Potem ko so odmevali izsledki raziskave Instituta Jožef Stefan, v kateri je izotopska analiza pokazala, da je bila v 80 odstotkih svinjina na trgovinskih policah deklarirana kot slovenska, a to v resnici ni bila, so pristojni hiteli pojasnjevati, da gre za omejeno analizo – pregledanih je bilo izjemno malo vzorcev, zato tega stanja ne moremo posploševati na celoten trg.
Ne glede na to, ali gre za sistemsko kršitev ali le za osamljene primere, bo zadevi treba priti do dna. Ob našem vprašanju Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ali so že sprožili izredni nadzor, so nam vztrajno odgovarjali, da izvajajo redne nadzore, ki pa ne kažejo večjih odstopanj. A to ni dovolj. Zaupanje potrošnikov je vnovič zamajano, tako kot že večkrat - spomnimo se ekološkega medu, ki to ni bil, pa poljskega konjskega mesa in črnega trga z oljčnim oljem.
Da lahko nastajajo anomalije, in to še zlasti pri svinjskem mesu, ne zanikajo niti pristojni, ki pravijo, da zaradi kompleksnosti dobavnih verig, ekonomskih interesov in omejitev nadzornih mehanizmov ostaja sistem sledljivosti in označevanja porekla prašičjega mesa izpostavljen tveganju namernih zlorab. Takšno sporočilo sproža zaskrbljenost, in če se med rejci in mesarji vse glasneje govori o tem, da prodamo več slovenskih prašičev, kot jih vzredimo, bi to pač morali natančno preveriti ali pa ostro zavrniti te navedbe - a z dokazi.
Teh dokazov pa za zdaj ni. Projekt masnih bilanc, ki bi natančno beležil meso po verigi od kmeta do klavnice, predelovalne industrije in trgovca, obstaja že dlje časa, a se je delo ustavilo. Leta 2024 je bila sicer sklicana delovna skupina, pravilnik je v veljavi, vendar v praksi sistem še ne deluje povsem. Kot je v intervjuju pojasnil Branko Ravnik, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, nimamo enotne baze, ki bi omogočala centraliziran pregled. Inšpektor lahko sicer sledi posameznemu izdelku po številki, a podatki o skupnih količinah in morebitnih odstopanjih ostajajo fragmentirani.
Potrošniku, ki se odloči, da bo zavestno podpiral lokalnega kmeta in domače gospodarstvo, tako ne ostane drugega, kot da zaupa. Največji garant je še vedno oznaka Izbrana kakovost - Slovenija, v katero pa sicer, sploh na področju prašičjega mesa, ni vključenih veliko rejcev. Ministrstvo je po vzoru sosednjih držav pred kratkim uvedlo tudi slovenske zastavice, ki jih bodo lahko imeli lokalni proizvodi, potrošnik pa se lahko oglasi tudi v kakšni zaupanja vredni lokalni mesnici, kjer ve, od katerega kmeta je prišlo meso v vitrino. A tudi tukaj ostaja potrebna mera zaupanja.
No, vseeno pa statistike kažejo, da velika večina potrošnikov izbira le na podlagi cene. Domače in lokalne izdelke potrošniki v nakupovalnih košaricah hitro nadomestijo z najboljšimi akcijskimi ponudbami iz aktualnega letaka. Večina velikonočnih miz se bo tako tudi letos šibila pod težko šunko iz diskonta za štiri evre ali, če bo akcija res dobra, celo za tri. Poreklo jih ne bo zanimalo ali pa jih bo zadovoljil že napis "Domače", kar pa seveda ne pove ničesar o tem, kje je ta svinja krulila in v kateri klavnici so jo zaklali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
