Maraton je zdaj neka druga zgodba

Maraton nikoli več ne bo enak, kot je bil pred soboto," je bil včeraj, ko smo ga poklicali po telefonu, še zmeraj vzhičen nad rezultatom Kenijca Eliuda Kipchogeja Borut Podgornik. Mariborčan, nekoč tudi sam maratonec, zdaj trener tekačev na srednjih progah, atletski sodnik in organizator maratonov, tudi ljubljanskega. Podgornik je bil v soboto na Dunaju med navijači, ki so v tamkajšnjem parku Prater pospremili Kenijca na 9,6-kilometrski trasi do rekorda.
Štiriintridesetletni Kipchoge je prvi maratonec v zgodovini, ki mu je uspelo 42.195 metrov preteči hitreje kot v dveh urah. Novi rekord je 1.59,40. To je dejstvo, okoliščine pa so bile na 9,6-kilometrski trasi v parku Prater na Dunaju takšne, da uradno tega rekorda Kenijcu ne bodo priznali. Mednarodna atletska zveza ima pri priznavanju rekordov svoja pravila.

Veliko jih tokrat ni bilo izpolnjenih. Kipchoge je tekel na krožni, domala povsem ravni progi in ob sebi je imel 41 pomagačev, ki so mu, razporejeni v formacijo V narekovali tempo. Tekli so, ko so bili pogoji za to najboljši - prejšnjo soboto ob 8.15 uri zjutraj je bilo brezvetrje, temperatura na startu je bila devet stopinj in čez dve uri na cilju dvanajst stopinj. "Okoliščine so bile nedvomno optimalne in so pomembno vplivale na rezultat. Že nekaj mesecev naprej so se organizatorji odločili, da bodo tek priredili v oktobru, na Dunaju. Za izvedbo so imeli osem dni časa, a že ob prvem terminu v soboto so bili pogoji optimalni. Vsi drugi maratoni imajo vnaprej določene termine in so kvečjemu lahko približek temu vremenu, ki smo ga imeli na Dunaju," pravi Podgornik.
Tudi zato so se nemudoma pojavile dileme o regularnosti dosežka. A maratoni, ki jih prirejajo po celem svetu, so med seboj pogosto primerljivi samo po dolžini, sicer se tako razlikujejo, da dosežkov praktično ni mogoče primerjati. Trase so različne, tečejo v vetru, dežju, v vročini ..., tokrat so bile razmere za maraton samo regularne. "Kenijec je nedvomno pretekel maratonsko razdaljo 42 kilometrov. Kljub temu da sem atletski delavec (ki mora upoštevati atletska pravila, op. p.), je zame ta rezultat povsem korekten in legitimen. Lahko ga imenujejo kakorkoli, to je vrhunski rezultat, mejnik človeštva. Ko ta rezultat vstavimo v izračun po atletskih tablicah, ugotovimo, da ga ne moremo primerjati z nobenim atletskim dosežkom. Nekaj podobnega je uspelo ameriškim astronavtom, ko so stopili na Luno," je prepričan Podgornik.
Vse je bilo podrejeno temu, da bi 34-letni Kenijec podrl bariero dveh ur in hkrati podrl svoj svetovni rekord, ki ga je postavil lani v Berlinu - 2.01,39. Če se je mejniku že tako približal, bi se tačas najboljši maratonec po vsej verjetnosti lahko pod dve uri spustil tudi na kakšnem uradnem maratonu v prihodnosti. Če ne on, pa kateri od številnih maratoncev iz Kenije, Etiopije ali od kod drugod. "V naslednjih petih letih se bo verjetno našel atlet, ki bo maraton sposoben preteči pod dvema urama tudi na uradni prireditvi. Kipchoge ima 34 let in njegova era se končuje; težko bo tak podvig uspel prav njemu. A tekmovalni maratoni imajo tudi drugačno zgodbo. Tam ni zmeraj v ospredju rezultat; prvenstveno je treba zmagati. Na Dunaju se je Kipchoge boril s seboj in s časom. Saj v Berlinu na maratonu denimo poskrbijo, da glavni favorit nima pretirane konkurence in se lahko osredotoči na rekord. Pod dve uri je mogoče teči in dokaz za to so prav zadnji kilometri sobotnega teka, ko je Kenijec dodajal hitrost in je tekel z rezervo," pravi Podgornik.

No, tokrat je šlo tudi za predstavo, s katero so želeli popularizirati sicer zelo popularni maraton. Tek je v zadnjem obdobju postal okvir, ki daleč prerašča šport. Okoli teka se ustvarjajo osebne zgodbe, s tekom ljudje premagujejo bolezen ... Popularen je, kot ni bil še nikoli. Danes je tudi to že nekoliko drugače, ugotavlja Podgornik, ki je tudi organizator Ljubljanskega maratona: "Maraton ima tradicijo in zato je vseskozi predstavljal izziv. Vmes je vse bolj pogosto postal tudi preizkus osebnih sposobnosti. Zadnja leta pa ugotavljamo, da je tekov že toliko, da množičnost na posameznih maratonih upada. Za berlinski ali londonski maraton bo še več let težko dobiti startno številko. A drugi, tudi ljubljanski (na sporedu je 27. oktobra, op. p.), niso več tako množični. Letos je za Ljubljanski maraton 3000 manj prijavljenih, kot jih je bilo v najboljših letih. Ljudje se vsega naveličajo."
Dunajski projekt sta podprli dve multinacionalki - Nike in Ineos. Kipchoge je prvič maraton poskusil preteči pod dvema urama že pred dvema letoma, takrat na ravni progi v Monzi. Že takrat je projekt podprlo podjetje Nike, ki mu je med drugim skonstruiralo poseben čevelj (dokaz, da so v ozadju zmeraj marketinški interesi). Tokrat se je projektu priključil še najbogatejši Britanec Jim Ratcliffe s svojim podjetjem Ineos, britanskim kemičnim gigantom, največjim proizvajalcem plastike v državi. Skratka šlo je tudi za šov. Uradnih podatkov o tem, koliko je Kipchoge zaslužil, ni. A že doslej je bil z 2,29 milijona dolarjev zaslužka trenutno najbogatejši maratonec. Posebej v njegovem Eldoretu, kjer ima ženo in tri otroke, ta denar predstavlja bogastvo za več generacij.