Petra Lesjak Tušek
Pronicljiv pogovor je bil, kot je bilo tudi pričakovano, med odličnima učiteljema Ivo Potočnik in Andrejem Makucem v razstavišču Koroške osrednje knjižnice na Ravnah ob 80. jubileju profesorice slovenskega jezika. Čeprav je Iva Potočnik ocenjevala, da pravzaprav nima veliko povedati o sebi in da ne bo občinstva, se je seveda oboje izkazalo za zmotno. Njeno delo je dragoceno in cenjeno, spoštovanje ji je prišlo izkazat veliko ljudi, med njimi tudi njenih nekdanjih učencev z Osnovne šole Franja Goloba Prevalje, kjer je med letoma 1968 in 2006 usmerjala številne generacije mladih, urejala šolsko glasilo Vigred in dosegala odlične rezultate v stroki. Doma ostaja v Slovenj Gradcu, kot dom svoje mesto občuti v srcu, na Ravnah, kjer je obiskovala tudi gimnazijo, in na Prevaljah pa, kot opaža, živi med še živečimi iz svojih generacij in tistimi, ki je več ne poznajo.
"Rada sem bila v razredu, rada se smejim, ni mi bilo težko. V poklicu je tako, ali si poklican za nekaj ali ne. Vedno sem bila tudi radovedna, zato se lahko tudi ves čas učiš. Brala sem, se učila, hodila tudi na kongrese, pri čemer nihče ni šparal kot marsikdo zdaj," je pripovedovala kolegu o delu na prevaljski šoli. Da mora biti učitelj profesionalec, ki sprejema različnost učencev, pri čemer gre tudi za odnose. Če ne bi bila učiteljica, bi lahko bila le še medicinska sestra, je pokomentirala - rojenim v znamenju raka (sogovornika sta ugotovila, da sta to oba) namreč, kot je omenila, kot možna pravzaprav pripisujejo le ta dva poklica.
Kot zbirateljica in urednica je sodelovala v mnogih projektih in publikacijah s področja slovenske folkloristike, vselej je bila predana koroškemu kulturnemu izročilu in narečju; prejela je tudi nagrado za življenjsko delo Slavističnega društva (2006). Ko sta z Makucem razpravljala o narečju in pogovornem oziroma zbornem jeziku, je poudarila, da je v preteklosti bil do narečja tudi odklonilen odnos, danes narečje bolj ali manj izginja oziroma ob vplivu medijev ni več isto. Lepo je, da se narečju smeješ, ne pa posmehuješ, je poudarila. Pritrdila je opažanju Makucu, da ji je knjiga Ljudje in ulice mojega odraščanja (2018) dobro uspela in so jo bralci lepo sprejeli; sicer je avtorica več del in strokovnih člankov. Živela je v imenitni Meškovi ulici, je pripovedovala, pa da hiše niso zidovi, ampak ljudje, ki v njih živijo - in k ljudem je vstopala, ko je zbrala 124 pripovedovanj o 98 družinah in povezala njihove zgodbe, fotografije.
Tudi o umetni inteligenci, branju in bralnih klubih sta govorila. Da je lahko umetna inteligenca dobro orodje, ki pomaga, meni Iva Potočnik, a da moraš tudi vedeti, kaj sploh iščeš, če bereš le obnove knjig niti ne knjig, se na umetno inteligenco ne moreš zanesti. Bralna pismenost ni stvar osem- ali devetletke, da pa bi se utegnilo z današnjimi posegi vse še poslabšati, sta ugotavljala, ko sta se dotaknila aktualne politike, a ne prav posebej širila debate na polje politike. V tem smislu sta izpostavila še, da si vsi želimo dober javni RTV servis, ki ga moramo ohraniti. Iva sodeluje v treh bralnih klubih - v branjih poezije s pesnico Anjo Zag Golob, v klubu bralk z Barbaro Žvirc in v Besednih srečanjih, kjer potekajo najzahtevnejše debate.
Iz občinstva se je med drugim oglasila Anja Zag Golob, ki se je iskreno zahvalila svoji učiteljici, ker je tudi zaradi nje postala tak človek, kot je, in da tudi zaradi nje sploh dela in ustvarja v kulturi. Tudi s preprostim napotkom, da lahko posodo pustiš, da se sama posuši, ne pa jo nujno pobrišeš, kakor je v veljavi, ji je Iva Potočnik pokazala predvsem, da si lahko drugačen, da so tudi drug(ačne)e poti od ustaljenih, ki jih lahko uberemo. Da se ji ne more dovolj zahvaliti za vse, kar je od nje odnesla za celo življenje, je toplo rekla Anja Zag Golob, zahvalam in obujanju lepih spominov so se pridružili tudi ostali še v neformalnem druženju po pogovoru.
