Ko gledam spomladi cvetice na polju,
Ko gledam travo, ki jo kosec kosi,
Se mi v glavi utrne misel –
Smrti v resnici sploh ni.
(Vresje, 1963)
Leta 1956 se je na Gimnaziji Ravne zaposlil Anton, Tone Golčer. Pravzaprav je čudež, da je prišel na Koroško, saj je bil eden najboljših biologov svojega letnika. Diplomiral je leta 1955. Na Prirodoslovno – matematični fakulteti v Ljubljani so ga hoteli obdržati kot asistenta, saj je že kot študent veljal za odličnega strokovnjaka. Na Koroško ga je pripeljalo prijateljstvo s sinom doktorja Franca Sušnika, prvega ravnatelja naše gimnazije. Da je ostal pri nas, pa je bila usodna ljubezen.
Hitro je zaživel s šolo, vnel je dijake za vednost, jih zajel v prirodoslovni krožek, ki je takoj prejel glavno republiško nagrado. Tone je bil izjemen učitelj biologije. Slovel je po nazorni razlagi. Kljub strogosti in zahtevnosti je znal prisluhniti mladim in razumeti njihove potrebe.
Leta 1962 je postal ravnatelj gimnazije in to funkcijo je opravljal skoraj 25 let. Šola je pod njegovim vodenjem dosegla nesluten razvoj. V glasilu Vresje je maturantom v uvodnikih zmeraj zapisal:
"Biti človek pomeni: biti izobražen, kulturen, družbeno razgledan in resnično human. Želim vam, da bi vsi postali taki ljudje."
S svojo strokovno in človeško širino je Tone zaznamoval in dal dobro popotnico mladim za življenje in študij.
Ravnatelj Tone Golčer je zelo skrbel za kakovosten kader ter za sodobno opremo šole. Na tem področju je bil pravi čarovnik, saj mu je uspelo pridobiti sredstva, beri denar, ko je bilo to skoraj nemogoče. Uvedel je kabinetni pouk, med prvimi v Sloveniji je uredil specialno učilnico za tuje jezike, tako imenovani fonolaboratorij.
Po upokojitvi je večkrat prihajal na šolo. Veliko sva pogovarjala o šolstvu, mladih na Koroškem, njihovih perspektivah, kako izboljšati poučevanje in pogoje dela tako za dijake kot učitelje. Ukvarjal se je z družinskim drevesom, razlagal nam je različne zanimive naravoslovne članke.
Ob koncu šolskega leta sva ga s pomočnico Leonido Konič zmeraj obiskala. Vsakokrat sva mu poklonila Letopis in Vresje. Ob kozarčku odličnega vina, Tone je izhajal iz vinorodnih krajev in njegovo vino je bilo vedno izvrstno, ter ob Eminem štrudlu smo obujali spomine in načrtovali prihodnost.
Tone, bil si naš vzor, pravičen in dosleden, enak do vseh. Spoštovali smo te in imeli radi.
Ob slovesu od spoštovanega in cenjenega Učitelja, Ravnatelja in Človeka, vse tri besede napisane z veliko začetnico, se lahko vprašamo:
"Quo vadis, Tone?" (Kam greš, Tone?)
Morda nam odgovori z verzi iz Vresja iz leta 1963, v tega je kot ravnatelj zapisal svoj prvi uvodnik:
"V deželo sanj, kjer plešejo breze na odru mesečine, kjer se pno med rožami mavrice dobrih misli."
Srečno, Tone, v teh sanjskih pokrajinah!
