Lahko bi začel s tem, kako pomembno je, da filmarji prikazujejo trpljenje, krivice, zatiranje in genocid, a ker je o tem že toliko napisanega, naj pričnem s filmom Kam?, ki je na preprost način pokazal, kje je pot do lepšega jutri. Da se začne na osebnem nivoju, s spoštovanjem in sprejemanjem sočloveka kot enakovrednega bitja ne glede na njegov potni list ali sporno ravnanje njegove vlade. In da je ta pot lažja, če nismo obremenjeni z dnevnim številom mrtvih in drugimi šokantno zloveščimi dejstvi, lansiranimi v brezimni poplavi informacij na ekranih in spletu.
Smo res tako različni?
Petinpetdesetletni Hasan se v Berlinu preživlja z Uberjem. Med potniki, ki jih prevaža, se znajde 25-letni izraelski mladenič, ki se je v nemško prestolnico preselil zaradi ljubezni. No, morda tudi zaradi zabav in želje, da zapusti dom. Ko Hasan zazna hebrejski jezik, ga vpraša: "Izrael?" in ko mu ta pritrdi, nadaljuje: "Jaz Palestina," ter po krajšem premoru doda: "Soseda." Beseda, ki bi lahko zarezala v tišino z vso težo, je izrečena brez trohice sovražnosti. Prej radosti, ko srečaš nekoga, ki ti je domač.
Hasan in Amir se kak mesec kasneje ponovno srečata in med vožnjo steče neobvezujoč, napol prijateljski napol očetovsko-sinovski pogovor. Njuni poti se razideta in Hasan v zavetju osamljenih noči srečuje številne ljudi. Tudi starejši izraelski par, ki nelagodno pogleduje proti vozniku. Še posebno, ko se ta v arabščini po telefonu pogovarja s svojim bratrancem. Pri tem seveda ne pomaga, da, ko ugotovi poreklo potnikov, v čisto nedolžen klepet namenoma vključi zloglasno geslo Alah je velik!, kar seveda sproži zgrožen pogled para na zadnjem sedežu in poveča nelagodje. Provokacija malce zaostri vzdušje, a to je tudi vse.
Če želi Berlinale ostati zvest svojemu družbeno aktualnemu poslanstvu z izbiranjem politično obarvanih filmov, mora vzeti v zakup problematičnost današnjega dialoga
Nato Hasan neke noči na pločniku opazi zgubljeno sedečega Amirja. Po kratkem oklevanju – in odpovedi že potrjene vožnje, ki ga lahko stane dobre ocene! – se vrne in Amirja, vidno opitega ali zadetega, spravi domov. In odide. Če mesec dni se ponovno najdeta. Amir ob ponovnem srečanju ne skriva veselja – ne nazadnje je brez prave potrebe neštetokrat naročil Uber (in ga potem tudi odpovedal!) v upanju, da se bo javil Hasan - in se mu iskreno zahvali. Ko ga Hasan vpraša, zakaj mu toliko pomeni, da ga pelje prav on, Amir odvrne: "Vračam se domov v Izrael in želel sem, da me prav ti odpelješ na letališče." Še nekaj besed, nato tišina in slovo.
Ne mislim, da lahko ta zgodba reši izraelsko-palestinski problem, kaj šele odtehta vse gorje, a jo navajam kot svetel primer, kako lahko filmi reflektirajo politični aspekt, ne da bi bili "politični". Še več, s svojo človeško dimenzijo lahko pozitivno osvetljujejo širšo problematiko in osebno nagovarjajo posameznika. Kajti le posameznik lahko spremeni svet. Samo on je tisti, ki bo s tem, da kljub ukazom ne bo pobijal nedolžnih; da bo pravično branil svoje življenje in dostojanstvo ter kljub bolečini ob izgubi in skeleči želji po maščevanju odpuščal. In tako morda ustavil krvavo kolesje ozemeljskih igric ter preprečil moralni razkroj človeške družbe. Ali vsaj za trenutek razsvetlil to mračno dobo, v kateri sta človeško dostojanstvo in pravica do življenja prevečkrat privilegij le "ta pravih".
Tihe zgodbe posameznikov
Družbeno aktualno, a brez političnega naboja je izzvenel Najbolj osamljen mož v mestu, še ena tiha zgodba, ki opozarja na neizbežne posledice sodobne urbanizacije. Alois je še zadnji najemnik v stari meščanski hiši sredi Dunaja. Ker je edini in ker je stavbo kupila velika korporacija z namenom, da jo poruši in zgradi moderna stanovanja, je seveda jasno, da se bo prej ali slej moral izseliti. Seveda je osamljen, a kaj, ko je presneto trmast in ko ima ves čas na tem svetu. Hkrati pa ga na hišo veže kup spominov, vključno z glasbenim studiem v kleti. Alois je namreč goreč oboževalec Elvisa Presleyja, z dušo in telesom predan glasbi. Čeprav nikoli ni zapustil rodnega mesta in se je angleškega jezika naučil zgolj iz pesmi in poslušanja Elvisovih intervjujev. Še več. Postal je cenjen glasbenik in eden njegovih najbolj znanih imitatorjev. Pa kaj, če je njegove pesmi prepeval v enem od dunajskih klubov pod umetniškim imenom kot Al Cook in ne v Memphisu. Morda pa je prav zdaj, ko pri osemdesetih ostane brez doma, čas, da prvič obišče Elvisov rojstni kraj.
Ob kopici filmskih zgodb, ki so v tekmovalnem programu izpostavljale politično odgovornost posameznika ali vsaj njegovo osebno vpletenost v družbenozgodovinski kontekst in jih je opisal že sodelavec Matic Majcen, je festival ponudil tudi intimnejše podobe. Tihe zgodbe posameznikov, ki se spopadajo z minljivostjo, ali pa intenzivnejša, s fantazijskimi podobami podžgana doživljanja posameznikov, ki želijo za vsako ceno preseči omejitve realnega. Tu sta bili ob nagrajeni Kraljici v morju še nemška družinska drama Nekaj posebnega in topla singapurska drama o osebni odgovornosti in medgeneracijskih razlikah Vsi smo tujci. Pa Brezdomec, umetniška freska, ki raziskuje iskanje doma in lastne identitete v majhni ribiški skupnosti nekje sredi Severnega morja; in Vsi imajo radi Billa Evansa, stilizirana črno-bela biografska drama o slavnem jazz pianistu. Ali pa mladostno vibrantna Sončna plesalka, ganljiva pripoved o najstnikih, ki bolehajo za rakom in se vsako leto srečujejo v poletnem "kemo kampu"; ali pa pakistanski Lali, čudaško barvit ljubezenski obračun tradicije in mističnosti.
Filmski jezik je subjektiven
Berlinale ima jasen cilj. Z izpostavljanjem filmskih zgodb poskuša spremeni svet. Na boljše. Mu uspeva? Ponovno se je pokazalo, da je danes, ko nismo več sposobni pravega dialoga, to vse prej kot enostavno. Še posebno, ko filmi odpirajo pereče družbene teme. Žal je tako, da nas kakršnakoli osebna zgodba, ki reflektira širši družbenopolitični kontekst, prehitro razdraži in še bolj razdvoji. Da vsaki od njih neupravičeno pridajamo pretiran politični predznak. Po moje je bila večina festivalskih polemik v medijih posledica prav tega. Predsednik žirije Wim Wenders je tik pred razglasitvijo nagrajencev poskušal povzeti bistvo nesoglasij in slabe volje: "Naš, filmski jezik je oseben in subjektiven; vaš, internetni je množičen in efektiven. Naš je morda res manj popoln, bolj čustven, bolj oseben. A zakaj nam to očitate, ko pa se zavzemamo za iste stvari? Zakaj ne uvidimo, da smo vendar na isti strani?"
A tudi to je dialog. Izmenjava mnenj, katere bistvo je, da obe strani premoreta enako mero racionalne širine kot empatije, da si prisluhneta. Da poskušamo razumeti argumente sogovornika, četudi so nasprotujoči našim, in da sprocesiramo sogovornikovo čustveno dimenzijo, čeprav nam je tuja. Da smo pripravljeni spremeniti ali vsaj prilagoditi naše prepričanje. Četudi zgolj zaradi občutkov. Je to slabost? Splošno gledano nedvomno, saj žal živimo v vedno bolj razčlovečenem svetu, kjer štejejo samo dejstva in podatki. Te pa stroji in umetna inteligenca obdelujejo absolutno efektivneje kot človeški um.
Smo morda naredili napako daleč nazaj, ko smo se odločili, da bomo kot civilizacija vse sile usmerili le v razvoj (raz)uma? Temelječega na logiki in matematiki, kjer med vrednostmi veljajo le tri: manjše, enako, večje. Ali nedavno, ko smo se pustili zavestno zreducirati zgolj na skupek širokega nabora digitalnih vrednosti. Te nikoli ne morejo zajeti človekovega bistva. A če ne upoštevamo "neoštevilčenih" vrednosti, ki definirajo človeka kot celoto, potem je končni rezultat vsakršnega poskusa dialoga jasen. Zmagal bo tisti, ki je najmočnejši, ki ima "najboljši rezultat" in največji vpliv. Čutenje (in življenje) drugih posameznikov pri tem ni pomembno.
Zlatega medveda za voditeljico!
Eno drži. Če želi Berlinale ostati zvest svojemu družbeno aktualnemu poslanstvu z izbiranjem politično obarvanih filmov, mora vzeti v zakup problematičnost današnjega dialoga. In upam si trditi, da se je letos s tem spopadel zelo pogumno. Celo uspešno. Ne glede na kopico medijskega (in spletnega) zgražanja in obsojanja.
Dopustil je, da so posamezniki izrazili tudi svoje politično mnenje. Tako nagrajenci v zahvalah kot posamezniki v dvorani z medklici. Dopustil je, da so bile v filmih in na tiskovnih konferencah izpostavljeni teme in problemi, za katere se zdi, da so zaradi nadzora nad informacijami v splošni javnosti deležni premalo pozornosti. In pustil je, da so organizatorji pojasnili svoje stališče. Direktorica festivala Tricia Tuttle je posrečeno povzela desetdnevno dogajanje: "Letošnji Berlinale je izzvenel v svetu, ki se zdi surov in razdrobljen. Ljudje so prišli z žalostjo, jezo in nujo, da pokažejo in izrazijo, kaj se dogaja daleč onkraj zidov kinodvoran. Ta čustva so pristna. So del vseh nas. In slišimo jih. Da, letos je bilo čustveno zahtevno in naporno. A to nikakor ni neuspeh festivala." Poudarila je, da si festival nikoli ni domišljal, da bo s prikazovanjem filmov lahko rešil vse probleme, želi le navdihovati, ponuditi več perspektiv in razstreti različne poglede. Pričakuje, da se preizprašamo o stvareh, ki smo jih doživeli, in o dogodkih, ki smo jim priča v svetu. 278 filmov iz 80 držav. 278 različnih glasov, ki govorijo o nasilju, krivicah, spominih in golem preživetju, a hkrati tudi o ljubezni in prijateljstvu. O ljubezni do umetnosti, do življenja in do človeka ter o prijateljstvu, ki presega različnost. O tem, da empatija v nas še obstaja.
Slednje je odlično potrdila luksemburška igralka Désirée Nosbusch, voditeljica zaključnega večera. Glede na to, kako samozavestno in spoštljivo avtoritativno, a hkrati sočutno čuteče je krmarila skozi turbulentni večer, v katerem so se vrstili politični apeli in razgrete opazke občinstva in ki bi se lahko kaj hitro sprevrgel v kaos, sem si dejal: "Vau, zasluži si zlatega medveda! Ali vsaj dvojni honorar." Slednje ne verjamem, da se je zgodilo, a upam, da ji je priznanje izreklo čim več kolegov in da se zaveda, kako pomembno je, da je ohranila pravo mero empatije in s svojimi besedami pripomogla, da je bil svet ta večer lepši. Da je večer kljub grenkemu prizvoku izzvenel kot praznovanje filma in njegovih ustvarjalcev. In da se bo morda kdo, ki je nevede preveč zaslepljeno želel doseči isti cilj, zamislil.
Vau, zasluži si zlatega medveda! Ali vsaj dvojni honorar
Berlin je bil po drugi svetovni vojni več desetletij mesto nasprotij in razklanosti. Mesto zidov in želje po njihovem preseganju. Očitno tudi filmski festival nosi del te zgodovinske dediščine. A tako kot je padel fizični Berlinski zid in združil na videz nezdružljivo, tako upam, da bo tudi Berlinalu uspelo rušiti nove zidove in bo s tem pripomogel k lepšemu in boljšemu, predvsem pa bolj složnemu svetu. Letos je dokazal, da to zmore.
