v Koprivi. Vzpostavili smo sistem razdelitve teh prihodkov. Potem pa so se začela nesoglasja. Odkrile so se prve nepravilnosti. Na začetku jih nisem zaznal, potem pa sem jih začel odkrivati. Tudi stare grehe. Začel sem opozarjati na njih."

Kaj vas je vzpodbudilo, da v nasprotju z večino drugih nadzornikov niste ostali tiho in ste začeli opozarjati na nepravilnosti?

"Preprosto sem se izobrazil na področju avtorskopravnih in gospodarskih postopkov. Večina nadzornikov nima osnovnega izpita iz nadzorništva. Jaz sem ga opravil. Ta tema me je zanimala. Zaradi tega sem tudi lahko postal relevanten sogovornik v dialogu z Uradom za intelektualno lastnino in Ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport."

Odvetniki lahko tudi sami ustvarijo problem

Ko smo 22. junija objavili članek Tuliti bi morali vsi alarmi, je Aipa nad Večer poslala odvetniško družbo Grčar, ki je v zahtevi za popravek izpodbijala skorajda vsako trditev v članku. Prijavili so nas tudi na Novinarsko častno razsodišče. Kaj ste o prebranem članku menili vi kot nekdanji član nazornega odbora Aipe?

"Vi imate pri sebi vse podatke. Tudi jaz sem seznanjen z njimi. Vem, da te stvari, ki ste jih zapisali, držijo. To, čemur ste priča, je zgolj Aipino odvetniško zaklinjanje. To je klasičen mehanizem prerekanja. In to tudi Aipo stane. Ko sem bil član nadzornega odbora, je odvetnik napisal pravno mnenje, ki je stalo 1700 evrov. Pri tem je bilo najbolj bizarno, da je prepisanemu iz učbenika na štirih straneh nadel oznako strogo zaupno. Aipa ni organizacija, ki bi bila podvržena Zakonu o tajnih podatkih. Odvetniške službe lahko včasih tudi same ustvarijo problem, če bo s tem nekdo zaslužil. Seveda se tu postavlja vprašanje, kaj vse lahko pri Aipi počnejo z denarjem, ki je tudi moj, ki je denar vseh upravičencev do avtorskih nadomestil. Direktor Aipe Gregor Štibernik mesečno prejema šest tisoč evrov neto plače, letno okoli 150 tisoč evrov bruto, govori pa, da je to itak plačano iz tujega denarja. Pobirajo pa seveda tega tukaj, našega, slovenskega. Kar se tiče članka, imate dokaze, kaj se je zgodilo, in ste to predstavili bralcem. Dejstva govorijo vam v prid, in če želite, lahko tudi vi sprožite določene postopke. Nenazadnje ste tudi novinarji udeleženi pri avtorskih nadomestilih." 

Torej ste tudi vi prepričani, da je bila Aipa izključena iz mednarodnega združenja Cisac in ga ni zapustila prostovoljno, kot trdijo sami?

"Seveda. Pri Aipi trdijo, češ da pravzaprav sploh nismo zares bili člani. Seveda smo bili v pridruženem članstvu, saj za polnopravno nismo izpolnjevali pogojev. V času mojega nadzorništva nas je poslovodstvo ves čas seznanjalo s tem, kako počasi prihajamo do polnopravnega članstva. Iz zapisnika Cisaca je jasno razvidno, da nam je poslovodstvo napačno prikazovalo dogodke, to pa je potem kulminiralo v izključitvi."

Niti nadzorniki niso seznanjeni z vsemi dejstvi

Se pravi, celo vi kot člani nadzornega sveta pravzaprav sploh niste vedeli za nepravilnosti, ker vam je poslovodstvo prikrajalo resnično sliko?

"Da. Poslovodstvo nas je neustrezno seznanjalo z dejstvi."

Mislite, da tudi sedanji člani niso seznanjeni z nepravilnostmi ali zavestno nočejo postavljati kočljivih vprašanj?

"Niso seznanjeni z njimi. Še posebno igralci se ne ukvarjajo s tem. To ni primarni vir njihovih dohodkov. Oni živijo od honorarjev in plač v gledališčih. Od avtorskih nadomestil v primerjavi s tem niti ne prejemajo tako velike vsote, čeprav bi lahko prejemali več. Ko sem pred desetimi leti igralskim kolegom začel govoriti o problemih razdeljevanja avtorskih pravic, so mislili, da jim prodajam piramidno shemo. Sicer pa bi bilo nehvaležno, da bi jih krivil za njihovo nevednost in čustvene odzive. Ko kakšen problem v Aipi pride na dan, naredijo vse, da ga zakrijejo. So pač zaljubljeni v ta mehanizem razdeljevanja avtorskih nadomestil, saj ga uporabljajo na različne načine. Dobijo neke drobtinice, pa malo namenskih skladov. Ampak to ni realni izračun denarja, ki jim pripada. Tega denarja bi morali dobiti več. Posebno problematično pa je, da ga ne dobijo pravočasno, v zakonsko določenem devetmesečnem roku za izplačilo. Zakaj Urad dopušča to nezakonitost, vprašajte njih." 

Prav tukaj najbolj bode v oči – in na to so opozorili tudi pri Cisacu ob izključitvi Aipe – na milijone evrov sredstev, ki jih Aipa iz različnih razlogov ni zmogla razdeliti med upravičence. Kaj se dogaja s temi sredstvi in zakaj je poslovodstvu Aipe v interesu, da takšna ogromna količina sredstev – ob koncu leta 2025 naj bi jih bilo celo 14 milijonov evrov – ostaja nerazdeljenih?

"Zaradi razumnih razlogov domneve manipulacij s finančnimi sredstvi. Aipa je imela na primer v letu 2022 celo za skoraj 17 milijonov evrov neizplačanih sredstev imetnikom pravic. V letu 2025 za okoli 14 milijonov evrov. To so enormni zneski in z njimi je mogoče marsikaj narediti. Tukaj dodajmo še sprotne letne stroške v višini okoli dveh in pol milijona evrov. Torej je Aipa kar močan igralec. Ali se manipulacije res dogajajo, mora ugotoviti izredna revizija. Nima smisla, da o tem govorim v prazno. Urad za intelektualno lastnino je pod predstojništvom prejšnjega direktorja podal kazensko ovadbo zaradi prenosa milijona evrov avtorskih honorarjev z Agicoa (mednarodna neprofitna organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic avdiovizualnih ustvarjalcev, op. a.) dvema producentskima društvoma v Sloveniji, domnevno za spodbujanje lokalnega razvoja filmske stroke. Ta denar je hranilo podjetje, ki odkupuje terjatve. To podjetje je po preprostih izračunih mastno zaslužilo s faktoringom, odkupovanjem terjatev na trgu. Od takrat je Slovenija preko Aipe in Telekoma Slovenije edina, ki organizaciji Agicoa plačuje avtorske pravice v Luksemburgu, vse druge države iz vsega sveta pa v Ženevi. Meni se to zdi vsaj sporno, če ne celo kaj več. Strokovnjaki, s katerimi imam srečo razpravljati, so pogledali ta letna poročila in so mnenja, da tu marsikaj ne štima. Glede tega milijona po mojih informacijah postopek še vedno traja in je trenutno na tožilstvu.

Aipa je bila omenjena tudi v parlamentarni preiskavi o tem, ali obvodno financira politične stranke. Določene oblike tega se dogajajo, četudi v njihovih načinih prirejanja raznih konferenc in strokovnih posvetov. Saj ni nujno, da gre za stranke kot celote, lahko gre samo za posameznike iz sveta politike, ki sodelujejo pri teh dogodkih. Vprašati se moramo, kakšen je bil pri tem sploh prvotni načrt Aipe. Njihov načrt je bil ves čas monopol na področju zbiranja avtorskih nadomestil na AV-področju. Ta načrt jim je tudi uspel. Ampak takšne aktivnosti so privedle do tega, da se je odprlo vprašanje, ali gre za zakonit monopol. Oblikovana zakonodaja je sedaj predmet uradnega opomina Evropske komisije zoper Slovenijo. Tu je Aipa zagotovo imela močan vpliv. Šlo je za moč prve besede. Ko se strokovnjaki in organi lotevajo nekega problema, preučujejo in odločajo, kako bodo stvari oblikovali. Takrat je zelo pomembno, da vmes vstopiš s svojim stališčem in ga uveljaviš. Aipa je s svojimi aktivnostmi na neki način to dosegla. Na žalost pa je to šlo tako daleč, da so bile sklenjene vprašljive svetovalne pogodbe. Bivši predsednik državnega sveta Mitja Bervar je dobival nesorazmerno veliko denarja za svetovanje v primerjavi s tem, kolikor dobijo siceršnji imetniki avtorskih pravic. Tukaj lahko gre celo za nedovoljeno lobiranje. Ne vem, ali kdo od igralcev iz delilne mase sredstev dobi 24 tisočakov na leto, kolikor jih je dobival on. To niso poštene poslovne prakse. Če pogledate definicijo organizirane kriminalne združbe, je to že blizu temu. Točno zaradi tega, ker vplivajo na zakonodajo in nadzor nad njihovim delom. Dobičke vlagajo v prizadevanja za spremembe zakonodaje in to se pri Aipi dogaja. 

Cilj kolektivnega upravljanja ni napajanje politike, ampak čim večji delež nadomestil v roke imetnikov pravic. Imamo več tipov zavezancev za plačilo – eni ne bi plačali nič, eni pa vedo, da ima plačevanje zakonsko določenih avtorskih nadomestil povratni učinek na njihov posel. Nikomur od njih pa ni po godu, če ta 'davek' konča v rokah politike namesto pri ustvarjalcih, ki jim je namenjen.

Kot nadzornik se prav tako nisem strinjal s tem, da lahko sredstva imetnikov pravic ostanejo na računu odvetnika. Aipa je prenesla 2 milijona evrov na odvetniški fiduciarni račun. To je lastnina imetnikov pravic. Odvetnik, ki je od tega denarja neznano kako zapravil 250 tisoč evrov, lahko gre v zapor, ne pa v stečaj, kot so zatrjevali poslovodstvo in nekateri nadzorniki, preden so sklenili sodno poravnavo. Torej je 250 tisoč evrov nekam izginilo in nemogoče je, da poslovodja Štibernik ni vedel za to. To so tudi moja sredstva, moja lastnina. Lastnina nas, imetnikov pravic. Kot nadzornik sem bil odgovoren za te stvari. Denar iz naslova avtorskih honorarjev se lahko hrani izključno na bančnih depozitih in nikjer drugje. To je tako, kot da bi šli v neko podjetje in bi se zmenili, da vam posodijo denar, potem ko bi ga morali vrniti, pa bi rekli, da ga nimate in da vam grozi stečaj. Vse skupaj je bizarno. Bizarno je tudi, da Urad za intelektualno lastnino, ki je bil na skupščini seznanjen s tem, na to ni reagiral. Videti je, da Urad vse prevečkrat reagira selektivno. Predvsem pa vozi slalom med upravnim in gospodarskim in ne zagotavlja zakonske zaščite kot organ zunanjega nadzora. Predvsem pri procesnih postavkah."

Ste kot član nadzornega odbora podali kakšen predlog za boljši nadzor tovrstnega neomejenega usmerjanja finančnih sredstev?

"Problem je dejansko v tem, da poslovodstvo Aipe nima omejitve poslovanja, naredijo pa za okoli dva in pol milijona evrov stroškov na leto. To je ogromno. Absolutno preveč, glede na količino dela, ki ga morajo opraviti kot kolektivna organizacija. Zato je učinkovitost Aipe, kjer gre okoli 30 odstotkov prihodkov za stroške, slaba. Obenem pa ta denar lahko trošijo skoraj za katerikoli namen. Tega resna podjetja ne poznajo. Kot nadzornik sem na skupščini predlagal, da se poslovanje poslovodstva omeji s soglasjem nadzornega odbora. V okviru javnega naročanja gre za omejitev na okoli 40 tisoč evrov, pri investicijskih poslih pa več. Samo zaradi tega sem doživel podobno pravno prostaštvo, kot ga zdaj doživljate vi. Skrajno podlo so preprosto rekli, da je moj predlog nezakonit, da pravno ne zdrži. Paradoks je seveda ta, da druge kolektivne organizacije v Sloveniji to omejitev imajo. Pri Koprivi, kjer sem bil nadzornik, lahko poslovodstvo porablja sredstva samo do 10 tisoč evrov. Za višje vsote potrebujejo soglasje nadzornega odbora. Razpolaganje poslovodstva Aipe ​ z denarjem bi bilo res potrebno podrobno pregledati. Poleg vprašljivih stroškov poslovanja so se dogajale delitve denarja brez pravne podlage in poskusi ponarejanja listin, da bi se te kršitve popravljalo za nazaj. To so stvari, s katerimi se ne bi smel ukvarjati jaz, temveč imamo za to Ministrstvo za gospodarstvo in Urad za intelektualno lastnino, organe pregona, ki morajo opraviti svoje delo. V njihovem delovanju so elementi kaznivih dejanj poneverbe, zlorabe položaja, goljufije in opustitve dolžnega ravnanja in videti je, da so izpolnjeni pogoji za sprožitev teh procesov. Zaskrbljen sem nad tem, kako se bo znašel mladi avtonomni avtor pred temi problemi in kako bo branil svoje osebnostne pravice in pravice iz premoženja, kot jih moram jaz, če bo področje tako kaotično." 

Šikaniranje, grožnje, poskus fizičnega obračuna ...

Paradoksalen argument Aipe v zahtevi za popravek članka v Večeru je ta, da se jim "izjemno hud očitek" zdi opazka, da poskušajo utišati in diskreditirati novinarje, medije in posameznike, ki izražajo kritike ali pomisleke glede njihovega delovanja – in to po tem, ko so nad časnik poslali odvetnike in nas zaradi članka prijavili na častno razsodišče. Producent Andrej Štritof je v tem članku zgolj eden izmed posameznikov, ki so pričali o pritiskih in sankcijah. Kakšna je vaša izkušnja kot nekoga, ki je na nepravilnosti opozarjal na skupščinah nadzornega odbora?

"Kdor opozori na nepravilnosti, je šikaniran. 'Pazi, kaj delaš.' 'Pazi na svoje prihodke.' in podobno. Na pritiske in grožnje sem opozoril tudi Urad za intelektualno lastnino. Deležen sem bil poskusa fizičnega obračuna. Na občnem zboru DSI (Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, op. a.) so me hoteli tepsti, nato pa v zapisnik hoteli zapisati, kakšna pošast da sem. Tako ravnanje na srečo ni eskaliralo v sramoten konflikt. Priporočil sem jim obisk delavnice o nenasilju. Na žalost ni videti, da bi se pri svojem ravnanju spametovali ali ustavili pri tem nasilništvu.

Tisto, kar je povedal Andrej Štritof, drži. On je v nadzornem odboru Koprive, zdaj ga pa poslovodja Gregor Štibernik obtožuje, da deluje proti Aipi, in zahteva njegov odpoklic s položaja v Koprivi. Nikakršnega krivdnega razloga ni in očitek je popolnoma izmišljen. Njegovo delo nadzornika v Koprivi je vrhunsko. Gre za maščevanje. Štibernik se hoče maščevati Štritofu, ker ga je zalotil pri nepravilnosti. To je zrelo za kazensko ovadbo zaradi zlorabe položaja. Predvsem pa je poslovodstvo podrejeno nadzornemu odboru, slednji pa imetnikom pravic. Ob tem je Štibernik zmanipuliral nekatere posameznike v DSI, da si drznejo razpredati o oliki, sami pa so polni prostaštva. Nekoč so se podobno znesli nad Petrom Bratušo, in to popolnoma brez razloga, iz čiste paranoje. Hoteli so ga izključiti iz nadzornega odbora, ker je poslovodstvo pozval, naj pokažejo sklenjene svetovalne pogodbe. Teh pogodb seveda niso pokazali in so v zapisnik preprosto zapisali halucinacijo, da je tajnica te pogodbe pokazala in da smo to opravili. Trije nadzorniki so ob tem krivo izpovedali. 

Stvari postajajo nevzdržne. Zadnje čase gre to celo tako daleč, da niti skupščine več ne znajo normalno izpeljati. Eno izmed preteklih skupščin so denimo izpeljali kar brez potrditve dnevnega reda. Urad na to ponovno ni reagiral, kar je kočljivo, ker je očitno, da kot organ nadzora deluje bojazljivo, ne dovolj odločno in se izpostavlja tveganju opustitve dolžne skrbnosti. V nekaterih primerih reagira, kot mora po zakonu, v drugih, ko so stvari preveč kočljive ali pa je potrebno koga zaščititi, pa rajši pusti, da stvari obstanejo in da gredo v pozabo."

Po objavi članka v Večeru smo prejeli dva odziva vpletenih stanovskih organizacij. Medtem ko so pri Društvu slovenskih režiserjev in režiserk zelo trezno ocenili in interpretirali situacijo, pa je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev s podpisano Mojco Fatur povsem v slogu Aipine dikcije naše pisanje označilo za neodgovorno in neprofesionalno. Kljub temu da so zdaj z raznimi nepravilnostmi, grožnjami in z izključitvijo razlogi za dvom o delovanju Aipe že več kot očitni. Kakšen je razlog za takšno že skorajda fanatično nepripravljenost podvomiti o pravilnosti delovanja Aipe?

"Saj vidite sami. Igralci so popolnoma zaslepljeni. Nekateri od njih trpijo za zlato mrzlico. S tem pa nevede kooperirajo pri domnevnih nepravilnostih in jih pomagajo prikrivati."

Spremembe v korist imetnikov pravic

Kakšno je vaše mnenje, kaj bi se moralo zgoditi z Aipo v prihodnosti? Bi se res morala razdeliti na tri ločene kolektivne organizacije za producente, režiserje in igralce, kot je sugeriral Cisac, ali je ta skupna oblika, ki naj bi bila unikum, vendarle tista, ki je za majhen trg najbolj primerna?

"V naši državi ne vidim toliko problem v tistem, o čemer vsi govorijo – v korupciji in neprimernosti veljavne zakonodaje. Sicer je očitek Evropske komisije jasen in to bo potrebno sanirati, za nazaj in za naprej. Sam problem bolj vidim v izvajanju zakonodaje. Mislim, da bi morali avtorskopravno zakonodajo izvajati na Ministrstvu za finance, kjer so bolj pretanjeni glede finančnih zadev. Poleg tega bi morali na sedaj pristojnem Ministrstvu za gospodarstvo v naši avdiovizualni industriji ugotoviti državni delež, česar še niso storili, pa čeprav zaradi Filmskega centra, RTV-ja in AGRFT-ja ta delež obstaja. V manjši meri, ampak obstaja. 

Težko pa je odgovoriti, kaj bi bilo najbolje storiti z Aipo, sploh glede na majhnost prostora in način, kako je organizacija zajela več skupin imetnikov pravic. Na primer, igralci se sami ne bi nikoli organizirali. Tega brez Aipe ne bi mogli doseči. Če Aipe ne bi bilo, igralci še danes ne bi dobivali denarja od pravic. Zato glede razstavitve ne morem dati enoznačnega odgovora. Brez dvoma je takšna prisilna združitev nezdružljivih kategorij na AV-delih unikum v svetu in mogoče je to čas za razhod. In verjetno gre slediti tistim, ki zagovarjajo razstavitev, če ne zaradi drugega, pa zaradi učinkovitosti in možnosti upravljanja vsake kategorije neodvisno od druge. Mislim pa, da Aipa v vsakem primeru potrebuje temeljito prevetritev. To pomeni forenzično naravnano neodvisno revizijo, odpoklic trenutnega poslovodstva, odpoklic nadzornega odbora, obenem pa tudi zamenjavo kadrov na Uradu za intelektualno lastnino. To je tisto, kar Aipa potrebuje v tem trenutku. Vsekakor bo tukaj na potezi država, saj pri Aipi zamuja že predolgo. In to kljub stalnim in podkrepljenim opozorilom. Vendar se ne zgodi nič. Zakaj? Kot rečeno, Aipa in Urad za intelektualno lastnino se morata v bistvenem reorganizirati. To pa lahko brez dvoma stori pristojno ministrstvo. Konec koncev je sedaj na mizi opomin Evropske komisije, izključitev Aipe iz Cisaca, kar so povsem zadostni razlogi za korenite spremembe, ki bodo v največjo korist imetnikom pravic. Predvsem pa v prvi vrsti prisluhniti imetnikom pravic, torej lastnikom."