(REPORTAŽA) Fotohiša Pelikan: Kjer se je čas ustavil, a fotografija še živi

Ko prestopiš prag Fotohiše Pelikan v središču Celja, te v hipu potegne stoletje nazaj. V prostorih je vse mirno, a obenem se zdi, kakor da bi mojster le pred nekaj minutami zapustil prodajni pult, da bi skočil v temnico, kjer so še kemikalije, filmi in vsi pripomočki, ki jih je uporabljal. Stara blagajna, vzorčne fotografije, fotografski studio z umetno torto na mizici, ob kateri se lahko slavljenci fotografirajo, njegovo kolo na hodniku, s katerim se je vozil po središču mesta ... Vse je postavljeno, kakor da je nekdanji celjski fotograf Josip Pelikan (1885-1977) še zmeraj med nami.

Da Celje s Fotohišo Pelikan dobiva nekaj izjemnega, posebnega ne le za turizem, ampak pomembnega za ohranjanje spomina na novejšo preteklost mesta, je bilo jasno že ob njenem odprtju aprila 2024. To se je sedaj le še potrdilo z več nagradami, ki jih je Muzej novejše zgodovine Celje, pod okriljem katerega deluje Fotohiša Pelikan, v tem kratkem času prejel. Ni presenečenje, da je med njimi tudi doživetje V gosteh pri fotografu Pelikanu. Prejelo je najvišjo oceno strokovne komisije Slovenske turistične organizacije za naziv Sejalec, ki ga podeljujejo najbolj inovativnim in trajnostno naravnanim edinstvenim doživetjem Slovenije (SUE). Obisk fotostudia in celotne hiše je tako postal del zbirke edinstvenih, avtentičnih doživetij premium kakovosti, ki podpirajo zgodbo zelene butične Slovenije in znamko I feel Slovenia. Doživetje pa so v muzeju zasnovali skupaj z Zavodom Celeia Celje.

Obrt in življenje pod eno streho

"Obiskovalec se lahko sprehodi skozi zgodovino fotografije v dvajsetem stoletju, obenem pa spozna bivanjski prostor nekdanjega meščanstva," je skupini novinarjev ob obisku pojasnil dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. In res, sprehod po Pelikanovi hiši je kot obisk pri premožni meščanski babici. Da je še tudi v bivalnem delu vse, kakor je bilo nekoč, ko je tam še živela družina, je zasluga Pelikanove hčere Božene, ki je stanovanje pustila v slogu, v katerem je odraščala. Poleg pohištva so ohranjene tudi tapete, spalnica, kopalnica. Ker Božena ni imela družine (najbrž tudi zaradi tega) ni prenavljala, posodabljala ali kakorkoli prilagajala prostorov. Nadaljevala je tudi očetovo fotografsko delo. Posebna dragocenost in posebnost hiše pa so seveda tudi nedotaknjena oba ateljeja, temnica z vsemi pripomočki in sprejemnica za stranke. Kregar izpostavi, da je prav združitev že pred več leti odkupljenega steklenega fotografskega ateljeja in sedaj še hiše z novejšim ateljejem in bivalnimi prostori redkost tudi v evropskem merilu.

Postavitev Fotohiše Pelikan je rezultat večletnega dela, s katerim so želeli v muzeju po prenovi in osvežitvi prikazati, kako je bilo, ko je bil fotografski mojster še tu. "Ponosni smo, da je hiša postala prepoznavna tako doma kot v tujini in da je tudi dobila že priznanja stanovskih kolegov," doda Kregar, ko popelje po hiši. Ne le, da so hišo doslej obiskali še tudi številni tuji gostje, po izboru komisije za Valvasorjeva odličja je namreč decembra lani muzej za ohranjanje in za predstavitev kulturne dediščine v muzejskem kompleksu Fotohiše Pelikan, "ki izstopa ne le v nacionalnem, ampak tudi v evropskem prostoru", prejel nagrado slovenski muzej leta 2025.

Že sama hiša z nekdanjimi poslovnimi fotografskimi prostori je torej nekaj izrednega. Doživetje V gosteh pri fotografu Pelikanu pa posebna nadgradnja obiska. Fotograf Egon Horvat se namreč prelevi v mojstra in ob obisku prevzame vlogo Pelikana. V obleki iz začetka 20. stoletja z nasmehom popelje v starejši, stekleni atelje, kjer je bila osvetlitev odvisna samo od dnevne svetlobe. Nato pa usmerja stranke, kako naj se postavijo, da bo portret res dober. A še pred tem se obiskovalci preoblečejo v oblačila, ki so na voljo. Tudi ob našem obisku, ki so ga za novinarje pripravili pri STO, je kar završalo, ko smo na obešalnikih za kuliso videle retro kopalke, seveda pa prav osupnejo elegantna oblačila, narejena po modi iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja. Nekatere smo si nadele le kakšen dodatek, kot so perjanice, ogrlice, rokavice, klobučke s tančico ..., druge so se odločile za celotno preobleko s čevlji in vsem, kar sodi k popolnemu videzu.

Tudi stari aparat še stoji tam, a žal je vse manj mojstrov, ki bi ga še znali uporabljati. Egon oziroma tokrat Josip zato fotografira s sodobnejšim aparatom pred kuliso, ki je prav tako stara sto in več let, le restavrirali so jo. V današnjih časih, ko smo vajeni hitrih klikov, množice posnetkov, ki jih lahko z nekaj potezami popravimo, nas torej doživetje umiri, pripravi do tega, da si vzamemo čas in se prepustimo usmeritvam mojstra, ki s premikanjem zaves na steklenem stropu nastavlja ustrezno svetlobo, popravlja rekvizite, postavlja modele. Veliko potrpežljivosti in znanja je nekoč zahtevala fotografija.

Po fotografiranju Pelikan v okviru doživetja obiskovalce popelje še v že omenjene bivalne prostore družine Pelikan, ki s pristnim interierjem odražajo duh časa, v katerem je ustvarjal fotografski mojster. Ob skodelici čaja ali kave nato začutite še prijetno domačnost v objemu nostalgije. Nato pa v kletnem, na novo urejenem prostoru, v katerem gostijo občasne fotografske razstave sodobnih ustvarjalcev, obisk zaključite s kozarčkom penine in okusno celjsko rolco. V Fotohiši Pelikan se torej obiskovalec ne ustavi le pred vitrino, ampak neposredno izkusi, doživi Pelikanovo zgodbo.

Kdo je bil Pelikan

Josip Pelikan ni bil le mojster fotografije, ampak bolj kot umetnik obrtnik, ki se je znal prilagajati času, novitetam in družbenim razmeram. Obseg njegovih del je neizmeren, ne le, da so njegove fotografije v številnih družinskih albumih in drugih zbirkah, bil je tudi fotograf ulice, številnih dogodkov, tudi med drugo svetovno vojno, kar njegovo dediščino dela še bolj neprecenljivo. In zanimivo, tudi povojna oblast mu lastnine ni zasegla kot številnim premožnim, pač pa je nadaljeval svojo obrt.

Fotografija je bila prisotna že v njegovi družini. Bil je potomec fotografov Čehov iz Prage. S fotografijo se je srečal v Trbižu, kjer je bilo takrat prosto mesto za fotografsko obrt. Po materini smrti in očetovi ponovni poroki se je družina leta 1894 preselila v Idrijo. Tam se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo. Leta 1912 si je postavil hišo z ateljejem in se osamosvojil. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, po njej se nekajkrat selil, nato se je leta 1920 preselil v Celje. Leta 1921 je tu kupil hišo v lasti družine Jarc. Ob njej je bil tudi prav poseben objekt - hiše se je z dvoriščne strani držal atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Ta je leta 1989 dal postaviti podkleteno nadstropno hišo z ateljejem in opravljal svoje delo do leta 1919. Njegova vdova je objekt prodala Mariji Jarc, ta pa nato Pelikanu. In tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti.

Leta 1937 je Pelikan preselil svojo fotografsko dejavnost iz starega steklenega ateljeja v pritličje hiše in tam na novo uredil salon za studijsko fotografijo s sprejemnico, temnico in drugimi za delo potrebnimi prostori. Takrat je bila okenska odprtina ob glavnem vhodu z Razlagove ulice spremenjena v nov vhod z izložbo. In to je bila pravzaprav edina sprememba v hiši. Izobrazil je številne odlične fotografe, njegov obsežen fotografski opus pa zajema vse pomembnejše dogodke njegovega časa: obe svetovni vojni, rojstvo in propad držav, dogodke in osebnosti, v mirnejših časih pa se je velikokrat posvetil lepotam narave - zlasti planinskega sveta.