Tina Recek
Kakor na prvem sojenju je tudi na ponovoljenem sojenju na ljubljanskem okrožnem sodišču sodnica Mojca Kocjančič parohu Srbske pravoslavne cerkve (SPC) Peranu Boškoviću za očitek poneverbe oziroma protipravne prilastitve denarja prisodila šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. S to razliko, da zdaj mora vrniti 33.689 evrov neupravičeno porabljenega denarja namesto 32.355 evrov, kolikor se je prvič glasila sodba. Njegov odvetnik Milan Krstić, ki se je zavzemal za oprostilno sodbo, je že napovedal pritožbo zoper tako odločitev sodišča, medtem ko tožilstvo, ki je predlagalo pogojno kazen enega leta zapora z dveletno preizkusno dobo in tudi, da vrne neupravičeno porabljeni denar, bo še razmislilo o pritožbi.
Bošković vztrajal, da je nedolžen
Spomnimo. Višji sodniki so en del prvostopenjske sodbe, ki se je nanašal na zlorabo položaja pri gospodarski dejavnosti in v kateri je bil obtoženi oproščen, potrdili. V tem delu se je Boškoviću očitalo, da si je prisvojil del donacij, ki jih je SPC v Sloveniji prejela za začetek gradnje kulturno-pastoralnega centra za vernike v Ljubljani, in si s tem denarjem gradil stanovanjsko hišo.
Drugi del sodbe, ki se je nanašal na poneverbo, pa so razveljavili in vrnili v vnovično presojo. In sicer v delu, s katero je bil julija 2017 paroh obsojen, da je med 25. januarjem 2007 in 27. decembrom 2011 s transakcijskega računa Srbske pravoslavne cerkve plačeval račune zase in družinske člane, kot so naročnina za časopis, revijo, stroški za zavarovalne premije, internet, stacionarni in mobilni telefon. Drugostopenjski sodniki se namreč niso strinjali s prvostopenjskimi, ki so ocenili, da je pregon za določene račune, nižje od 500 evrov, zastaral.
Bošković je v zaključni besedi zatrdil, da kaznivega dejanja ni storil in cerkev ni bila oškodovana. Poleg tega je poudaril, da v celotnem obdobju njegovega vodenja v Ljubljani, to je od leta 1983 do leta 2012, cerkev ni imela pripomb na zaključne račune. Če bi bila ugotovila kakšne nepravilnosti, bi ga nemudoma suspendirala. Enako je njegov odvetnik izjavil, da cerkev z njegovim početjem ni bila oškodovana. Po njegovem je Bošković imel razloge, da je plačeval omenjene stroške, saj je bil sedež SPC v stanovanju, kjer je bival z družino in kjer so se odvijali protokolarni dogodki. Krstić se je še skliceval na ustavno ločenost cerkve od države, pri čemer je poudaril, da ima SPC svojega tožilca in sodišče in da niso ugotovili nepravilnosti. Ob tem je še pokazal s prstom na Željka Lubardo (naslednika paroha, a je potem izgubil svoj položaj), ki je Boškovića kazensko ovadil. Po besedah odvetnika je Lubarda želel njegovega klienta odstraniti iz Ljubljane.
Cerkev je za paroha lepo skrbela
Tožilka Barbara Lipovšek pa je izrazila prepričanje, da ni dvoma, da je s cerkvenim denarjem plačeval zasebne račune. "Ustava SPC določa, da se cerkveni prejemki uporabljajo za cerkvene in obče namene, ne pa za druge namene," je bila jasna. Po njenem mnenju je SPC za Boškovića zelo lepo poskrbela in mu ne bi bilo treba obremenjevati cerkvene blagajne ob plači v višini 1500 evrov in ob "izjemno visokih" duhovniških prejemkih (gre za prostovoljne prispevke vernikov ob krstih, porokah, slavah in drugih obredih). Slednjih se je nabralo kar za sto tisoč evrov na leto. Kot je še dejala, če bi bil do cerkvenega denarja opravičen, bi bil te zasebne stroške vnašal v blagajniške dnevnike.
Kakor za tožilko tudi za sodnico ni bilo dvoma, da je paroh zagrešil kaznivo dejanje. "Šlo je za protipravno prilastitev denarja, ki je bil v lasti cerkve," je v obrazložitvi sodbe dejala Kocjančičeva in dodala, da je cerkev dolžna poskrbeti za plačo, stanovanje in obvezno zdravstveno zavarovanje duhovnikov, ne pa za druge stroške, ki niso povezani z delovanjem institucije. Pri določitvi višine kazni ni sledila tožilstvu, ampak je izrekla, kot rečeno, enako kazen kot v prvem postopku. Pri tem je upoštevala Boškovićevo starost, da je še vedno zaposlen v cerkvi in je za SPC naredil veliko dobrega.
