Emil Juvan, dekan Turistice: Pri razvoju Dravske kolesarske poti je bilo premalo orkestra in tudi ni bilo dirigenta

Kam bi trenutno umestili Koroško? Ni med turistično najbolj obleganimi regijami.

"Da, če gledamo klasične kazalnike, prihode, prenočevanja, zagotovo. Na Koroškem je okoli 140 tisoč prenočitev letno. Zagotovo približno tretjina zasedenih nastanitev kaže na to, da bi lahko na Koroškem počitnikovalo več turistov, nastanitvene infrastrukture je dovolj. Ampak moramo se umakniti od klasičnega spremljanja, kaj je uspešni turizem. Če rečemo, da po stopnji razvoja turizma ne spada med bolj obiskane dele Slovenije, je to lahko celo prednost. Če gledamo življenjski cikel, smo na točki razvoja. Zdaj, ko so skupaj sedli vsi župani, deležniki, je pravi čas, da pogledajo, kaj so naredili, da vidijo, katere so skupne točke in potem začnejo razvijati turizem na regionalni ravni. Da si občine ali pa te tri doline v tej regiji med seboj pomagajo in se turistična ponudba razvija sistematično - od Črne do Podvelke. Da se ne bi samo na silo ustvarjala neka doživetja, zato da bi eno lokalno okolje pritegnilo turiste, ampak da je tukaj neka sinergija, komplementarnost. Potencial z vidika kulture, zgodovine, dediščine, narave je enormen. Tukaj je Koroška v primerjavi z nekaterimi drugimi destinacijami verjetno v prednosti."

Večkrat se v regiji zdi, da vsak turistični ponudnik pelje svojo zgodbo. Bo nova skupna turistična strategija to spremenila? Je dovolj samo novi dokument?

"Dokument je nujen, ker govorimo o zelo velikem območju. Regijska razvojna agencija (RRA) Koroška, ki se trudi prevzeti vodilno vlogo pri koordinaciji razvoja turizma, je sprejela ta partnerski dokument, ki ga morajo zdaj plasirati v lokalno okolje. Ta strategija bo vsem lokalnim odločevalcem dala zavedanje, da gledajo širšo sliko. Zdaj ni več samo lokalno okolje, lokalna destinacija, ampak je širša regija, zato morajo vedno, ko razvijajo svoje produkte, svoja doživetja, infrastrukturo, pogledati, kaj se dela pri sosedu. V tem procesu sem pomagal samo kot svetovalec, po moji oceni je namreč nujno, da strateški dokument nastaja v okolju, ki ga bo uporabljalo. Zdaj morajo pripraviti povzetke akcijskih načrtov in jih plasirati v lokalne zavode za turizem oziroma tistim, ki so pristojni za turizem, da bodo to kot nekakšne zapovedi, cilji, aktivnosti. Vsako lokalno okolje mora nato pogledati, kako lahko prispeva k tem skupnim ciljem, kje imajo tiste atribute, danosti, vire in potenciale, ki jih lahko razvijejo. Na primer Olimpline je nastal kot ideja smelega posameznika, ki je dobil podporo občine in ima dobro zgodbo - Črna je vendarle kraj, kjer so se rojevali olimpijci. To je marketinško zelo smiselno, posebej atraktiven pa je tudi zipline. Vprašanje pa je, kaj še lahko Črna ponuja, ali je smiselno v to okolje umeščati nastanitvene objekte, da bi se začel razvijati stacionarni turizem. Zagotovo do neke mere, ampak tu so omejitve v dostopnosti, v resursih umeščanja postelj v lokalno okolje, tudi ponudbe prehrambenih izdelkov, kulinarike in gostinstva. Ko razvijaš turistično ponudbo, imaš doživetja, nastanitveno infrastrukturo in kulinariko, ki je seveda postala skupna točka slovenskega turizma. Če pa v nekem lokalnem okolju nimaš dobaviteljskih verig, nimaš pridelovalcev, je za turista zelo težko graditi kulinarični uspeh ali pa kulinarično zgodbo. Zato gremo po dolini navzdol - od Črne proti Mežici, Prevaljam, kjer vmes naletimo na zelo pomembno, uveljavljeno turistično doživetje, to je Podzemlje Pece. Če gremo še malo naprej, imamo med Mežico in Prevaljami Šentanel, kjer pa že naletimo na zgodbo kulinarike s pridelovalci lokalne hrane in turističnimi kmetijami. Kaj želim povedati? Kako graditi to zgodbo regijskega razvoja turizma, da si lokalna okolja med seboj pomagajo ustvarjati razloge, zakaj bi turist prišel od daleč in na Koroškem preživel tri, štiri dni ali pa celo poletne počitnice."

Ključno pa je, da turist za to izve. Pri (turističnem) poznavanju same sebe regiji večkrat zmanjka. Lažje je včasih goste poslati v Avstrijo ali pa v drugo regijo. 

"Absolutno. S tem so se soočali v fazi analize razvoja turizma. To pa ni edinstven primer, ampak splošen primer za Slovenijo ali pa tudi drugje. Zelo težko je bilo narediti posnetek stanja, ko ponudnik A v občini B ni vedel za ponudnika C v drugih lokalnih okoljih itn. Ko so naredili analizo okolja, so najprej poiskali strateške točke za nastanitve, športna doživetja, kulinarična doživetja, potenciale za razvoj železarske, gozdarske in rudarske dediščine. Potem pa bodo ti ponudniki, ki imajo neposreden stik s turistom (izvajajo turistična doživetja, jih nastanijo ali jim dajo nekaj dobrega pojesti), imeli dovolj informacij, da bodo lahko turistu rekli, pojdite še tja in tja. RRA, pristojna za področje turizma, bo morala na tujih trgih komunicirati to povezano zgodbo. Turist, ki prihaja z Nizozemske, bi rad že vnaprej vedel in si ustvaril idejo o tem, kaj bo lahko več dni počel v Sloveniji. To je orkester, ki res terja tudi razumevanje ponudnikov, njihovih zmogljivosti in omejitev."

Je bližina meje prednost ali slabost? Znamo to obrniti sebi v prid?

"Prednost je zagotovo, ki pa je ne izkoriščamo dovolj. Sosedje imajo bistveno bolj razvit turizem. Zagotovo ne takšnega, ki si ga želimo v Sloveniji - visoko kakovostnega, butičnega, je pa tam zelo prisotna pestrost in kvaliteta doživetij. To je lahko v bistvu slabo, lahko je pa dobro. Slabo, ker potem veš, da imaš vedno nekega konkurenta za turiste od daleč, dobro pa je to, da ti dober konkurent da tudi veliko idej, kako bi stvari naredil drugače. Če pogledamo Peco, avstrijski del, smučišče funkcionira zelo dobro. To ni mondeno smučišče, ki bi privabilo številne turiste, ampak je dovolj za poldnevno doživetje, ki ga lahko kombinira s čim drugim. Naš del spi. S kraljem Matjažem spi tudi Peca (smeh). Dober projekt je Geopark Karavanke, ki ga na avstrijski strani zelo dobro izkoriščajo, tu pa je še bolj počasen. Tudi Dravska kolesarska pot je na avstrijskem delu bistveno bolje materializirana, valorizirana, kot pa je recimo na tej slovenski strani. Zakaj je tako? Premalo je bilo orkestra oziroma ni bilo dirigenta. Posamezni entuziasti so videli potencial pri razvoju Dravske kolesarske poti, pridobili so sredstva in vzpostavili to infrastrukturo, a zmanjkalo jim je energije ali pa časa ali pa tudi financ, da bi vzporedno razvijali tudi druga turistična doživetja, ki potem prinašajo denar. Kolesarska pot sama po sebi nikoli ne bo prinašala denarja, razumeti jo moramo kot infrastrukturo, ki je veliko stala, super, da smo za to dobili evropska sredstva, a to infrastrukturo bo treba vzdrževati. Vzdržuješ jo lahko pa samo na način, da turisti trošijo ne za kolesarsko pot, ampak za doživetje v povezavi s to potjo."

Navsezadnje se kolesar tudi hitro odpelje naprej, v regiji pa bi si želeli več stacionarnih turistov, ki bi ostali več dni. 

"Kolesar potrebuje idejo, kaj bo počel, ko bo parkiral kolo. Lahko ga parkira za eno uro, lahko parkira za pol dneva, ampak v tistem času mora imeti nekaj, kar bo lahko počel. Kolesarski turizem je treba razvijati. Ne samo kolesarsko pot, servisne točke in zemljevid, povezan s kolesarsko potjo, ampak vzporedna doživetja, tisto, kar kolesarji iščejo. Potem bodo ostali. Praktično od Dravograda ob Dravi se lahko samo peljem in uživam v lepi naravi, za katero nič ne potrošim. Izjemno skopa pa je tudi kulinarična ponudba. Za doživetja, ki bi nagovarjala turista, kaj še lahko počne, ko bo kolesaril od Dravograda do Maribora, pa se moraš, da jih najdeš, zelo potruditi, Tudi tu se moramo povezati in ugotoviti, kaj je motiv kolesarja. Primarno vemo, da je kolesarjenje, šport, rekreacija alternativna oblika preživljanja počitnic, sekundarni motivi so pa že takoj povezani s kulinariko, z dediščino, ki jo najdemo v nekem okolju. Velik potencial je gozdarska dediščina Koroške, recimo Pahernikovi gozdovi. Pahernik je bil začetnik sonaravnega načina gozdarjenja, imamo zelo stare gozdove, imamo prakso, kaj pomeni ohranjati gozdove. Vse to so vsebine, ki si jih turisti, ki prihajajo iz velikega mesta, niti ne predstavljajo - kaj pomeni gozd v pravem pomenu besede. Destinacija Radlje zdaj pripravlja še (virtualni) muzej te gozdarske dediščine in to bo krasen vzrok, da nekdo parkira s kolesom v Radljah."

Sami ste sodelovali tudi pri turistični strategiji Radelj, ki so nedavno prejeli zlati znak Slovenia Green. 

"Pomagal sem jim in si vzel nekaj ur svojega časa, saj v lokalnem okolju rad vidim entuziazem. Po Sloveniji je več takih primerov, ko ljudje ne delajo več prostovoljno, ker jim je všeč, ampak razumejo, da se je treba teh stvari lotevati profesionalno. V Sloveniji turizem razvijamo na način, da se lokalne turistične organizacije tretirajo kot javne ustanove, javne inštitucije. To je nekako logično, saj država ali pa lokalno okolje mora v neki fazi pomagati, da se vzpostavi nek sistem turizma. Prav je, da ima država v lokalnem okolju roko čez dediščino, saj je naša skupna last in tako balansira velikokrat prevelik komercialni apetit. Tudi med gospodarstvom je treba začeti dvigovati občutek, da so soodgovorni. Če v lokalnem okolju občina razvija doživetja v povezavi s kulturno in naravno dediščino in postavi turistična doživetja, je to osnova, da zasebni sektor začne vlagati v druge turistične zgodbe. Morajo tudi vračati, to je enostavno vzajemna odgovornost. Če kot prebivalec podprem razvoj turizma, pričakujem, da bo moralo lokalno okolje ali pa država nekaj za to nameniti, ampak če želim, da se potem to tudi vrača nazaj v lokalno okolje, mora gospodarski sektor prav tako prispevati k temu. Novi nastanitveni objekt, ki bo nastal v Radljah, je investicija zasebnega sektorja, ampak zasebni sektor mora razumeti tudi v bistvu, da se to lahko dogaja. To je vendarle bila zasluga vseh nas, ki živijo v nekem okolju. Vsi smo morali malo odškrniti. Namesto da smo dali neka javna sredstva, recimo za kakšne neposredne lokalne pravice, vrtec ali javne površine za kvalitetno preživljanje prostega časa, smo investirali v turizem. Zakaj? Da dobimo turiste, ki bodo potem potrošili v tem lokalnem okolju in bo ta denar ostal tu. Potrošili za hrano, pijačo, se poslužili lokalnih, turističnih vodnikov, kupovali spominke, ki jih izdelajo lokalni prebivalci. Je pa treba vzpostaviti celoten sistem dobaviteljske verige. Ni dovolj, da ima lokalna turistična organizacija idejo, najti mora ljudi, ki se bodo ukvarjali z vsem tem, da se nam potem ne zgodi, da imamo v turistično-informacijskih centrih spominke, ki jih izdelajo na Kitajskem ali pa v nekih drugih državah."

Še naprej pa si na Koroškem želijo butičnega turizma?

"Absolutno, ne prevelikega. Če gledamo še širšo sliko - imamo območja, ki imajo zelo omejene vire, ne glede na to, da se zdi, da je teh virov v izobilju. Turizem v neki fazi zahteva tudi, da se resno strateško sprašujemo, če imamo na voljo dovolj vodnih virov, da bomo lahko polnili bazene. Imamo dovolj lastne električne energije, dovolj lokalnih prehranskih dobaviteljskih verig? Če razvijamo turizem samo s to željo, da bomo razvili doživetje in bodo turisti prišli, 40, 50 ali 60 odstotkov vseh dobrin pa bomo morali kupiti nekje od zunaj, je vprašanje, ali je smiselno razvijati takšen turizem."