Bojan Bauman
Evforijo v domači športni javnosti so nedavno spet sprožili odbojkarji, ko so na evropskem prvenstvu uspeli osvojiti srebro. Pred dvema letoma smo slavili naslov košarkarskih evropskih prvakov, dve leti nazaj smo bili v rokometu tretji na svetu ... Vmes so nas z odličnimi rezultati razvajali smučarji, Tim Gajser je že dvakrat osvojil naslov najboljšega motokrosista na svetu, Primož Roglič je najboljši med kolesarji, plezalka Janja Garnbret je brez konkurence v športnem plezanju in je naš adut za olimpijsko zlato čez leto dni na Japonskem ... Odbojka se je po nekaj uspešnih dneh septembra prebila v najbolj zakotno slovensko vas, v Stožicah so vstopnice za tekme odbojke prodali v nekaj minutah.
Do sem vse lepo in prav. A danes, ko je evforija mimo, se lahko vprašamo, ali bi lahko tudi reprezentančna odbojka doživela usodo košarkarske - dve leti po osvojenem evropskem zlatu je reprezentančna vrsta še najbližje razsulu. Po kratki evforiji smo doživeli streznitev v reprezentančnem nogometu ...
Odbojkarji s potencialom
"Nedvomno gre pri odbojkarski reprezentanci za skupino športnikov z velikim potencialom," ugotavlja Humerca. Odbojkarska simfonija te reprezentance se je začela leta 2006, ko je mladinska reprezentanca osvojila četrto mesto na EP v Rusiji. "V takratni zasedbi so bili od sedanje ekipe Urnaut, Ropret in Šket. K nadaljnjemu razvoju in uveljavitvi najboljših slovenskih odbojkarjev je z ambicioznim projektom bistveno prispeval takratni klub OK Autocommerce, ki je v svoje vrste privabil obetavne igralce in jim omogočil pogoje za trening na najvišji ravni ter nastope v evropskih pokalih in tudi elitni ligi prvakov. Igralci so napredovali, s trdim delom in rezultati so kmalu prišle na mizo tudi prve ponudbe najboljših klubov iz Italije, Francije, Turčije in Poljske," razlaga pot do vrha Humerca.
Fabjanova kovačnica judoistov
Judo sodi med slovenske športe, ki v zadnjih dvajsetih letih beležijo same vrhunske rezultate. Praktično ni velikega tekmovanja, s katerega se naši judoisti ne bi vrnili z medaljami, tudi najbolj žlahtnimi. Lucija Polavder, Urška Žolnir, Tina Trstenjak in Ana Velenšek so medalje uspele osvojiti tudi na olimpijskih igrah. Država sicer pomaga vrhunskemu judu, klubi delujejo v vseh večjih krajih ..., a vrhunski rezultati so doma predvsem na Lopati, kjer kontroverznemu, a uspešnemu trenerju Marjanu Fabjanu pri 61 letih že pojenjajo moči in upada volja. V slovenskem judu prepozna sistem, ki pa deluje na svojstvenih tirnicah. "Sistem vrhunskega juda v naši državi ohranjajo pri življenju en človek in trije judo klubi. V slovenskem judu obstaja veliko sistemov, ki so se do sedaj pokazali kot dobri - skoraj vsak klub ima svojega. Del sistema dela pri nas na Lopati je tudi vzgoja športnikov, razvoj posameznikov v odgovorne državljane. Judo je treba jemati kot način življenja in potem je vse drugače, potem tudi trpljenje na treningih, prepoved mobitelov in ponočevanja postanejo - lepo življenje. Moj cilj ni narediti samo olimpijskih prvakov. Športnikom želim pomagati. Že veliko mladih judoistov se je zateklo k meni, kljub temu da so vedeli, da je moj sistem dela trd," razkriva Fabjan svoje metode dela.
Z okolico je dostikrat v konfliktu, kar občasno prinese spremembe in izboljšave. "Moje trenutno sodelovanje z judo zvezo je kljub vsem spremembam obvladljivo. Nekateri ne jemljejo resno znanja, ki sem jim ga želel predstaviti. Razumem, da vsak misli, da dela najboljše. Sam pa vem, da ne delam najboljše, in tudi, da nisem najboljši. Zato še danes pridobivam nova znanja," razlaga Fabjan.
Bomo dočakali novega Kozmusa?
V tako imenovanih bazičnih športih, med katere med olimpijskimi športi sodita atletika in plavanje, se v zadnjem obdobju ne moremo pohvaliti z vrhunskimi rezultati. V tovrstnih športih, kjer je konkurenca morda še najbolj široka, praktično ni prostora za eksperimentiranje in junakov, ki bi postali prvaki naključno, skorajda ni mogoče odkriti. Tako smo Slovenci na nedavnem svetovnem prvenstvu spremljali vsega tri finalne nastope naših atletov. Najboljši rezultat je zabeležila 37-letna Martina Ratej v metu kopja - deseto mesto. Za njo v tej disciplini zeva praznina in nič bolje ni v ostalih disciplinah.
Daleč so časi, ko je Primož Kozmus v metu kladiva uspel zmagati na olimpijskih igrah, ko je postal tudi svetovni prvak. So zlata leta, ki jih je pisal med letoma 2007 in 2012 za slovensko atletiko za zmeraj preteklost, smo vprašali Vlada Keva, nekdaj trenerja Primoža Kozmusa, danes vodjo stroke na Atletski zvezi Slovenije. "Atletika je globalen šport, Slovenci tekmujemo v družbi športnikov iz več kot 200 držav. Znanje je razpršeno, globalno in nič več ne ostane skrito. Butične zgodbe v atletiki so preteklost. Na nedavno svetovno prvenstvo se je bilo izredno težko uvrstiti zaradi ostrih norm, na prvenstvu so atleti dosegali izvrstne rezultate. Verjetno je tako tudi zaradi prihajajočih olimpijskih iger prihodnje leto v Tokiu. S tega vidika so slovenski atleti na svetovnem prvenstvu tekmovali odlično," pojasni Kevo.
Za šport odstotek proračuna
Največje sito za športnike predstavlja Olimpijski komite Slovenije, prek katerega delegirajo športnike za največja tekmovanja. Predsednik Bogdan Gabrovec se zaveda cene, ki jo je treba poravnati za izvrstne dosežke slovenskih športnikov, ki so ponos naše države. "Večina pogona našega športa, tako olimpijskega kot širše, še zmeraj najbolj pogosto deluje na 'osebni pogon'. Financirani so od staršev, zatem jih podpirajo sponzorji iz lokalnega okolja, nekaj malega denarja pride še iz lokalnih skupnosti in od države. Kako dolgo lahko ta zgodba še traja, je vprašanje za - v našem primeru - 30 milijonov evrov. Toliko bi naš šport za normalno delovanje potreboval državnega denarja. Letos je situacija nekoliko boljša kot lani, saj so prisluhnili našim argumentom in so iz proračuna namenili nekaj več denarja. Opozarjamo, da se bo naša baza, ki temelji na mladinskih kategorijah U14 do U21, kmalu sesula, prav to se v marsikateri zvezi ta čas že dogaja. Zmanjkuje denarja za prve ekipe, ki ne uspevajo držati konkurenčnosti v širšem smislu. To botruje upadanju zanimanja za posamezni šport in potem tudi ni otrok, ki bi se vpisali v programe. Po dolgem času bo vlada prihodnje leto znova namenila nekaj denarja (pet milijonov evrov) za športno infrastrukturo, kar se je zgodilo prvič po letu 2011. Premika se, naša želja pa je, da bi bili ti premiki hitrejši, da bi prerasli v strateške odločitve," pravi Gabrovec.
Primerjamo se z najboljšimi
Skrb za športnike na nivoju države se odraža še pri zaposlovanju. Ministrstvo za obrambo, notranje zadeve in carina podpirajo okoli 120 vrhunskih športnikov. Ti imajo do 1000 evrov plače, poravnani so vsi prispevki in teče jim delovna doba. Denarja za vse slovenske športnike pa kljub temu še tako kmalu ne bo dovolj; olimpijski komite je bil vseskozi neke vrste sito za dodeljevanje denarja. Kako pa bi lahko prišli do sistema, ki bi zagotavljal vrhunske dosežke športnikov za daljše obdobje? Gabrovec: "V državi imamo zelo dober sistem, ko se naslanjamo na rezultate, ki so mednarodno primerljivi. Nikoli ne gledamo le na domače razmere. Najbolj pravično je rezultate mogoče ovrednotiti, ko jih primerjamo s tistimi, ki jih dosegajo po celem svetu. Nam generacije ne rastejo samoumevno, za to smo premajhni."
Za ponazoritev tega, kaj so posamezne države pripravljene narediti za razvoj športa, Gabrovec razkrije podrobnosti nedavnega obiska predstavnikov Olimpijskega komiteja Kitajske v naši državi. "Rezultati naših športnikov so bili za Kitajce nekaj, česar niso mogli razumeti - posebej potem, ko smo jim povedali, koliko denarja za to porabimo. Na Kitajskem so 300 milijonov prebivalcev opremili in naučili smučati samo za olimpijske igre, s čimer bodo ta šport popularizirali. Ker se zavedajo, da za to nimajo ustreznega znanja, so šli po svetu in v Slovenijo so nam poslali bodoče skakalce. Določene države v šport vlagajo ogromno denarja, ker vedo, kaj jim to prinaša. Športniki so po karieri odlični delavci z delovnimi navadami, sposobni menedžerji in takih posameznikov si želijo v vsaki državi," dodaja Gabrovec.
Predsednik olimpijskega komiteja bo svoj mandat ocenil kot uspešen šele, ko bodo donacije športnikom postale hkrati tudi davčne olajšave. Takrat se bodo za tovrstno podporo z lažjim srcem odločala tudi uspešna podjetja, ki niso pri državnih jaslih, kot je aktualno početje. Če bi nekoč odstotek proračuna namenili športnikom, bi lahko govorili o sistemu, ki bi zagotavljal uspehe naših športnikov za daljše obdobje.
