"Ko bomo naslednjič uzrli sončni zahod, zaslišali šumenje vetra ali odprli star album fotografij, bomo vedeli: Joco je nekje tam s kamero v roki in na svojem zadnjem potovanju išče tisti popolni kader."
Tako sta v njegov nekrolog zapisali družini hčerke Maje in sina Sama. Vselej v žalosti povesim oči, ko nenadoma utihne glasba, ko utihneta kitara ali klarinet, s katerima sta se mi oglašala prijatelja. Enako je, ko se ustavi pisalo koga meni dragih ali ko obmolkne znan radijski glas, ko pade kralj na šahovnici in ko nekega dne zmanjka koga … Tokrat se je po kratki bolezni ustavilo srce Joca Žnidaršiča, mojstra filmske in televizijske kamere.
Radovedno avtorsko oko
Sredi šestdesetih let se je na slovenskem obrobju lahko lovil signal avstrijske TV in italijanske RAI, informativni program domače TV je prihajal iz Beograda in Zagreba, posnetki iz naših krajev so na komaj pridobljene ekrane prihajali po drobcih, a pogosto z navdušenjem, o njih se je govorilo po gostilnah. S prvimi posnetki so se s Štajerskega pojavljali zanesenjaki Drago Gajzer, Vlado Šerc in Roman Lobnik. Vse močnejša je bila nuja po domačem TV-dnevniku. Leta 1968 pa je kocka padla: v Kopru in Mariboru so ustanovili samostojni TV-dopisništvi, v mestu ob Dravi za območje Štajerske, Koroške in Prekmurja. Novinarsko delo je prevzel uveljavljeni komentator Večera Darko Marin, vlogo filmskega snemalca pa dotedanji konstruktor v TAM-u in član Fotokino kluba na Teznem, Studenčan Joco Žnidaršič. Seveda Joco ni prišel po naključju, v ospredje ga je postavilo radovedno avtorsko oko s fotografsko povečavo vsakdanjika – z ljudmi, ki so ponujali veselja in razkrivali tudi solzo za marsikoga krivičnega časa.
Prihod TV-ekipe, zlasti v podeželska zakotja, je bil takrat vselej dogodek, o katerem se je govorilo
S to radovedno žilico v pristopu sem ga srečal tudi sam, leta 1969, ko je Darko Marin odšel v Beograd, sam pa sem kot novinar stopil ob snemalca Joca Žnidaršiča. Pridružil se nama je še tonski tehnik Peter Košenina in to je bil nov ustvarjalni začetek za vse tri, pa tudi za novo obdobje s televizijo na tem koncu Slovenije.
Prihod TV-ekipe, zlasti v podeželska zakotja, je bil takrat vselej dogodek, o katerem se je govorilo: nastajale so reportaže s haloških bregač, s pozabljenih kmetij ob severni meji, vrh Kozjaka in Goričkega, s prvo roso in z zadihanim jutranjim koscem denimo, ko predahne in si s prasketom vžigalice prižiga pipo, glas reporterja pa utihne in je z ljudmi ob večerni slovenski televiziji le še sapa zgodnjega dne, z mukanjem teleta od nekje daleč pa z glasno prvo ptico v nizkem letu in s srno, ki je preskočila potok in se trepetaje ustavila pred kamero tik gozda … Ljudje so sedeli in gledali, pogosto molče, a s prebujenimi čustvi kot verjetno nikoli dotlej - in najbrž tudi poslej. Čarobna je bila moč prvega stika z domačo televizijo.
Nemirna štajerska kri pa ga je vodila naprej: z življenjsko sopotnico in avtorico Mijušo Sever sta pred zgodovinskimi dogodki v svetu in doma ustanovila produkcijsko enoto Libra News, prvo te vrste na Slovenskem
Na nevarnih križpotjih
Tovrstni posnetki seveda niso ostajali brez odmeva in se je Joco že sredi sedemdesetih znašel na spolzkem terenu sredi metropole, a tudi tam je shodil. Še več: že po nekaj zapisih ga srečamo v prvi vrsti najboljših snemalcev dokumentaristov. Ob Stanetu Grahu, Aleksu Štakulu, Urošu Lipuščku, Angelci Dečman, Luki Škobernetu, Tonetu Hočevarju in ob drugih uveljavljenih televizijskih imenih je zakoračil v svet prelomnih dogodkov, najprej leta 1974 tja do nevarne žice razmejenega Cipra, zatem do uporniških gibanj neuvrščenega sveta v Afriki. Snemal je na domu Homeinija v prestrašenem Iranu, na haciendi Fidela Alejandra Castra na Kubi, med potresom v Breginju in ob nesreči na Korziki, v komaj odkritem perujskem Machu Picchu, v Etiopiji, v Sudanu, v Nikaragvi, v Boliviji in še marsikje. Do leta 1989 je zgolj za serijo oddaj Mednarodna obzorja TV Ljubljana posnel 48 širših dokumentarnih prispevkov.
Nemirna štajerska kri pa ga je vodila naprej: z življenjsko sopotnico in avtorico Mijušo Sever sta pred zgodovinskimi dogodki v svetu in doma ustanovila produkcijsko enoto Libra News, prvo te vrste na Slovenskem, se odzvala povabilu slovite ameriške CNN in se kot poročevalca znašla na križpotjih svetovnih sprememb, v Albaniji in Romuniji, na krvavečem Balkanu in seveda doma v tednih vojaškega napada JLA, ko je vsak avtentičen kader na poti v svet pomenil še korak k priznanju nastajajoče nove države pod Alpami. Poročevalsko sta se kasneje ustavljala povsod, kjer so nastajale nove demokracije; nazadnje sta z ameriškimi projekti Freedom House in Open Dialog za dolgo pristala na južnem delu Kavkaza, v slikovitem Bakuju desetmilijonskega Azerbajdžana, in nazadnje tudi že s hčerko Majo med Uzbeki v Taškentu.
Modiano in poslanstvo posnetka
Medtem ko stojim ob njegovem grobu v Gornjem Logatcu, ob njegovem sinu Samu z roko na ramenu svoje sestre, Jocove hčerke Maje, ob vnukih Aniki, Lovru in Martinu so z menoj znova novinarski začetki pa cela vrsta nepozabnih skupnih doživetij, ko je televizija pomenila čudež, čeprav je komaj shodila – in je tu tudi misel o širšem smislu in poslanstvu fotografij in posnetkov, o čemer sva svojčas razpravljala s pokojnim Jocom. Gre za stavke Patricka Modianoja ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo leta 1914 v Stockholmu. Takole je povedal nobelovec: "Resnična snov celotnega ustvarjalnega opusa ni spomin, temveč pozaba. In fotografija (v tem primeru filmski posnetek, op. p.), to žalovalno početje, je oblika te pozabe, je početje, preko katerega pozaba postane otipljiva. Učinek, ki ga ima na nas, ni to, da nam vrača, kar je bilo ukinjeno (zaradi časa, razdalje), pač pa, da priča o tem, da je to, kar vidim, res bilo."
In imam znova občutek, da je Joco vse to razumel, ne da bi se zavedal, in to že pri najinem začetnem znanstvu, ob svojih prvih pogledih skozi kamero.
Iz spominov
Tone Hočevar, novinar: "Bili smo posebna pasma - v zunanjepolitični redakciji TV Ljubljana na začetku sedemdesetih let. Radovedni in ambiciozni, ves svet smo hoteli videti in spoznati. Joco je že takrat sodil k nam, imeli smo ga za svojega, boljšega od njega za na teren ni bilo. Kdor tistega našega sveta ni spoznaval skupaj z Jocom, je veliko zamudil. Ne ve in ne bo vedel, kako je štajerski naglas zvenel v mnogih drugih jezikih, tudi tega ne, kako enkratno zagnan za delo in hkrati neusmiljeno trmast je znal biti Joco. Sredi amazonske džungle, na vrhovih Andov, ob Orinoku, v Evropi konec osemdesetih, ko je padal Berlinski zid. Ali pa na reki Rio Escondido v Nikaragvi, kjer sva pozno zvečer ugotovila, da sva ob Atlantiku zjutraj pozabila vesla, ki bi še kako prišla prav, ko je zmanjkalo bencina nedaleč od obale. Toliko lepih stvari in toliko neumnosti … Pa tistega perujskega ministra za nafto sva se spomnila, ko sva zadnjikrat sedla, tistega, ki nama je plačal pot v Amazonijo in poskrbel za letala, helikopterje, ladje in čolne, ob vrnitvi pa nama pripravil imeniten sprejem. Vsi so slavili in pili, midva pa sva utrujena samo opazovala. Šele pozno zvečer so nama zaupali, da so prej organizirali pot v pragozd že trem televizijskim ekipam, a se nobena ni vrnila …"
*
Uroš Lipušček, novinar: "Najina skupna poklicna pot se je začela februarja daljnega leta 1979, ko sva se preko Bagdada pritihotapila v Iran, v takratno prizorišče islamske revolucije. Bila sva med prvimi TV-ekipami na svetu, ki so lahko posnele intervju s Homeinijem, a imela obenem smolo, ker so stražarji ajatole sredi pogovora ukazali ugasniti reflektor, ker ni prenesel bleščanja … V Etiopiji sva v nekem motelu spala skupaj s celim leglom miši in podgan, v Bagdadu pa v poplavljeni hotelski sobi sredi vode, ki je segala do žimnic … Ja, v Iran sva običajno potovala z letali Adrie Airways v družbi s piščanci Perutnine Ptuj, pač zato, ker je bilo ceneje.
A so z nama tudi drugačni spomini: na eni od poti v Teheran sva denimo skoraj zamudila prvi polet po padcu šahovega režima, ker si, dragi mi Joco, pred vrati vhoda v letalo do zadnjega igral na avtomatu za srečo. Ko so že skoraj zaprli vrata, ti je namreč avtomat nasul v velik predal spodaj do vrha in še čez, celo goro kovancev s po eno nemško marko. Komaj sva jih v težki veliki aktovki pretihotapila v Teheran in nazaj v Slovenijo. Ja, tudi takih zgodb se ne pozabi …"
*
Dr. Gašper Cafuta, Jocov zet:
"A Joco ni bil samo snemalec in popotnik. Bil je prijatelj, oče, dedek, mož. Bil je človek z velikim srcem, ki je rad pripovedoval zgodbe, znal se je nasmejati in razveseliti tudi druge. Svoje vrednote – delavnost, solidarnost do sočloveka in ljubezen do potovanj, ki širijo um in srce, pa je skrbno prenesel tudi na svoja otroka. Rad je imel živali in delo na vrtu, vsako leto je poskrbel za zelenjavno ozimnico za vso družino. V veliko veselje in ponos pa so mu bili najmlajši - vnukinja in vnuka, vselej je imel čas zanje, za družabne igre z njimi. A najljubši mu je bil šah in premagati dedija je bil poseben dogodek za vse. Dragi Joco, naj ti bo Tvoje zadnje potovanje mirno in svetlo."
