Andreja Kutin
Strategije, natančno razdelani načrti, meritve, modeli, ki jih izdelujejo superračunalniki, znanstvene in politične konference, okolju prijazna vožnja, bivanje, ohranjanje planeta z - distanco od planeta. Kako velik je pravzaprav razkorak med globalnim severom in jugom? Neznanski! Ne le v dobrinah in možnostih, znanju, ampak predvsem v zmožnostih. V Malaviju mnogi, ki jih srečaš na poti, sploh prvič slišijo za podnebne spremembe, čeprav jih krepko živijo. Po drugi strani pa - res živijo z okoljem. Tam so težave drugačne in bolj direktne - denimo hud kašelj in poškodovana pljuča, ki jih povzroča nenehno vdihavanje dima iz odprtih kurišč. Ali pa dnevno nabiranje dračja, kuriva za ognjišča, ki preživljajo družino. Vsa pamet razvitega sveta z vso tehnologijo na čelu težko dojame, kako rešiti te zagate, a zagotovo ne z elektrifikacijo, ker - elektrike pač ni.
Vse te prepade te dni ugotavlja mlada Mariborčanka, 22-letna študentka, ki z ekipo na zahodu Afrike snema poseben dokumentarec. A ne o podnebnih spremembah, teh je že veliko. Podnebno krizo so posneli (in prav je tako) že z vseh profilov, Gaja Đukanović Babič je del ekipe, ki snema rešitve zanjo. Majhne, morda celo primitivne, ampak gre za koščke, ki so pravi del sestavljanke na pravem mestu.
Z vseh kontinentov
"Včeraj smo bili še v Ugandi, sedaj smo v Keniji, v Nairobiju, glavnem mestu, zato imam tudi wi-fi signal," pravi Gaja, ki sicer obiskuje ameriško univerzo Minerva University, kjer študentje vsako leto študirajo na drugem kontinentu: "Začeli smo v San Franciscu, letos smo študirali na Japonskem in v Indiji, naslednje leto gremo v Buenos Aires, res smo povsod. Z dvema sošolkama, s katerima sem tudi prijateljica, smo začele delati dokumentarce. Na univerzi nas je samo 120, ampak prihajamo iz 50 različnih držav, tako da je naš razred zelo internacionalen. Zagrabili smo priložnost in intervjuvali 15 sošolcev iz različnih držav, kako oni doživljajo klimatske spremembe. Naredile smo prvi dokumentarec, in ker nam je bilo delo res všeč, smo želele nadaljevati. Ker z univerzo živimo vsak semester drugje, se nam je zdela to dobra priložnost, da predstavimo neznane zgodbe z različnih delov sveta v dokumentarcu Not Done Yet (Ni še gotovo). Ker ne bomo študirale v Afriki, me pa smo želele snemati na štirih kontinentih, smo prišle v Afriko med počitnicami." Nastala je produkcijska hiša Crux Productions in študentke so se, namesto da bi se podale na počitnice v letovišče ali na modro zelene rajske plaže z obilico zabave, odpravile v Afriko. Za ta projekt je v ekipi še dekle iz Zambije, ki so jo spoznale preko sošolca. Hodi v filmsko šolo, kar je super, Gaja namreč študira računalništvo in menedžment, zato ji včasih res primanjkuje kakšnih tehničnih veščin, prizna v smehu.
Režiserka je torej iz Zambije, ker ima več znanja, pa tudi zato, da jim pomaga. Podviga v Afriki niso romantizirale: "Vendarle smo tri bele Evropejke, ki smo prišle v Afriko, da bi izvedele zgodbe prebivalcev, a je kljub temu treba biti pazljiv, da ne naredimo kakih napak ali pa si ne predstavljamo tukajšnjih razmer narobe, saj nikoli nismo živele tukaj."
Mladi začenjajo izgubljati upanje
Pravijo, da ne potrebujemo novih Petkov za prihodnost, torej novih Gret Thunberg. Zakaj? "Ko smo odraščali v Evropi, je bilo videti, da mladi lahko storimo dvoje - organiziramo dogodke za ozaveščanje, ki so seveda zelo pomembni, v mnogih delih sveta ljudje ne vedo, kaj so podnebne spremembe, ne znajo povezati nekih čudnih dogodkov z globalnimi spremembami, zato je zelo pomembno, da nekaj vemo o tem. Ampak v Evropi se o tem sedaj že učimo v osnovni šoli, problem nam predstavljajo mediji, imamo znanje. Druga možnost, ki jo imamo, so protestiranje, zahteve do politikov, da nekaj spremenijo. Čeprav je to pomemben korak in je bilo prav zaradi tega kar nekaj sprememb v Evropi in globalno, se stvari niso premaknile dovolj. Planet se še vedno segreva in mislimo, da je bolje kot čakati na to, da začnejo politiki uvajati spremembe, da sami najdemo načine, kako spremenimo okolje, in kolikor se da ustavimo globalne klimatske spremembe. Zato sedaj snemamo mlade, ki delajo pri projektih v skupnostih, mlade, ki imajo direkten vpliv v svojih skupnostih in pomagajo zmanjšati podnebne spremembe. Sicer zelo počasi, z majhnimi, a pomembnimi premiki. Ker - tudi mi smo počasi začeli izgubljati upanje. To se je pokazalo v prvem dokumentarcu, ki smo ga posneli sošolci. Veliko mladih, ki dobro poznajo podnebne spremembe, začenja izgubljati upanje. Ker je včasih prihodnost videti temačna. Kaj nam daje upanje? Mladi, ki so vzeli stvari v svoje roke in začeli delati pri projektih tudi, ko je bilo težko, ko je vse kazalo, da ni rešitev. Zato želimo s tem filmom mlade po Evropi in drugod po svetu spodbuditi v novo podnebno gibanje, kjer bi mladi začeli načrtovati." To je nekaj, kar lahko veliko manj privilegiran jug nauči bolj "razvit", a obupan sever.
Pečica, ki spreminja vasi
Ena od zgodb v dokumentarcu je zgodba Marie iz Malavija. Ko je bila stara enajst let, je njena mama ostala sama s šestimi otroki. Oče je nenadoma umrl. Mama je družino preživljala tako, da je vsak dan vstala ob štirih zjutraj in pekla krofe, ki jih je prodajala na ulici. Pekla je na odprtem ognju. Sčasoma je pričela vse bolj kašljati, zbolela je, otroci so ji morali ponoči nositi vročo vodo, da je lahko zaspala. Situacija je postajala vedno hujša. Nekega dne so prišli v Marijino šolo predavat o podnebnih spremembah, omenili so tudi, kako zelo odprto kurišče škodi zdravju. Predvsem pa, kako moraš porabiti veliko več lesa, če kuhaš na odprtem ognju. "Težava je bila še, da so morale ženske hoditi po dve, tri ure vsak dan po drva, velikokrat so ga pobirale tudi ilegalno v nacionalnih parkih. Maria se je odločila, da razišče, kaj se da storiti. Izdelala je svojo pečico, ki je izredno poceni, potrebuješ tri, štiri opeke, nekaj cementa in blato. Z njo porabijo dosti manj lesa in nastane veliko manj dima. Ta rešitev še vedno ni perfektna, seveda bi bilo najbolje, da bi bila to električna pečica, ki bi jo poganjali sončni paneli, ampak je velik korak k izboljšanju. Pečice je razdelila na tisoče ženskam v svoji vasici, uporablja jo tudi njena mama in sedaj več ne kašlja. S tem je pomagala veliko ljudem."
Potem je Maria še naučila ženske, da papir, ki ga v šoli ne potrebujejo več, pomešajo z zoglenelimi delčki lesa, ki ostajajo pri kurjenju. Iz tega izdelajo brikete in jih uporabijo za kurjenje, poleg tega pa jih še prodajajo. Tako je zelo izboljšala položaj skupnosti. "Poleg vsega pa hodi po šolah in predava o klimatskih spremembah. Veliko ljudi namreč tega še ne ve. Nato skupaj iščejo rešitve, kaj lahko naredijo," pravi Gaja.
Poplave, invazivke, elektrika
V filmu bodo štiri take zgodbe. Aluwaine Tanaka Manyonga spreminja Zimbabve. Ko so v Zimbabveju izpadi elektrike trajali po 18 ur na dan, so otroci na podeželju ostali brez luči za učenje. Aluwaine je iz odpadnih plastičnih steklenic in elektronskega odpadnega materiala sestavil svetilko (chigubhu lantern), ki jo s solarno energijo polnijo čez dan v šolah. Danes uči otroke po podeželskih šolah, kako si svetilko naredijo sami.
Linda Adongo iz Ugande se bori s poplavami. Ob močnem deževju poplave v njeni skupnosti ljudem pogosto onemogočijo odhod v šolo ali na delo, vsako leto pa povzročijo tudi smrtne žrtve. Linda je ugotovila, da poplave močno poslabšujejo z odpadki zamašeni odtočni kanali. Zato je začela izobraževati predvsem ženske v skupnosti, organizirati čiščenje odtokov pred deževno sezono in jih učiti, kako iz zbranih odpadnih materialov izdelati kuhinjske vrtove, ki družinam zagotavljajo hrano in dodaten vir dohodka.
Joseph Nguthiru v Keniji odstranjuje invazivke. Ko je Joseph s sošolci obtičal na jezeru Naivasha, ujet v gosti preprogi vodnega hijacinta, invazivne rastline, ki duši jezero in ribičem onemogoča delo, se je vprašal, v kaj bi se ta rastlina lahko spremenila. Danes iz vodnega hijacinta proizvaja biorazgradljivo embalažo, ki nadomešča plastiko. Lokalni ribiči rastlino pobirajo iz jezera in s tem zaslužijo, medtem ko čistijo vodo, od katere živijo.
Gre torej za majhne, a navdihujoče zgodbe, ki lajšajo težko življenje. A sistemske spremembe nujno potrebuje tudi Afrika. Študentke si ne delajo utvar. "Tukajšnji ljudje pravijo, da je korupcija velika. Težava so politiki, ljudje na višjih položajih, sploh ko gre za denar. Problemi tukaj zagotovo so in res ne vem, kaj bi bila rešitev. Me imamo v načrtu ustanovitev podnebnega sklada, s katerim bi neposredno pomagali ljudem, ki imajo ideje in rešitve. Ampak res direktno ljudem, ki to potrebujejo, in ne preko organizacij. In to zato, ker sedaj poznamo ljudi tukaj. Kaj pa je sistemska rešitev ... ne vem."
Dovolj besed, čas je za ukrepanje
Na misijo so se podale zelo dobro pripravljene, poleg tega je ključno tudi to, da sodelujejo s tamkajšnjimi ustvarjalci. Denimo režiserjem iz Južne Afrike, ki ima šolo za Afričane, ki snemajo filme. Ker je veliko preveč Evropejcev in Američanov, ki pridejo sem snemat filme, ne da bi se prej povezali s skupnostjo, pravi Gaja: "Povabil nas je, da pridemo k njemu, da se naučimo od skupnosti, bilo je v čisto majhni vasici in videle smo, da nekateri mladi tudi ne vedo, kaj so podnebne spremembe. To nam je zelo pomagalo pri snemanju. Zaradi univerze imamo prijatelje v večini krajev, kjer smo, in velikokrat nam tudi oni pomagajo pri delu, povedo nam, na kaj je treba paziti, pripravijo nas. A zagotovo sem imela kar nekaj strahov, predsodkov, preden smo prišli, sedaj pa so se razblinili. Od tega, kakšni so ljudje, da so tukaj divje živali, da bodo od nas policisti cel čas želeli denar, da bomo imeli težave zaradi snemanja. V resnici pa skoraj nikjer nismo imeli nobenega pravega problema. Enkrat se je zalomilo s papirji na meji z gospodom, ki nam je dal avto, in smo se morali voziti 15 ur v drugo državo, ker je nekaj zamešal. Razen tega pa - precej gladko. Ljudje vedno pomagajo, ko je to možno, policisti so nam vedno pomagali, okolje je prijazno, nič ni šlo narobe."
Kako se izogniti pokroviteljskemu načinu, tonu, ki ga imajo nekateri dokumentarci, ki jih belci snemajo v Afriki? Na podnebnih pogajanjih je recimo očitno, kako zelo pokroviteljski je lahko sever. "Ja, neverjetno drugačen pogled imamo Evropejci. Mislimo, da tukaj živijo žrtve, ki jim bomo Evropejci povedali in pokazali, kako se rešujejo stvari. Ampak realnost je drugačna. Podnebne spremembe so tukaj bistveno večje kot v Evropi, ljudje tukaj morajo poiskati nove načine, kako preživeti, in v bistvu imajo oni rešitve, kaj narediti. Mi se lahko učimo od njih, kako se spopasti s podnebnimi spremembami, namesto da bi jih poučevali, kako ukrepati. Bolj nam povedo to sami," predstavi obratno filozofijo od običajne Gaja.
Lea Leisse (Nemčija), Hanna Höijer (Finska), Elizabeth Chama (Zambija) in Gaja Đukanović Babič (Slovenija) so potovale iz Zimbabveja do Kenije. Snemali so v Zambiji, v Malaviju, pa čez Tanzanijo v Ugando, kjer so snemali tretjo zgodbo, sedaj v Keniji snemajo zadnjega protagonista. "Dogovorjene smo s scenaristom iz Kenije, z njim bomo oblikovale, kako se bodo zgodbe povezale med sabo. Film bi rade predstavile na bolj kreativen način, ker je namenjen mladim, mi pa vemo, da imamo mladi kratko pozornost in je pač treba razmišljati, kako narediti celovečerni dokumentarec, ker se ti gledajo vse manj in manj. Upamo, da bomo uspele privabiti mlade," pravi Gaja.
Načrti so smeli, dokumentarec bodo premierno predvajale na podnebni konferenci COP31 v Turčiji, potem pa ga bodo poslale na festivale, najprej v države, iz katerih prihajajo avtorice, in države, v katerih so snemali. A tu še ni konec: "Velikokrat pogledamo kak dokumentarec in rečemo, to je res problem. Nato greš počet kaj drugega in pozabiš na zadevo. Ni reakcije. Zato nam je izjemno pomembno, da vsak film predstavimo pravemu občinstvu, potem pa poiščemo naslednji korak - kaj bi lahko ljudje naredili. S predvajanji bomo priredili tudi dogodke, na katerih bi se mladi zbrali in razmišljali o idejah, razmišljali bi, kaj lahko naredijo v svojem okolju, to bo nekakšna podnebna akcija. Ustanovili bomo tudi sklad, ki bo podpiral najboljše ideje. Film bo vodil do baze podatkov, kjer bo seznam projektov, kot so predstavljeni v filmu, in ljudje se bodo lahko odločili, katerega bodo podprli," pravi Gaja in ob tem še poudari, da gre za konkretne projekte.
Res je, besed je bilo dovolj, čas je za akcijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
