Odprti horizonti: Zakon kot pogoj svobode

Vojne, ki se odvijajo v današnjem času – Ukrajina, Rusija, Bližnji vzhod – vedno bolj ogrožajo našo varnost in s tem našo svobodo. Zato je tema svobode, svobode kot evropske vrednote, v Evropski uniji vse bolj priljubljena. Ampak – kaj sploh je svoboda in kaj nam jo zagotavlja? Svoboda je, po mnenju večine, zmožnost početi, kar si posameznik zaželi, neomejeno gibanje in izražanje svojega mnenja ter pravica sprejemanja svojih odločitev.

Veliki misleci, kot so Hobbes, Locke, Rousseau, Mill in drugi, so ugotovili, da so za svobodo potrebni zakoni in oblast, ki jih postavlja. Da pa ne bi prehitro izločili vseh možnosti, se je dobro vprašati, ali je morda ravno skupnost brez zakonov tista, ki nam omogoča največ svobode. Z zakoni se namreč ne moremo gibati, kjer se nam zahoče, tudi izražati ne smemo vseh svojih mnenj. V državah, kot je Afganistan, pa ženske nimajo niti pravice sprejemati svojih odločitev. Lahko temu sploh rečemo svobodno življenje?

Če pogledamo namišljen Tolkienov svet Hobitov, ki živijo brez oblasti in pisanih zakonov, le z družbenimi normami in nenapisanimi pravili, vidimo, da živijo dobra življenja in so srečni. To je predvsem zato, ker imajo zelo preproste potrebe, za razliko od današnje družbe, kjer prevladuje in se spodbuja potrošništvo, kar poraja pretirane potrebe in ekscese v njihovem zadovoljevanju – posledica česar je tudi okoljska kriza.

Toda anarhizem obstaja tudi v resničnem življenju. V zahodni Afriki obstaja tradicionalno ljudstvo Akani, ki šteje več milijonov pripadnikov, in ti živijo v anarhizmu, torej v brezvladju. Njihova družba temelji na močnih tradicijah, skupnih vrednotah in medsebojnem zaupanju med člani skupnosti. Pravila vedenja niso zapisana v uradnih zakonih države, tudi ne prihajajo od zgoraj navzdol, ampak izvirajo iz običajev, tradicije in moralnih norm, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Posamezniki se teh pravil držijo, ker si ne želijo izgubiti ugleda ali spoštovanja v skupnosti. Konflikte večinoma rešujejo z dialogom, spravo in skupnimi dogovori, ne pa s prisilo ali kaznovanjem. Zaradi takšnega načina življenja red temelji na odgovornosti posameznika in povezanosti skupnosti, kar omogoča delovanje družbe tudi brez močne centralne oblasti.

Anarhistična družba je torej mogoča, ampak ali je zmeraj tudi zaželena? Čeprav ima družba Akanov veliko prednosti, življenje v takšni ureditvi nikakor ni idealno za vse. Ker temelji predvsem na tradiciji in običajih, je lahko posameznik močno omejen z družbenimi pričakovanji in pravili, ki se jih ne sme preprosto izpodbijati. Odločitve na podlagi običajev utegnejo biti nepravične. Na primer, ženske v tradicionalnih družbah po navadi nimajo enakih pravic kot moški. Njihove družine jih lahko prodajo za poroko, poleg tega prevzamejo "tradicionalno" vlogo matere ter gospodinje. To jim odvzame pravice, ki bi jih imele v naši družbi, torej pravice, ki jih zagotavljajo zakoni. Zato takšen način življenja kljub povezanosti ljudi, navidezni idiličnosti in stabilnosti morda ni dober za vse ljudi; zdi se, da ne ustreza razmeram sodobnega sveta, se ne sklada z vrednotami (pravicami in svoboščinami), ki jih vsaj načelno cenimo v Evropi.

Tukaj pridejo na vrsto že prej omenjeni filozofi. Hobbes trdi, da je za svobodo potrebna močna oblast oziroma suveren, ki postavlja zakone in jih tudi izvršuje. Takšnega vladarja je poimenoval Leviatan. V Svetem pismu je to morska pošast. Brez močne politične oblasti po njegovem ne bi bilo zaupanja, trajnega sodelovanja med ljudmi ali varnosti, saj smo, kot verjame, ljudje po naravi sebični, z izrazito željo po prevladi nad drugimi. V takšnih razmerah posameznike vodi predvsem boj za preživetje, kar povzroči nenehen strah, tekmovalnost in pripravljenost na nasilje. Tak opis poudarja, da brez skupne oblasti ni mogoče zagotoviti miru in varnosti, saj odsotnost pravil spodkoplje možnost stabilnega družbenega življenja in ljudi potisne v medsebojno sovraštvo in previdnost. Ker je takšna oblast nedeljena, lahko hitro pride do izrabljanja moči, vladar vso moč, ki jo ima, uporablja v svoj prid, s tem pa ljudstvu odvzame svobodo. Torej absolutna oblast ne prinaša zakonov, ki bi bili pogoj za svobodo.

To je ključni poudarek filozofije Johna Locka, ki se glede tega s Hobbesom ni strinjal. Locke je predstavnik porajajočega se meščanskega razreda v 17. stoletju. Po njegovem mnenju naj bi se ljudje prostovoljno odpovedali delu svoje svobode in jo prenesli na vlado, da bi ta skrbela za red in varnost. Ljudje, ki se odrečejo delu svoje svobode, sklenejo družbeno pogodbo, združijo se v skupnost, da bi bolje zaščitili svoje pravice. A oblast po tej pogodbi ni absolutna kot pri Hobbesu, temveč ima, kot rečeno, jasno določene meje. Predvsem je pomembno, da suveren sedaj ni močno nedeljivo oblastno telo – običajno en sam vladar – temveč parlament. Glavna naloga parlamenta je sprejemanje zakonov, ki veljajo enako za vse državljane, ne glede na njihov družbeni položaj. Locke je verjel, da morajo biti zakoni pravični in sprejeti v dobro večine, saj le tako oblast ohrani zaupanje ljudstva. Če vlada krši ta dogovor in posega v naravne pravice posameznikov, ljudje niso več dolžni ubogati takšne oblasti, medtem ko pri Hobbesu so. Bistvo svobodno sprejete pogodbe je tako, da legitimira zakon, v katerega svobodno vstopimo. Zakone torej sprejmemo sami oziroma jih v našem imenu parlament, so hkrati razumni (saj razumne osebe po Locku ne sprejemajo zakonov, ki bi jim ogrozili življenja ali jih podvrgli avtoritarni vladavini). Poleg tega Lockova družbena pogodba privzema še delitev oblasti oziroma nadzor nad oblastjo, kar je prav tako bistven element legitimne vladavine (oblasti). Se pravi, oblast mora biti razdeljena, da ne pride do zlorabe moči, suverenost pa mora imeti parlament.

Toda, kot že rečeno, Locke je bil predstavnik porajajočega se meščanskega razreda. To predvsem pomeni, da ni videl v neenaki lastnini nič nemoralnega, še več, varovanje lastnine, pridobljene s kapitalskimi dejanji, je bistvo vzpostavljene družbene pogodbe. Svoboda pri Locku tako ni povezana z materialno enakostjo, čeprav imajo po njegovem ljudje enake naravne pravice. Če je nekdo bolj priden in vloži več dela, hkrati pa viške proizvodnje zamenja za denar (ki ni pokvarljivo blago), si zasluži več – ima pravico do uživanja plodov lastnega dela; in ta pravica je neodtujljiva. Ljudje pač imajo – po Locku – različne sposobnosti za pridobivanje denarja in za kopičenje lastnine. A tako je svoboda pri njem zgolj svoboda pred samovoljno oblastjo, ki bi lahko razlastila posestnike ali ki bi z neprostovoljno sprejetimi davki izenačevala ekonomski položaj vseh ljudi. Vsi torej ne morejo imeti enake ekonomske moči, da bi pridobivali lastnino.

Francoski filozof Jean-Jacques Rousseau je temu nasprotoval. Po njegovem svoboda ne more biti le zunanja, temveč tudi notranja. Po njegovem je razvoj družbe, predvsem zasebne lastnine in velikih mest, povzročil neenakost med ljudmi. Ljudje so začeli tekmovati za bogastvo, položaj in moč, zaradi česar so postali sebični, zavistni in odtujeni drug od drugega. Namesto preprostih naravnih potreb imajo vedno več umetnih želja, kar jih naredi notranje odvisne in nesvobodne. Rešitev tudi on vidi v družbeni pogodbi, a drugačni kot pri Hobbesu in Locku. Po njegovem bi se morali ljudje povezati v skupnost, v kateri se vsi popolnoma podredijo obči volji, kar pomeni tudi, da so vsi enaki. S tem bi se osvobodili notranjih spon, dosegli bi moralno svobodo. Prava svoboda tako ne pomeni, da človek počne, karkoli želi, ampak da ravna razumno in pravično ter spoštuje skupnost. Ko se človek ravna po zakonih, ki jih je skupaj z drugimi ustvaril sam, postane gospodar nad samim seboj. Tako se osvobodi sebičnosti in začne skrbeti za skupno dobro. Glavna Rousseaujeva misel je, da svoboda obstaja le v družbi, kjer vladata enakost in skupna odgovornost. Suverenost se tako s parlamenta, kjer zastopniki ljudstva sprejemajo zakone, prenese neposredno na ljudstvo, ki o svoji usodi odloča neposredno, na referendumih. Če pa družbo vodijo neenakost, zasebni interesi in kopičenje bogastva, česar odločanje v parlamentu, kjer volja večine sploh ni zastopana, ne preprečuje, ljudje izgubijo svobodo. Nasprotno pa, če delujejo kot povezana skupnost, lahko ponovno dosežejo resnično notranjo in družbeno svobodo.

Četudi se to dandanes zdi utopično, se z Rousseaujem še najbolj strinjam, čeprav dvomim, da bom v času svojega življenja imela čast živeti v takšnem svetu, kjer smo vsi svobodni in enaki. Dvomim, da bodo ta čas doživeli moji otroci, moji vnuki, saj se mi zdi, da se bo človeštvo prepozno zavedalo, kako preprosto je v resnici živeti v sožitju. Naša življenja so prekratka, da bi ves svoj čas zapravljali s samopoveličevanjem in pridobivanjem prednosti na račun nesreče drugih, šibkejših. V primerjavi z našo Zemljo, ki jo z vsakim dnem in z vsako vojno vedno bolj ubijamo, smo mi, človeštvo, res nepomembni in nemočni.