Petra Lesjak Tušek
Srečanja občanov Solčave in Črne sredi avgusta na skupnem Grohotu pod Raduho so že dobro uveljavljena, so lepa priložnost, da se sosedi, zlasti starejši, ki radi vzdržujejo stike, in mlajši, ki se postopno pridružujejo, družijo med sabo, pogovorijo, nekoliko postanejo ob malici. Tokratno srečanje je bilo bolj posebno, saj so ga združili z odprtjem "zavetja spomina na koroške in savinjske gornike, ki so večnost našli v gorah". Tako so namreč poimenovali novo leseno kapelico, ki so jo na pobudo koroških alpinistov z idejnim vodjem iz Alpinističnega kluba (AK) Ravne Francem Pušnikom postavili ob bok postojanke pašne skupnosti, od koder se planincu, ko sestopi iz gozda, tudi odpre veličastna Raduha. Vsekakor res lep prostor miru.
"V gorah ne iščemo sebe, tam se spomnimo, kdo smo"
Dolgo je tlela ideja med alpinisti, da bi preminulim prijateljem in znancem, ki so v gorah izgubili življenje, postavili obeležje, je v zahvalnem nagovoru povedal Pušnik. Gradnje so se lotili po pridobitvi vseh dovoljenj, nato pa jo nekoliko pospešili, da so lahko slavnostno odprtje povezali s srečanjem na Grohotu. Alpinisti AK Ravne so opravili prek 600 ur prostovoljnega dela, les, smreko in macesen so darovali s kmetij iz Koprivne in Tople, Ramšak, Bukovnik in Knez.
Nenad Čmarec, ki tudi gorski reševalec, je povedal, da se mu je zdela zamisel za obeležje dobra in jo je zato podprl tudi z darovanim lesom. Hkrati se mu zdi smiselno, da so spominske ploščice, na katerih so zapisani pokojni planinci, združene na enem mestu, da torej niso več nameščene okoli po gorah. "Sam bom gotovo kdaj, ko bom šel na Raduho, postal pri kapelici, se spomnil na ljudi, ki so umrli v planinah," je dejal.
Da je obeležje dobra gesta, ki so jo tudi zato podprli z več koncev, se zdi pomembno alpinistu Andreju Gradišniku, ki se je tudi udeležil odprtja; hkrati vidi pomen alpinistične, hribovske skupnosti. Kar ploščic se je na žalost že nabralo, so ugotavljali zbrani, ko so prebirali imena gornikov, ki so preminuli v koroških ali savinjskih gorah, oziroma Korošcev, umrlih v oddaljenih gorah (kot denimo Franc Oderlap na Himalaji). Na več alpinistov, planincev in pohodnikov, ki so že odtisnjeni v ploščice spomina, ali pa tudi na druge, ki morebiti še niso, ker (vseh) podatkov o njih še niso sporočili (zlasti s savinjske strani), se tako lahko spomni mimoidoči. Med 38, ki so že navedeni, so, če naštejemo nekatere: Igor Radovič, Grega Lačen, Janeta Kodrin Pušnik, Gregor Miklavc, Marijan Valcl, Miran Ozmec, Rok Šisernik, Stanka Sajler ...
Leseno kapelico je blagoslovil celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki je v maši izpostavil tudi nekaj globokih, modrih misli o gorah, življenju, veličastju narave in bogu. Da v človeškem življenju ni nič trajnega, ljubezen pa je tista, ki presega vse. "V veličastju narave človek zasluti, kdo je v resnici," je dejal. Napaka človeka je, ki se dela za boga, vsemogočnega, smo namreč ranljivi, šibki in narava nas lahko dela čuteče in ponižne, pa tudi sposobne graditi odnose ljubezni, je maševal. Škof Matjaž je navajal več misli modrecev, povezane z gorami: v gorah ne iščemo sebe, tam se spomnimo, kdo smo; gore vedno ne vračajo ljubih, a vedno dajo mir tistim, ki pridejo; ko vstopimo v prostor, ki nas presega, kar velja tudi za gore, nas ta umirja, ustavlja. Spomin presega oblast časa, šteje pa v resnici le sedanjost, ko res živimo.
Pravična porazdelitev: najstarejša iz Solčave, najstarejši pa iz Črne
Večina udeležencev pohoda in srečanja je pospremila tudi odprtje obeležja, nato pa se zadržala pri koči, kjer sta jim občini Črna in Solčava podarili golaž in pijačo. Županja Solčave Katarina Prelesnik je v pozdravu vsem zbranim izpostavila pomen negovanja te tradicije in druženja mejašev, županja Črne Romana Lesjak pa je najstarejšima udeležencema podarila bona za adrenalinski spust po jeklenici Olimpline. Tudi to se je nekako pravično porazdelilo med občini. Najstarejši udeleženec je bil namreč Črnjan, 92-letni Vanč Keber iz Koprivne, ki se je do koče od doma v Koprivni pripeljal sam, vzel s sabo še harmoniko in razposajeno igral ter skrbel za zabavo. Najstarejša udeleženka tokratnega srečanja pa je bila 90-letna Marica Prodnik iz Solčave, ki pa ima tudi koroške, prevaljske korenine, a že polovico življenja biva v Solčavi. Ne bo se spustila po Olimplinu, je povedala, ima pa vnukinje, ki se utegnejo, torej bodo izkoristili darilo, je povedala dobro razpoložena na še enem od srečanj, na katera rada prihaja. Občini v sodelovanju z gasilci in društvi poskrbita tudi za prevoze starejših, ki to potrebujejo.
