Iransko kazensko sodišče je 29-letno pevko Parastoo Ahmadi obsodilo na kazen 74 udarcev z bičem. Oblasti so strogo kazen izrekle zaradi posnetka, ki ga je pevka pred dvema letoma objavila na svojem kanalu na platformi YouTube. Na posnetku Ahmadi poje domoljubno pesem brez obveznega naglavnega pokrivala, kar je hitro pritegnilo pozornost več milijonov gledalcev.
Kmalu po objavi viralnega posnetka so varnostne sile pevko in več njenih sodelavcev priprle. Oblasti so nato proti njim sprožile sodne postopke. Sodišče v provinci Qom je Ahmadi in osmim članom njene produkcijske ekipe dosodilo več kazni.
Pravne posledice in stroge prepovedi
Sodniki so glasbenike obtožili kršenja javnega reda in širjenja vulgarne ter nemoralne vsebine po spletu. Pravosodni organi so pevki in njeni ekipi poleg bičanja izrekli še dveletno prepoved zapuščanja države in dveletno prepoved umetniškega delovanja. Čeprav iransko pravosodje sodbe še ni uradno objavilo, odvetniki in organizacije za človekove pravice potrjujejo verodostojnost dokumentov.
Odvetnik za človekove pravice Moein Khazaeli opozarja, da iranski kazenski zakonik petja in ustvarjanja glasbe ne opredeljuje kot kaznivo dejanje. Po njegovih besedah sodišče teh dejavnosti ne more razumno razlagati kot proizvodnjo nespodobnih vsebin. Prav tako poudarja, da številne mednarodne organizacije bičanje obravnavajo kot obliko mučenja in nečloveškega ravnanja, ne pa kot legitimno kazen.
Mednarodni odzivi in podpora umetnikov
Predstavnica Centra za človekove pravice v Iranu Bahar Ghandehari izpostavlja, da primer kaže na globok prepad med uradno podobo Irana v svetu in kruto realnostjo, s katero se vsakodnevno soočajo tamkajšnji državljani. Obsodba je med iranskimi umetniki sprožila val zaskrbljenosti, saj se bojijo dodatnega zaostrovanja kulturne represije.
Iransko-britanska igralka Nazanin Boniadi opozarja, da ta primer dokazuje nespremenjenost represivnega državnega aparata. Podporo pevki izraža tudi iranska igralka Setareh Maleki, ki je morala zaradi svojega dela zapustiti domovino. Maleki poudarja, da Ahmadi ni odstopila od svoje pravice do petja, čeprav je dobro poznala morebitne posledice svojega dejanja.
