Bojan Bauman
Darjo Črnko, vodjo ekipe najboljše slovenske smukačice Ilke Štuhec, smo prestregli v Avstriji. V četrtek popoldan je prevzemala opremo, ki so jo z letalom pripeljali iz Kanade. V kanadskem smučarskem središču Lake Louise se je njena hči vrnila v smučarsko karavano, ki jo je v lanski zimi morala zapustiti zaradi sedme poškodbe v karieri. Vrnitev ni bila najbolj uspešna, 29-letna Ilka je zabeležila tri zanjo podpovprečne rezultate. O razlogih za to je uvodoma razmišljala Darja Črnko: "Ilka je zdrava, pripravljena tekmovati in to je najbolj pomembno. Glede na razmere na dveh smukaških preizkušnjah v Kanadi moramo biti zadovoljni. Posebej na prvem smuku so bile razmere take, da marsikje tekme ne bi izpeljali. Vesela sem bila, ko je pripeljala v cilj. A zmeraj je nekdo najbolj pogumen in zmaga. Tista tekma ni bila potrebna."
Po televiziji smo spremljali zadržano Ilkino smučanje, ki ste ga v ekipi nedvomno analizirali. Je Ilka v ZDA tekmovala predvsem "z glavo", z rezervo?
"Tudi glavo je takrat uporabila bolj kot kdaj v preteklosti. Na progi o tem sicer ni razmišljala, a na prvi tekmi po vrnitvi je tekmovala v slabih pogojih. Zato je bila takšna reakcija pričakovana."
Tretji dan v superveleslalomu so bile razmere za tekmovanje odlične. Se je tista zadržanost prenesla, ali je bil povprečen rezultat samo posledica ene velike napake na progi?
"Napaka jo je stala stopničk. A razmišljati je treba drugače - Ilka mora priti do cilja, na progi mora sestaviti vse elemente in to na koncu prinese rezultat. Večji del proge je presmučala imenitno, a to že pet minut po tekmi nikogar več ne zanima. Šteje samo končni čas, šteje uvrstitev. Mi vemo, kje je naredila napako. Na tretji tekmi je Ilka smučala že povsem drugače kot na uvodu sezone."
Zdaj ste nazaj na evropskem snegu. Kako ste izkoristili prve dneve po vrnitvi, kako je Ilki šlo na treningih, ki jih nedvomno zelo potrebuje?
"V Švici nas je pričakalo slabo vreme, gosto sneženje. A saj smučarji skoraj nikoli nismo zadovoljni - ko je sneg, ga je preveč, sicer ga primanjkuje. Ne rečejo zaman, da je smučanje zadnji veliki šport narave. V drugih športih so razmere že povsem prilagodili in tudi smučanje že poteka v dvoranah, tako da bo morda tudi pri nas hitro vse drugače. V Švici tokrat prave priložnosti za kvaliteten trening ni bilo. Ekipa se je vmes že preselila na prizorišče v St. Moritz, kjer je danes na sporedu superveleslalom."
Imate za nadaljevanje sezone dober občutek? Se bo Ilka v stari luči predstavila že v St. Moritzu na superveleslalomu? Je pripravljena na to tudi v pogojih, ki spet ne bodo idealni?
"V St. Moritzu običajno nimajo težav s pripravo prog. Tudi ko imajo veliko novega snega, progo uredijo. Na voljo imajo veliko delavcev, angažirajo tudi vojsko. Napovedano je slabo vreme, bomo videli. Čudi me, da obeh tekem niso rotirali, kot so to naredili v Val d'Iseru. Paralelni slalom bi lahko bil v soboto, superveleslalom pa v nedeljo, ko je napovedano precej bolj prijazno vreme. O tem se je govorilo, naredilo pač ne. Za ekipe pa je najbolje, da se s temi zadevami ne obremenjujemo, saj na odločitve nimamo nobenega vpliva."
Ilka je nedavno praznovala 29. rojstni dan. Kako je razmišljala, preden se je podala v novo sezono, ki jo začenja po še eni sanirani poškodbi, z novim trenerjem? Je bila dilema v smislu - zdaj ali nikoli?
"Vprašanja ne razumem najbolje. Kadarkoli smo se pripravljali na novo sezono, zmeraj smo poskusili delati stoodstotno. Dati vse, kar smo sposobni. Zmeraj - in tudi zdaj. Tekmovalki smo skušali omogočiti najboljše, vse, kar potrebuje za tekmovanje: treninge na različnih progah, v različnih okoliščinah in tako naprej. Ko tekmovalec na progi naredi vse, kar zna, lahko zvečer mirno zaspi. Ne glede na to, da je morda osvojil samo 15. mesto. Ko pa ni pokazal vsega, se mora vprašati po razlogih za to. In vzroke iskati tudi pri sebi."
V novo sezono je Ilka vstopila z novim trenerjem Stefanom Abplanalpom. Prvič ima za trenerja tujca. Kaj dobrega je prinesel v ekipo?
"Veliko tega. Prinesel je svoj način dela, več je sproščenosti. Zdaj nas na terenih po svetu obravnavajo drugače. Odprl nam je terene, na katerih doslej še sploh nismo trenirali. To je bistvena novost. Nedvomno je strokovnjak in to se vidi tudi pri piljenju tehnike. Stefan je že dolgo osredotočen na hitre discipline, kjer ima ogromno izkušenj."
Kljub slabšemu startu vidite, da je Ilka v zadnjem obdobju napredovala?
"Vidim, da ste zelo krivični do nje. Nočem govoriti o vračanju po poškodbah ..., toda poglejte samo, kako dolgo se po poškodbi vrača Anna Veith, kako dolgo Ted Ligety. Nekaj člankov je že bilo spisanih na temo slabega starta Ilke Štuhec po poškodbi. Pred osmimi meseci je bila njena noga še povsem neuporabna, hodila je z opornico. Presmučanih ima veliko manj kilometrov kot dekleta, s katerimi tekmuje. Manjka ji pomlad, ki je običajno namenjena treningom in preizkušanju opreme. Ne iščemo izgovorov, a pričakovati, da bo po poškodbi kar letela po terenu, je krivično. To pravim predvsem kot mama Ilke Štuhec, kot trener v tem trenutku ne govorim."
Ste pa tudi vodja njene ekipe.
"Sem vodja v ekipi, kjer zaupam sodelavcem. S tem zaupam tudi njihovim odločitvam, tudi če so drugačne, kot bi se odločila sama. To je povsem normalno, saj delam z izkušenimi strokovnjaki, sama ob njih ne nameravam odkrivati tople vode. Res pa še zmeraj delam vse, kar je potrebno. Obremenjujem pa se precej manj kot v preteklosti."
To mora biti dober občutek, ko ste obkroženi s samimi odgovornimi ljudmi.
"Zelo sem zadovoljna zaradi tega."
Zdaj boste imeli končno čas, da januarja na Mariborskem Pohorju pripravite noro tekmo, o kateri ste sanjali že več let - dvanajsturno preizkušnjo vzdržljivosti.
"Z Ilko sva o taki tekmi res dolgo razmišljali. To je ogromen organizacijski zalogaj. To je mala Zlata lisica - s šotori, povabljenci ... vse je treba urediti, stroški so veliki. Prepričana sem, da bo to postala tekma, ki se je bodo udeleževali ljudje iz vse Evrope, da bo postala tradicionalna. Koliko bo tekmovalcev letos, še ne vemo, saj smo se zanjo odločili nekoliko pozno. Ker je tekma ponoči, bo potrebnih še več ljudi na progi. Pričakujemo smučarski šov, ki bi lahko bil nekoč tudi 24-urna dirka. Tudi cel dan in noč je mogoče neprekinjeno smučati, to nam je med drugimi potrdila Anda Rojs. Mariborčanka, ki živi v Aspnu in se je tam udeležila take tekme. Strašna tekma, mi smo pobrali nekaj tega, kar so imeli Američani. Tam so tekmovali v parih. Anda, bivša tekmovalka, je bila za tisto tekmo pripravljena kot nikoli prej. Na Pohorju pa še zdaleč ne bo najbolj pomembno, da bodo tekmovalci smučali ves čas. Ko jim bodo pošle moči, bodo počivali v za to predvidenem območju, kjer se bodo lahko tudi okrepčali. Za zmeraj pa jim bo ostalo, da so se udeležili take preizkušnje. Kar je super. Prireditev je treba organizirati v obliki tekme, čeprav upam, da nihče ne bo pretiraval."
Vi boste 17. januarja na tekmi pod Pohorjem?
"Potrudila se bom, da bom takrat prisotna, a smučala ne bom. Trenutno tega nisem sposobna. Za Ilko še ni gotovo, ali ji bo uspelo priti. Takrat je sredi tekmovalnega obdobja, čeprav tisti konec tedna v hitrih disciplinah ni tekem. Če bo kje v okolici sneg, potem bomo čez dan tam trenirali in zvečer bi lahko Ilka naredila kak krog: gondola-dolina. Z dogodkom bom zadovoljna, šele ko bo na tekmo prijavljenih veliko tekmovalcev in ko jo bodo sprejeli Mariborčani. Še tako želimo Slovenijo vpisati na zemljevid in to je razlog, da smo se odločili za Downhilko. Smučarji v teh časih za dopust množično ne izbirajo več Slovenije; mogoče pa na ta način postanemo bolj zanimivi. Tekma bo imela tudi dobrodelno noto."
