Tjaša Gajšek
Ajda Bračič: "Zgodba se mi je zdela tako bizarna, da ji, če bi jo napisala kot fikcijo, nihče ne bi verjel."
Kresničevje (LUD Literatura, 2025) je romaneskni prvenec Ajde Bračič, pisateljice in arhitektke, ki je za zbirko kratke proze Leteči ljudje (2022) prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese. V prostrani gozd Kresničevja se Agnes zateče v iskanju sestre in spraševanju o koreninah krivde. V gozdu je svoj dom in odmik od civilizacije našla nenavadna trojica, ki jo sprejme medse. Na tem istem kraju z neobičajnimi bukvami je nekoč živel enigmatični puščavnik Valentin, nad njim pa je utripal zlovešč komet. V roman vstopajo elementi srhljivke in ekologije, pa tudi motivi iz ljudskega slovstva in zdravilstva.
V nadaljevanju preberite:
- Kako sta avtorico oblikovala dva zelo konkretna slovenska gozdova.
- O pisanju s široko odprtimi čuti za nianse in barve, vonje gozda: "Ko se človek sreča z naravo, o sebi in svojem telesu pogosto opazi stvari, na katere je pozabil ali jih nikoli ni vedel."
- Roman odpira vprašanje odnosa med človekom in naravo skozi različne like in svetovne nazore: "Želela sem si, da nobeden od likov ne bi imel povsem prav, a hkrati ne docela narobe. Menim predvsem, da je treba ostati vitalističen."
- Od kod izvira občutek krivde – osebne, družbene oziroma podedovane.
- Kako resnična zgodba puščavnika Valentina Podstenška prehaja v literarno fikcijo.
- Ali tudi sama kdaj sanja o umiku v gozdno kočo, kjer je signal le ponekod in ljudje le, kadar si želimo njihovo družbo? Kako pa piše? Je to umik v osamljeno kočo v prenesenem pomenu?
V nadaljevanju preberite:
- Kako sta avtorico oblikovala dva zelo konkretna slovenska gozdova.
- O pisanju s široko odprtimi čuti za nianse in barve, vonje gozda: "Ko se človek sreča z naravo, o sebi in svojem telesu pogosto opazi stvari, na katere je pozabil ali jih nikoli ni vedel."
- Roman odpira vprašanje odnosa med človekom in naravo skozi različne like in svetovne nazore: "Želela sem si, da nobeden od likov ne bi imel povsem prav, a hkrati ne docela narobe. Menim predvsem, da je treba ostati vitalističen."
- Od kod izvira občutek krivde – osebne, družbene oziroma podedovane.
- Kako resnična zgodba puščavnika Valentina Podstenška prehaja v literarno fikcijo.
- Ali tudi sama kdaj sanja o umiku v gozdno kočo, kjer je signal le ponekod in ljudje le, kadar si želimo njihovo družbo? Kako pa piše? Je to umik v osamljeno kočo v prenesenem pomenu?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
