(GLEDALIŠKA KRITIKA) Tisto, zaradi česar je vredno živeti

Monopsihodrama sodobnega britanskega dramatika Duncana Macmillana, neutrudnega iskalca dramskih form in človeško žgočih tematik, Vse sijajne stvari aktivira publiko do skrajnosti. Ne le s težko tematiko samomora bližnjega oziroma življenja s suicidnim človekom, temveč tudi z vseprisotnim, neposrednim angažmajem. Glavni, edini protagonist, pripovedovalec Uroš Fürst nas od prihoda v Malo Dramo, v središče dogajanja, ki se odvija vseskozi med publiko, razporejeno v krogih, ne spusti iz žive interakcije. Naključno izbrani posamezniki so dobesedni soigralci, ki soustvarijo vsako predstavo posebej. Tokrat je resnično vsaka zgodba zase. Naša sobotna repriza je imela neverjetno aktivne gledalce, nekateri so v svojih »vlogah« prav zablesteli.

Bila je sijajna mešanica spontanosti in osupljivo prepričljive naključnosti. Vsak od nas je bil vključen, »standupovske random« situacije so preigravale težke etape pripovedovalčeve mladosti. Osupla sem bila nad sproščenostjo ljudi iz publike, in to v tako zahtevnem kontekstu. Kje so tisti večinsko zategnjeni, okoreli rojaki, ki se ne znajo in nočejo igrati?

Ob prihodu nam pripovedovalec mnogim razdeli listke z »vsemi sijajnimi stvarmi« - seznamom vsega, za kar je vredno živeti. Vsak od nas, ki jih dobimo, mora ob omembi številke prebrati njegovo vsebino. Nastajal je kot zdravilo skozi leta dozorevanja sina samomorilke. Od sedmega leta so ga spremljali poskusi materinega samomora in mu nalagali neznosno breme žrtve, prezgodnje zrelosti varuha, oropanega za ljubezen in igrivost. Njegov seznam, s katerim se spoprijema z nenehno prisotno in grozečo materino smrtjo, je razpet od »sladoleda« in »vodnih bojev« otroka prek (pop)kulturnih, zlasti številnih glasbenih referenc (veliko jih je že »predpisanih«, avtorjevih jazzovskih klasik - Ornette Coleman, Billie Holiday, John Coltrane ... in ključni Ray Charles, dodane so avtorstvo Martina Vogrina) do kompleksnejših, nematerialnih, ki »osmišljujejo življenje«. Na seznamu je denimo tudi »občutek mirnosti, ko spoznaš, da ne glede na to, da si se znašel v nezavidljivi situaciji, ne moreš nič narediti«. Zadnjih dvesto in nekaj tisoč ne omenja več. Zadnja v besedilu je 777.777.: »ideja, da bi se oblekel v kurenta«. Seznam matere ne odvrne od skrajnega dejanja, njen tretji poskus se konča s smrtjo, druge bližnje pa vendarle osreči oziroma jih čustveno prebudi in približa, namreč očeta in ločeno ženo.

Uroš Fürst, ki je tudi prevajalec besedila, nam je vseskozi čisto blizu. Druži se direktno z nami, obvlada celoten prostor. Z neverjetno mehkobo in srčnostjo nas vpeljuje v spiralo odnosov, seciranje situacij protagonistove z nenehno grožnjo izgube in občutkom permanentne krivde zaznamovane mladosti. V težkih, povsem nepredvidljivih, improviziranih situacijah v neposredni interakciji s publiko je mojstrski. S svojo mirnostjo, a ne vdano pasivnostjo žrtve, je noro spontano pristopal k materiji in ljudem iz občinstva. Skrajno premišljeno (gotovo temeljito preigrano v mnogih situacijah in legah) se je prepuščal povsem nepredvidljivim situacijam in toku dogajanja, ki bi se lahko povsem sesulo, prekinilo ali izgubilo naboj. Pa se vendar - od veterinarke, ki uspava njegovega prvega psa, preko šolske psihologinje, očeta do profesorice na faksu in punce, kasnejše žene -, vse situacije in vsi dialogi zlijejo v koherentno celoto. Nepozabna je bila izjava »psihologinje«, ki si je sezula gamašo in igrala kužka. Edini je, ki se približa z od prvega poskusa materinega samomora ranjenim, travmatiziranim dečkom in komunicira z njim. Ko izreče »bil si srečen otrok«, je bilo res ganljivo. Neverjetno, da je bilo vse naključno in improvizirano.

Tako silovito identifikacijo z likom in tako močno empatijo redko doživimo v teatru. In kljub brezprizivnosti konca in sinovemu spodletelemu, sizifovskemu poskusu deluje predstava skoraj terapevtsko. Dramatikove misli iz predstave - »kadar se zgodi kaj slabega, telo reagira, preden možgani dojamejo, kaj se dogaja«, ali - »če hočeš danes preživeti, si moraš znati predstavljati, da bo jutri boljše, kot je bilo včeraj«, so ključne v iskanju rešitve iz vseh determiniranosti samomorilnosti.

Režiserka Nataša Barbara Gračner je skonstruirala težak, prepričljiv eksperiment, tehtno utemeljen na avtentičnih psiholoških temeljih. Pri nastanku uprizoritve je aktivno sodeloval kot strokovni sodelavec psihiater dr. Borut Škodlar. Njegov je tudi tehten uvodnik v gledališkem listu. Med drugim izpostavlja pomembno »terapevtsko raven gledališča«. V teh obup(a)nih časih jo še kako potrebujemo.