Na Koroškem in v drugih v poplavah prizadetih pokrajinah po Sloveniji so ta mesec "proslavili" tretjo obletnico najhujše naravne katastrofe na naših tleh. Naravnih nesreč v človeški obliki, ki jih predstavljajo politiki, tu ne štejemo. Pa bi res lahko slavili ali se vsaj veselili kakega pomembnega popoplavnega sanacijskega koraka, ki bi te dni v roku moral biti zaključen, a ko ima hudič mlade, jih ima več.
Desetega avgusta je potekel rok, ko bi morali izvajalci zaključiti 19-milijonsko rekonstrukcijo ene glavnih regijskih prometnih žil, če ne kar najpomembnejše, to je relacija Ravne na Koroškem–Dravograd, ki pri Kovtrovem mostu vodi v stičišče treh dolin, Mislinjske, Dravske in Mežiške, ko prva pot vodi v Ljubljano, druga v Maribor, tretja pa "na Koroško, tja pod Peco in pod Uršljo", kot poje koroški trubadur Milan Kamnik. Če smo natančni – končati bi morali šele polovico sedemkilometrske relacije med Ravnami in Dravogradom. A se zatika, kot bi nekdo med vilice kolesa vtikal šibo.
Kot poroča Direkcija za infrastrukturo, so končali šele 75 odstotkov 3,5-kilometrskega odseka. Pa so že začeli pozno, ker so bili na državni ravni neusklajeni in je ena direkcija na soglasje čakala drugo, nato je Državna revizijska komisija zaradi nepravilnosti v razpisu (priglašeni vodja gradnje ni imel referenc) zahtevala in dosegla ponovno odločanje o izvajalcu, se je zdaj zataknilo pri cerkvici (Bog, pomagaj) nedaleč od Votle peči, saj so se pojavile težave pri gradnji oporne konstrukcije zaradi zahtevnih naravnih razmer na ozkem območju, kjer so natlačene železnica, cesta in Meža. Stroka bo morala najti novo rešitev, da bo cesta varna, tekoča in prevozna ne le za avtomobile, tovornjake in avtobuse, ampak tudi za kolesarje. Obeta se namreč tudi pomembna meddolinska kolesarska povezava, ki se bo navezovala na popularno Štrekno, ki pelje preko Slovenj Gradca do Velenja, na Dravsko kolesarsko pot v smeri Maribora in kolesarsko pot proti Črni.
Če jo je tokrat zagodel nestanoviten teren, denarja za oporno konstrukcijo ne bi smelo zmanjkati, čeprav ravenski župan opozarja ne nevarne signale iz vlade, češ da lahko zmanjka denarja. Medtem ko ga za odsek v gradnji ne bi smelo zmanjkati, saj gre za financiranje iz naslova ujme, pa je utemeljena skrb, da se projekt do stičišča dolin, na polovici torej - ne bi kar polovičarsko končal. Ministrstva druga za drugim opozarjajo, da je proračunska poraba previsoka. Nekaj je gotovo taktiziranja, ko ena vlada kot običajno kaže na drugo, a če se bo pri infrastrukturi priprla pipica, po navadi nastradajo območja, ki so oddaljena ali nimajo dovolj glasnih lobistov ali moči v vladi, četudi so se na tem odseku pred volitvami s širokimi nasmehi slikali tudi politiki. Če pogledamo samo tretjo razvojno os, ko politiki tekmujejo, kdo je bolj za, koroški študentje, ki so se cijazili v Ljubljano, pa so medtem že zdavnaj diplomirali ali celo doktorirali. Infrastrukturni projekti se v Sloveniji gradijo odločno prepočasi, pa četudi imajo vlade polna usta pohitritev, debirokratizacije in obljub. Še najmanj pa so krivi delavci z lopatami in stroji, ki so tudi na tej relaciji v vročini trpeli, in tudi vozniki, ki že tri leta nabirajo čakalne ure v razgreti pločevini, pa se jim mudi. Vsi si zaslužijo beneficirano delovno dobo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
