
Osrednji gost mariborske edicije festivala naj bi bil povezan z osrednjo temo festivala, in ta je letos užitek. Andreja Rozmana Rozo je bilo v četrtek zvečer v Lutkovnem gledališču Maribor užitek poslušati. Ko je recitiral, popeval ali odgovarjal na vprašanja Darke Tancer Kajnih.
Z njegovimi posodobitvami slovenske klasike je tako kot z vsemi najboljšimi zimzelenimi komadi - zmeraj najdeš kak še neodkrit detajl, vidik, lego. Vidiš, na primer, kako se Roza ob recitiranju mota k Urški (večina meni, da je predelava Povodnega moža Rozina najbolj znana pesem, že skoraj bolj znana od Prešernove) postavi v poševni tisk.
Gost je potrdil, da je od nekdaj užival v igrarijah z jezikom in v priredbah, ampak tudi, da je pisava ekonomska kategorija. Vse, kar je napisal za otroke, je napisal po naročilu, najprej Cicibana ali Cicidoja, In tudi o priredbah je povedal eno ekonomsko: "Vse zgodbe so že napisane, samo ves d'nar od njih še ni pobran."
Pa še ena: kot samozaposlenemu umetniku mu računovodstvo seveda ni neznanka, ampak res prekipelo mu je, ko je napisal scenarij za film in potem v njem igral - za vlogo je bil obdavčen 8-odstotno, za scenarij pa 20-odstotno. Še vedno verjame, da je v Sloveniji možna ničodstotna obdavčitev izdelkov, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik (to je postala veroizpoved za-ničniške verske skupnosti). Zdi se mu pomembno, da se z identitetnimi in nacionalnimi vprašanji ukvarja politična levica, možno in nujno je o njih govoriti v nenacionalističnih in neksenofobnih kontekstih. Nastali smo kot nacionalna država, ampak šlo je bolj za sovraštvo do drugih kot za iskanje lastne identitete, pravi. Ura resnice o odnosu do identitete, do jezika kot edinega veziva tega naroda, pa da je blizu. Roza verjame, da Bruselj ni ovira za davčno zaščito jezika, nimamo pa slovenske vlade, ki bi jo omogočila.
Ko se je prepričeval, da naj kandidira za predsednika države, je bila med argumenti za tudi možnost, da doseže televizijo. Ampak pač ni politični, temveč verski voditelj. Zato upa, da bo imela njegova verska skupnost toliko vernikov, da bo lahko zahtevala verski televizijski program. Knjige so super, ampak dejstvo je, da jih bere manjšina (čeprav so vse njegove razprodane, samo ponatisnejo jih ne), televizijo pa buljijo vsi. In res nepojmljivo je, da "državna televizija z reklamami napotuje otroke v svinjarijo".
Petra Vidali





