Najbolj direktno in precizno lekcijo o moči besed sem v začetnih letih svoje kariere dobil v osebnem pogovoru z Mirkom Ilićem, svetovno priznanim grafičnim oblikovalcem, ilustratorjem, striparjem in aktivistom bosanskih korenin, ki že desetletja ustvarja in poučuje v New Yorku. Mirkova dela puščajo ikoničen pečat v oblikovanju, oglaševanju in založništvu, zaradi svoje kritične angažiranosti pa pogosto odpirajo pomembna družbena in politična vprašanja. Nekatera so razstavljena v uglednih institucijah, kot sta Muzej sodobne umetnosti (MoMa) v New Yorku in muzej ameriške umetnosti Smithsonian, Mirko pa poučuje tudi ilustracijo na magistrskem programu na School of Visual Arts v New Yorku. Srečala sva se na festivalu za mlade kreativce Magdalena, ki je nekoč potekal v Mariboru in je v mesto vsako leto svojega delovanja privabil ustvarjalce kreativnih industrij z vseh koncev sveta, ob tem pa tudi zares velika in pomembna imena. V kratkem pogovoru po podelitvi festivalskih nagrad me je Mirko na dvorišču prizorišča prosil, če bi šel zanj pogledat v dvorano, kjer je že potekala zaključna zabava, pa da mu pridem javit, kakšno vzdušje je na zabavi. Mirko je namreč užival v svoji cigareti in je želel pretehtati, kje mu bo bolje. Ko sem se vrnil iz dvorane, sem mu rekel, naj pride noter, da na zabavi "ni slabo". Mirko pa je s cigareto v roki kot iz topa izstrelil vprašanje: "In ti me želiš z dvema negativnima besedama ni in slabo prepričati, da je na zabavi dobro?" To je bila zame najslikovitejša, najpreciznejša in najbolj zapomnljiva lekcija o pomembnosti izbire besed v svojem sporočanju, vplivanju in izražanju, ko želim z besedami nekaj doseči, nekoga prepričati, nekoga nagovoriti.
Kot ustvarjalec komunikacijskih, marketinških in strateških sporočil od tistega dne naprej vsakič preverim, ali so besede, ki sem jih izbral in postavil na neko funkcijo v tekstu, nagovoru ali sloganu, ustrezne, jasne in dovolj močne, da bodo pri izbrani publiki ali osebi dosegle željen učinek, emocijo ali odziv. Ob tem pa tudi, ali so kulturne, nepodcenjujoče in pozitivne. Besede imajo energijo. Besede imajo moč. In z močjo pride odgovornost. Prav slednja pa je pogosto na vprašljivih temeljih ali sploh nobenih.
Še posebej ko govorimo o sporočilih, ki so plasirana v javni prostor in nagovarjajo množice ljudi vseh starosti ter jim je pravzaprav nemogoče uiti. Tam v večini primerov niso zaradi želje publike, da nekaj sliši, prebere ali izve, ampak na željo sporočevalca, da to sporočilo do publike spravi. Odgovornost? Podjetja, blagovne znamke, politične stranke, organizacije, anonimneži z dovolj resursi ter tu in tam kakšna sramotilna čestitka ob rojstnem dnevu vstopajo v javni prostor nepovabljeno. Odgovornost? Pa ne samo v javni prostor, tudi v osebni prostor. Odgovornost? Prek televizij, radijev, računalnikov in zlasti telefonov, ki so skorajda že evolucijsko zraščeni s človeškimi dlanmi, glave in drže pa so spet večino časa v ukrivljenem položaju in morda se celo vračamo proti tisti začetni evolucijski formi človeka, ki nima veliko z zravnanostjo in ponosno dvignjeno glavo, ki dejansko razmišlja.
Odgovornost je na obeh straneh. Tako na strani tistega, ki besede in sporočila predaja, kot tudi tistega, ki sporočila sprejema, kritično obravnava, selekcionira in do njih ustrezno oblikuje svoja stališča. Težava nastane, ko so temelji za odgovornost trhli ali jih niti ni. In kaj sploh so ti temelji? Znanje, kulturnost in dobre vrednote, seveda.
Ozrimo se danes okrog sebe in pomislimo, kakšne besede in sporočila kričijo v nas. Smo sredi predvolilnega obdobja in javni prostor so s svojimi sporočili preplavile politične stranke. Vse skupaj izgleda kot gostilniški prepir, blatenje drug drugega, porogljivost, opletanje z množico navzkrižnih cifer ter prikazov, kaj gre gor, kaj gre dol, kaj gre levo in kaj gre desno. A sporočil, ki bi kulturno, močno, resnično in vizionarsko zarezala v srce, enostavno ni.
Je podcenjevalen in žaljiv ton res nivo, ki nam kot družbi pripada? Ton, ki sooblikuje javni prostor, daje zgled, legitimira raven diskurza in ga prenaša tudi na mlade, ki se še oblikujejo? Ob tem se spomnim nekdanjega sporočila predsedniške kampanje pokojnega dr. Janeza Drnovška, sestavljenega iz zgolj treh besed, ki so kulturno, nepodcenjujoče in samozavestno sporočale dvoje. Slogan "Odgovor na prihodnost" je v sebi nosil tudi sporočilo "odgovorna prihodnost". S svojim kulturnim in dostojnim delovanjem v javnem prostoru je g. Drnovšek lahko za tem sporočilom stal in zato je z njim lahko povedal vse.
Za takšnim nivojem sporočanja so takrat stali resni in ugledni komunikacijski strokovnjaki, kot je bil konkretno tudi Jacques Séguéla, legendarni francoski strokovnjak za oglaševanje in strateško politično komuniciranje, ki je sodeloval pri kampanji. In resni komunikacijski strokovnjaki se seveda zavedajo odgovornosti, ki jih s seboj nosi moč besed, saj sporočila sooblikujejo javni prostor, javno mnenje, način razmišljanja, občutke, odločitve in še veliko več.
Živimo v svetu, kjer lahko ena beseda v tvitu zamaja svetovno gospodarstvo, kjer ena izjava zaneti geopolitični konflikt in kjer je svoboda govora pogosto argument za legitimizacijo sovražnega govora, hujskaštva in žaljenja. Živimo namreč v svetu vsesplošne medijske prepletenosti in dostopnosti, največ prostora za deljenje sporočil v tem ekosistemu pa zasedajo prav tisti, ki za dosego svojih interesov ne izbirajo besed ali sredstev. Nekoč ni bil skorajda vsak otrok priklopljen na medij, ki ga povezuje s celim svetom in neskončno viri sporočil. Danes imajo nekateri otroci svoj pametni telefon že v prvem razredu, marsikateri otrok pa brez nadzora staršev brska po spletnih platformah že prej. Primer prodajam zgolj za prikaz dimenzije sporočilne konzumacije, ki se z leti posameznikovega življenja zgolj rapidno veča in multiplicira. Tudi več kot deset ur dnevne izpostavljenosti najrazličnejšim vsebinam prek spleta in družbenih omrežij v človeka spravi nešteto informacij vsak dan. In smo spet pri odgovornosti za vsebine na obeh straneh. Naša realnost, mnenja, počutje in vedenja niso pod vplivom zgolj vsebin in izkušenj, ki nas dosegajo, ampak tudi našega kritičnega odnosa do njih. Z močnimi temelji znanja, kulturnosti in dobrih vrednot imamo dober kompas, s trhlimi temelji je kompas neumerjen, brez temeljev pa ga sploh nimamo. Skrbi me, ko med otroki in mladino poslušam veliko medsebojnih žaljivk, pogosto vezanih na narodnostni izvor ali videz. Takrat se vprašam, kakšnemu diskurzu so izpostavljeni doma, kako se vedejo njihovi starši in od kod prihaja vpliv nanje.
Skrbi me, ko vidim primere medvrstniškega besednega nasilja, predvsem spletnega, ki nima meja dosega in trajnosti in po jakosti niti približno ne zaostaja za fizičnim nasiljem. Kakšen je kompas otroških nasilnežev in kakšen je kompas tistih, ki jim ga umerjajo?
Prijaznost in spoštljivost ne staneta nič, čeprav se danes pogosto tretirata kot šibkost. Pa nista. Sta izraz močnih temeljev posameznika in imata tudi moč prenosa dobre energije na druge. Lepa beseda lepo mesto najde je pregovor, ki ga žal ni slišati pogosto, pa vendarle drži v praksi. Poskusimo ga sami pri sebi večkrat uporabiti in ustvarjali bomo lepši svet okoli sebe. Pozivam pa tudi vse, ki stojijo za komunikacijskimi sporočili, ki nepovabljena vstopajo v javni prostor in ga sooblikujejo. Ne dvigujte glasu, dvigujte standard besed. Besed in estetike. Vsako sporočilo, četudi trženjsko, propagandno ali drugega namena, ki izstopi iz prostora sporočevalca in preide v prostor drugih ljudi, sooblikuje realnost, sooblikuje videz in vsebino javnega prostora ter predvsem sooblikuje raven splošne ravni družbene kulturnosti. Odgovornost je na obeh straneh. Če se vzravnamo in večkrat dvignemo glavo, bomo videli dlje ali vsaj okoli sebe in se morda večkrat vprašali, kakšno okolje in kakšno realnost si zares želimo.
