(MB-MC) Telly Savalas na Trgu svobode: To ni več NOB, to je Maribor

Iz priloženega, ta teden posnetega slikovnega gradiva je razvidno, da je Kojak potreben temeljitega čiščenja. A tega ne pišem zato, da bi šimfal za zgledno podobo mesta zadolženo občinsko službo. Gre za nekaj več. Gre za simboliko. Ves NOB — ki mu je ta mariborski landmark posvečen — je potreben temeljitega čiščenja. Ali pravzaprav razonečaščenja. (Pravkar sem skoval novo besedo.)

Zadeva je urgentno asimetrična. Na tako rekoč naši politični in zgodovinski fronti sedanjosti ni nepoklicanega civilista, ki bi samoniciativno splezal na ta ali oni spomenik in ga spucal, kot se spodobi — in s tem nekaj povedal —, medtem ko se na nasprotni, sovražni fronti vedno najde kak ikonoklastični fanatik kot ta, ki je v Velenju nedavno odžagal glavo tovarišu Titu.

27. novembra 1975

Odkritja spomenika narodno-osvobodilnemu boju akademskega kiparja Slavka Tihca se ne spominjam. Je pa možno, da sem bil kot učenec 7. razreda OŠ Franca Rozmana Staneta in kakopak Titov pionir tistega davnega 27. novembra 1975 v množici na Trgu svobode. Ne bi se čudil, če bi nas peljali na odkritje. Na Rozmanu smo vsako leto 7. novembra — torej na obletnico smrti FRS (1944) in začetka oktobrske revolucije (1917) — po razrednih zvočnikih poslušali prenos komemorativnih litanij iz zbornice.

Če za trenutek preskočim: manj kot štiri leta in pol pozneje je Tito že odšel v večna bronasta lovišča, jaz pa sem bil že kao velik fant. Tako sem se 5. maja 1980 kot gimnazijec zanalašč samo s križcem podpisal v žalno knjigo, odprto v Muzeju NOB. Kot da ne znam pisati. Ker se mi je zdelo brez zveze. Ker se mi je Balaševićeva uspešnica Računajte na nas zdela režimska. S tem nisem hotel imeti nič opraviti. Bil sem samozvan in samovšečen disident. Taka je bila ta poza.

Zadnja utrdba

No, danes se mi to ne zdi brez veze. Nekdanjemu režimu sem sicer hvaležen, da njegovim eksponentom nikoli ni prišlo na misel, da bi Maribor preimenovali v Titov Maribor, malo bolj aktualnemu pa za to, da mu nikoli ni prišlo na misel, da bi ta spomenik — in druga obeležja — z mariborskih ulic in trgov odstranili. Ali jih preimenovali. Prav je, da se vse to še naprej tako imenuje in da še naprej stoji.

Če vse to damo na kup, se zdi Maribor kot ena od zadnjih socrealističnih utrdb enobejevskega, partizanskega duha. V Mariboru so Titov most, Titova cesta, Partizanska cesta, Cesta proletarskih brigad, Cesta XIV. divizije, Ulica Pohorskega bataljona, Ulica heroja Staneta, Ulica heroja Tomšiča, Ulica heroja Šercerja, Ulica heroja Šlandra, Ulica heroja Bračiča, Ulica heroja Vojka, Ulica heroja Nandeta, Ulica heroja Zidanška, Ulica heroja Jevtiča, Ulica heroja Šaranoviča in zagotovo še kakšna taka revolucionarna.

Mesto, nostalgično

Petdeset let pozneje sicer nisem več prepričan, ali je ta, ki na spomeniku gleda Titu čez ramo, Ivo Lola Ribar ali Franc Rozman Stane, in ali je tisti očalar z brki v levem traku upodobljencev Edvard Kardelj ali Moša Pijade. Verjetno sem nekoč tudi vedel, ali je ženska nad Kardeljem/Pijadejem Slava Klavora ali ne. (Moral bi že: šolarji s Kersnikove smo pred dnevom mrtvih korporativno prižigali svečke pod spominsko ploščo Slave Klavore in Slavka Šlandra na Kidričevem trgu.) Danes pa nisem ziher.

Če svoje mesto dojemamo tako nostalgično — česar nam nihče ne more vzeti —, je razumljivo, da se večini Velenjčanov zdi super, da imajo (na Titovem trgu) Titov kip že skoraj tako dolgo kot mi Kojaka. A če pogledamo z distance, to hitro neha biti logično. Titov kip v Velenju ni samo simbolični poklon legendarnemu in bog pomagaj kontroverznemu jugoslovanskemu voditelju, temveč je tudi zelo prominenten prispevek h kultu Brozove osebnosti. Te statue ne moremo primerjati s Tihčevim spomenikom NOB v Mariboru.

45 × 46 × 47

Kipar Antun Augustinčić je leta 1977 sam predimenzioniral svoj kumrovški original bronastega misleca maršala (iz leta 1947) — ker je velenjski trg pač večji od trate pred Titovo rojstno hišo. Velenjski Tito je avtorski fake, medtem ko je Kojak remek delo verjetno največjega slovenskega velemojstra tridimenzionalnega prostora. Gre za spomenik, ki je v vizualnih podrobnostih konkreten, pa vendar umetniško abstrakten in v svojem slavilnem namenu relativen. Kojaku je bilo usojeno postati pomemben del očarljivo glomaznega mestnega pohištva. To ni več NOB, to je Maribor. Če niti ne omenjam dejstva, da je ta spomenik (tudi) poklon vsem umrlim domoljubom, ne samo revolucionarjem.

Jaz sem Tihčev velik fan. Skoraj tako velik kot Kojak in vsaj tako velik kot njegova Zakotaljena krogla (1973) v mariborskem Mestnem parku in kot Ivan Cankar (1979) pred Cankarjevim domom v Ljubljani. To so tri moje najljubše outdoor plastike v Sloveniji sploh.

In če morda niste vedeli: Emil Šarkanj ima v depoju svoje mariborske ekspoziture Galerije Hest na Židovski originalno, avtorjevo maketo spomenika NOB v lesu, ki meri 45 krat 46 krat 47 centimetrov. Ko sem nazadnje preverjal, je stala 7500 evrov. Že šparam.