Petra Vidali
Amir Husak je multimedijski umetnik. Rojen je bil v Bosni in Hercegovini, zdaj pa živi in dela v ZDA - in na poteh med obema lokacijama. V svojem delu združuje film, video, zvok, nastajajoče in interaktivne medije ter esejistične in eksperimentalne pristope. Preučuje medijske reprezentacije kulturnega spomina, meja in migracij. Njegova dela so bila predstavljena na mednarodnih prizoriščih, med drugim v Cinemateci Distrital (Bogota, Kolumbija), na Sarajevskem filmskem festivalu (Bosna in Hercegovina), v Stadtmuseumu Graz (Avstrija) in Anthology Film Archives (New York, ZDA). Husak je tudi umetniški direktor Bosansko-hercegovskega filmskega festivala v New Yorku. Je sourednik zbornika o družbeno angažirani umetnosti in aktivističnih medijih v Bosni in Hercegovini (Kriza, umetnost, akcija, 2016). Doktoriral je na Univerzi v Leedsu v Združenem kraljestvu, zdaj je docent medijskih študij na The New School v New Yorku.
Zadnji mesec je preživel v Mariboru, bil je rezidenčni umetnik Pekarne Magdalenske mreže v programu SobaZaGosteMaribor (GuestRoomMaribor). Kaj je ustvaril tukaj, kako je nova lokacija pustila sledi v njegovem delu oziroma kako je lokalni publiki približal svoje delovanje?
V četrtek sta bila v Obratu ("prostoru umetnosti in participacije") na Trgu revolucije otvoritev razstave in performans z naslovom Oko gore (The Eye of the Mountain). Razstavni del bo na ogled do konca julija, vendar sam po sebi najbrž ne "pove vse zgodbe". Z branjem besedila in menjavanjem-upravljanjem medijev je Amir Husak narativ o balkanski migrantski poti "prilagodil" mariborski publiki.
Oko gore je poetični eksperimentalni filmski in performativni projekt, ki raziskuje, kako se evropske politike zapiranja meja, militarizacije in nadzora vpisujejo v krajino, ekologijo ter vsakdanje življenje ob meji med Bosno in Hrvaško na območju Plješevice. S kontemplativnim filmskim jezikom, pričevanji migrantov, terenskimi posnetki in zvočnimi krajinami prepleta geopolitično nasilje z okoljskimi posledicami, kot je krčenje gozdov zaradi nadzora meje. Gora, čez katero morajo migranti - ta konkretna gora in vse druge gore na dolgih poteh - pripadajo človeku neprijaznim živalim, volkovom, medvedom, risom "Oko", kamera jih je ujela v vseh letnih časih. Vedeli smo za brutalno policijsko nasilje in izigravanje, ki so mu migranti izpostavljeni ob prečkanju schengenske meje, nismo pa razmišljali o "naravnih nevarnostih" na njihovi poti. In tudi o tem ne, kakšen odtis puščajo v naravi migranti in še bolj tisti, ki jih preganjajo.
Plješevica je visoka okoli 1650 metrov. Nikoli ni bila množična rekreativna, smučarsko-pohodniška destinacija, kot je naše Pohorje, vseeno pa je imela planinski dom. Vsekakor je Husak z nevsiljivo paralelo med gorama dosegel dvojni učinek: ob približanju Plješevice in tragike migracij se je zgodila tudi potujitev domače gore, ki služi rekreativnim užitkom in zabavi.
"Mislim, da v našem času vse globoko pretresajo različni problemi, podnebne spremembe, uničevanje naravnih habitatov, migracije, vojne. S performansi želim opozoriti na to, da so vsi kraji povezani, da so problemi podobni, rešitve pa niso ustrezne. Kar počnem, je moj prispevek k nujnemu dialogu. Ne vem, ali lahko umetnost spremeni svet, lahko pa se nas dotakne, nam pomaga misliti, premisliti. Najslabše je, če sedimo in ne naredimo nič. Upam, da gre kdo po takšnem dogodku na obisk k staršem, sosedom in da se o tem pogovarjajo. Mislim, da so majhna dejanja pomembna, rešitve pa bi seveda morale biti radikalne," je v pogovoru po performansu povedal Amir Husak.
