Rozmari Petek
Je mlajša upokojenka. Z možem sta živela v najemniškem stanovanju in že z dvema pokojninama komaj uspela poravnati vse položnice. Ko je izgubila moža, ni ostala le sama, temveč tudi z eno samo pokojnino. "Pomagamo ji pri plačilu elektrike za ogrevanje, plačilu drugih položnic, s prehrambnimi paketi, predvsem s sadjem, zelenjavo, ki ju dobimo z donacijami. Ko je izgubila moža, smo ji pomagali tudi pri plačilu pogreba," enega od mnogih primerov opisuje sodelavka Škofijske karitas Celje Maja Golob. "Zavedamo pa se, da je nujna tudi čustvena podpora, zato smo z njo večkrat v navezi, da ve, da se lahko kadarkoli obrne na nas. Naša želja je, da bi se počutila manj osamljeno, zato jo vabimo tudi na izlete, krajše oddihe; v načrtu so tudi letovanja, če bodo seveda dopuščala sredstva."
Nasilje nad starejšimi
Še najbolj brezizhoden je problem nasilja med in nad starejšimi, opozarja pomočnica direktorice Centra za socialno delo Celje Nataša Omladič Ograjenšek. "V teh situacijah se strokovni delavci centrov dostikrat znajdemo v hudih stiskah, tako strokovnih kot marsikdaj tudi osebnih, ker se soočamo z nemočjo. Predvsem pri nasilju nad starejšimi je težava, da starejši o tem ne želijo govoriti, zlasti kadar gre za njihove otroke, niti ne želijo, da se stvari prijavljajo, saj so tega vajeni in so se že nekako prepustili obupu oziroma so prepuščeni na milost in nemilost storilcem."
Pomoč za 17.900 upokojencev
Med ljudmi, ki jim Karitas redno pomaga, je 17.900 upokojencev. "Stiska starejših se je v zadnjih dveh letih zelo poglobila pri tistih, ki imajo nizke pokojnine, ki še zdaleč niso sledile podražitvam," nadaljuje generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. "Pomagamo tudi 8600 posameznikom v delovno aktivni dobi; mnogi so v negotovih zaposlitvah ali so dolgotrajno brezposelni, nekateri imajo status invalida, drugi imajo težave v duševnem zdravju, eni pa nimajo nobenega statusa, pa se vendarle zelo težko prebijejo na trg dela in težko preživijo." "V zadnjem času na centru opažamo povečano število oseb in tudi družin, ki se znajdejo v osebnih in socialnih stiskah, predvsem zaradi naraščajočih cen življenjskih potrebščin. Opažamo, da to niso več samo osebe brez zaposlitve ali dlje časa brezposelne osebe, ampak tudi posamezniki in družine, kjer so starši zaposleni, a s svojimi dohodki, ki so zelo nizki, ne uspejo kriti vseh stroškov življenja," dodaja pomočnica direktorice Centra za socialno delo Celje Nataša Omladič Ograjenšek, ki je Karitasu zelo hvaležna tudi, da pomaga v primerih deložacij.
"V resnici skupnost gradijo naši uporabniki"
Zato Slovenska karitas te dni daje nov veter v jadra humanitarni akciji z naslovom Pomagajmo preživeti in živeti, ki je namenjena predvsem ljudem z nizkimi prihodki, materialni pomoči starejšim in vključevanju trajno nezaposljivih v prostovoljno delo, ki krepi prejemnika in darovalca. "Akcijo smo pričeli v času gospodarske krize v letu 2009 in jo nadaljevali do sedaj. Lani smo zbrali 273.364 evrov in tudi letos apeliramo na darovalce, da bi zbrali čim več sredstev za pomoč v obliki hrane, higienskih pripomočkov, plačila najnujnejših položnic," poziva Tomažič.
Del sredstev, ki jih letno zbere Karitas, gre tudi za spremljanje oseb, ki so zaradi specifičnih stisk, dolgotrajne brezposelnosti ali pa težav z duševnim zdravjem potrebne socialnega vključevanja. "Želimo oblikovati prostor, kjer se bo posameznik čutil sprejetega, kjer bo imel občutek varnosti, kjer bo imel svoje mesto in svojo vlogo. S socialnim vključevanjem želimo odgovoriti še na druge vrste revščine, na primer na osamljenost, izoliranost, izključenost, odgovoriti želimo na občutek neuspešnosti in nekoristnosti, s katerim živi marsikdo," opisuje strokovna sodelavka Škofijske karitas Celje Jana Rovtar. To delo zahteva največ sočutja in najmanj kritike. "Uporabnik, ki je prej živel z očetom, potem pa je ta umrl, ima za sabo poskus samomora. Občasno se mora vrniti na zdravljenje na psihiatrijo, ampak vsakič, ko pride nazaj domov, spet pride k nam. Tukaj ima bolj ali manj stalno družbo, prijatelje, s katerimi je lahko v stiku tudi čez teden, pri nas prejme topel obrok, ki si ga doma težje pripravi in tudi ko je hospitaliziran, nas običajno pokliče in pove, da ga nekaj časa ne bo. V glavnem mi vemo, kaj se dogaja z njim, ker nima nikogar drugega," poudari Rovtar.
Karitas v številkah
Lani je na območju Slovenije delovalo 453 župnijskih in območnih karitasov ter 10.100 prostovoljcev, ki so lani opravili 670 tisoč ur prostovoljskega dela. Vključenih je bilo 145 tisoč oseb, od tega 40 tisoč starejših in 29 tisoč otrok. S hrano so pomagali 91 tisoč osebam, od tega 72 tisoč otrokom, staršem, posameznikom, 17.900 starejšim in pa 625 brezdomcem. Razdelili so 3754 ton hrane, več kot polovica te je bila iz sklada Evropske unije, ki ga sofinancira tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, preostalo hrano pa večinoma zberejo sami. Pri plačilu položnic so pomagali 11.600 gospodinjstvom.
Čisto vsak korak šteje
Pot do njih največkrat najdejo tako, da jih k njim usmerijo sodelavci, ki skrbijo za materialno pomoč, marsikoga pa k njim usmeri tudi strokovni delavec na Centru za socialno delo. "Naša naloga je, da pripravimo ustrezno okolje, kjer lahko uporabniki naredijo korak naprej. Za ene to pomeni, da najdejo službo, za druge pa, da se povežejo z drugimi, da nekoliko popestrijo svoje življenje, za nekatere je ta korak že to, da zjutraj vstanejo iz postelje. Čisto vsak korak šteje," še pove Rovtar in zaključi: "V resnici skupnost gradijo naši uporabniki. Točno tisti, ki jim družba pogosto sporoča, da tega ne zmorejo več, pa pri nas dokažejo, da vseeno zmorejo."
