Petra Lesjak Tušek
Aktualna razstava del Bogdana Borčića, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev in grafikov, v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu nagovarja osebno, intimno. Ni pregledna in ne povsem kronološka, čeprav ponuja širok (v)pogled v opus. Ob 100. obletnici rojstva Borčića, 26. septembra, so si razstavo, ki jo je ministrica za kulturo Asta Vrečko odprla v četrtek zvečer, zamislili kot "multisenzorični vstop v njegov ustvarjalni svet", poudarja kustos Jernej Kožar. Kot je opisal, gre za izbor iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja - prikazujejo namreč grafike, slike, skulpture in risbe iz zbirke KGLU, Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki in iz zasebnih zbirk. Pregledna razstava se spreminja v retrospektivno, čeprav je izbor del glede na omejitev s prostorom moral biti kar radikalen, poudarja Kožar. Vsak razstavni prostor je tako zaključena celota, prepleta slike in grafike, kot se je prepletal tudi umetnikov ustvarjalni proces. V razstavo vstopimo s sliko Rdeča vrata iz leta 1966, v kateri lahko prepoznamo njegov motivni svet in način slikanja, ki prehaja iz predmetnega upodabljanja v abstraktno.
(S)prehod skozi opus
Borčić je umetniško pot začel po drugi svetovni vojni, ko se je po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča Dachau vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Iz tega obdobja so tudi njegovi mediteranski motivi med popotovanji na Vis, od koder je izhajal njegov oče. V 60. letih se pretežno posveča slikanju, v obdobju na akademiji grafiki. Kasneje se odpove uporabljanju resničnosti vse do golih ploskev, opisuje Kožar. Občasno se je vračal h grozotam v taborišču, ki jih je prestajal kot mlad fant. Morda je dognanje iz priprave razstave, da slike s trikotnikom, ki ga je upodabljal, niso le stvar perspektive, globine v sliki, ampak da gre za trikotnik, ki so ga morali nositi ujetniki v taborišču ob vtisnjeni številki, pravi Kožar.
V 80. letih nato Borčić ustvarja predvsem geometrijske kompozicije, v ospredju je analitično razmišljanje, ki so ga nakazovale tudi grafike o školjkah. V poznem ustvarjalnem obdobju je sledila sinteza dela, vse življenje je tudi ostal zvest določenim motivom. Razstavi sta dodana dokumentarna fotografija Tihomirja Pinterja, nastala v njegovem ateljeju, in dokumentarni film (intervju s Sašem Vrabičem ob razstavi pred dvema letoma ob deseti obletnici umetnikove smrti).
Umetnost kot nujna vrednota
Direktorica KGLU Petra Čeh je izpostavila pomen in vrednost umetnika, ki je pri svojih tridesetih letih že prejel nagrado Prešernovega sklada za leto 1965, leta 1977 Župančičevo nagrado, 1982. Jakopičevo nagrado, 1992. Bernekerjevo nagrado, leta 2005 Prešernovo nagrado za življenjsko delo, bil je tudi častni občan Slovenj Gradca in Kostanjevice na Krki. Ob najvišjih nacionalnih nagradah je prejel še vrsto drugih po Evropi, v Združenih državah Amerike in na Japonskem. Njegova dela hranijo številni muzeji, med drugim na Poljskem, v Franciji, Nemčiji, Luksemburgu, Belgiji, na Japonskem, v Avstriji in na Hrvaškem.
"Umetnost Bogdana Borčića je prežeta z izkušnjami iz raznolikih krajev, ki se jim je v začetku 80. let priključil tudi Slovenj Gradec, kjer se je pridružil nepozabni generaciji kulturnih akterjev ter med številnimi drugimi prijateljeval tudi s Karlom Pečkom in Jožetom Tisnikarjem. To je bil tudi čas, ko so umetnost razumeli kot nujno vrednoto, predvsem pa verjeli, da najprej služi vsem ljudem in izboljšuje njihova življenja tako v velikih kot malih kulturnih hramih, kot bi dejal Pečko. Generacijo, v katero so spadali, je povezovalo tudi breme velike vojne. Kot izraziti nasprotniki vojnega nasilja so se vsi trije srečali na znameniti mednarodni razstavi leta 1966 z naslovom Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, od katere letos mineva natanko 60 let. Potekala je pod okriljem Združenih narodov, ravno v KGLU," je izpostavila Petra Čeh. Da se Borčičeva dela raztezajo od pogledov v najgloblje dele naše intime do naslavljanja ontoloških vprašanj človeštva, je izpostavila tudi ministrica Vrečko. "Zaznamovala ga je tako izkušnja internacije v Dachauu kot povojnega jugoslovanskega modernizma, kjer je stopil na čelo ljubljanske grafične šole. Njegova umetnost je preživela preizkus časa in ga umeščamo v vrh slovenske umetnosti in kulture, zato se mu ob stoti obletnici rojstva še posebej poklanjamo z dogodki in razstavami po vsej Sloveniji, zlasti v KGLU in Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki hranita njegovo zbirko," je poudarila.
KGLU in Galerija Božidar Jakac hranita skupaj približno 1700 njegovih del. Borčić svoje umetnosti ni pogosto pojasnjeval in utemeljeval, ta izziv je prepuščal opazovalcu, je še poudarila Petra Čeh. Njegov vpliv in navdih odmevata v naslednje generacije, kar so v KGLU predstavili že leta 2024 na razstavi v dialogu z avtorji, s katerimi je živel, delal, izmenjeval ideje, s prijatelji ter z mlajšimi avtorji, katerim je bil bodisi mentor bodisi vzornik. Njegova dediščina je brezčasna, predvsem pa je brezčasno sporočilo miru in humanosti, ki ga je subtilno, a vztrajno prepletal v svojih delih, je sklenila direktorica.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
