Male skrivnosti mojstra priprave smuči: Selitve so pogoste, serviserji si podajajo kljuke reprezentanc

Smučarskega serviserja v svetovnem pokalu Petra Štrucla smo s telefonskim klicem prestregli, ko je bil na poti na Švedsko. Po načrtih bi še nekaj dni moral preživeti v domačem Mariboru, a kot se to pogosto dogaja v smučariji, so se načrti hitro spremenili in kombi nemške reprezentance je bilo treba pognati prej. "Treba je biti odziven. Negotovost glede terminov treningov se začne v drugi polovici oktobra, pred söldensko uvodno tekmo. Ker sem bil že kot tekmovalec tudi serviser, mi je to prešlo v kri, danes to zame ni stres. Ko se pojavi slaba volja, se samo spomnim na drugo polovico aprila, na maj in junij, ko smo serviserji doma," se je javil Štrucl.
Nekdanji serviser Mišela Žeraka, Roka Perka, Klemna Kosija in Mihe Hrobata trenutno skrbi za smuči v nemški ekipi deklet za svetovni pokal, ki tekmujejo v tehničnih disciplinah. Njegova poklicna pot je zdaj že blizu vrha. Začela pa se je v domačem klubu, Braniku. "V mojih tekmovalnih časih okoli milenija smo pri Braniku imeli toliko tekmovalcev, da trenerjem ni uspelo vsem pripraviti smuči. Za tekme morda še, za treninge pač ne. Tako so tekmovalcem pokazali, kako si lahko smuči pripravimo sami. Sam sem pri dvanajstih letih že brusil in 'peglal' smuči, ko se bratu ni več dalo in ko zraven ni bilo očeta. Kmalu sem prišel do spoznanja, da se je pri teh rečeh še najbolje zanesti na svoje roke. Tako sem zmeraj vedel, kako imam pripravljene smučke. No, tekmovalci na višjem nivoju danes ne morejo funkcionirati brez serviserjev. Mi delamo, ko tekmovalci počivajo. Takrat je treba pripraviti tri do pet parov smuči in to vzame vsaj dve uri časa. Ko so tekme, je priprava še bolj zahtevna," razloži Štrucl.

Tekmovalci ne morejo brez serviserjev in med njimi se pogosto spletejo pristni odnosi. Kako si Štrucl pridobi zaupanje tekmovalcev? "Zaupanje mora biti, skupaj smo vsaj 200 dni na leto. Če nimamo zdravega okolja, sodelovanje ni mogoče in ni uspehov. Smo kar prijatelji, običajno si slepo zaupamo. Tekmovalci nam povedo svoje občutke na progi, mi pa moramo poiskati rešitve. Veliko je eksperimentiranja, preizkušanja novosti, in če vam tekmovalci ne zaupajo, se tudi ne bodo podali v eksperimentiranje, brez tega pa ni napredka."

Večino dilem razčistijo pri sebi

Štrucl je pred dvema letoma skrbel za smuči smukačev, zdaj je v nemški ekipi deklet v tehničnih disciplinah. Sta to različna svetova? "Načeloma so tekmovalci v evropskem in v svetovnem pokalu vsi profesionalci in tako tudi dojemajo smučanje. Zato večino dilem razčistijo pri sebi. Razlike med smučmi, ki jih zdaj pripravljam za dekleta, in onimi, ki sem jih pripravljal za slovenske smukače, so velike. Slalomske smuči so krajše in lažje, tudi koti brušenja so drugačni. Dekleta vozijo manj agresivno, podlage so drugače pripravljene," pravi Štrucl, ki je v karieri šel skozi vse kategorije - od mariborskih cicibanov (sezona 2005/06) prek starejših kategorij do mladincev, ko pridejo v tekmovalni FIS-program, ko se otroštvo smučarja konča.
Za serviserja se ob prehodu na reprezentančni nivo začne mukotrpna pot nenehnega dokazovanja, tudi prestopi niso nič neobičajnega. Najboljši in najbolj spretni med njimi podpišejo pogodbe s proizvajalci in postanejo serviserji firm, druge angažirajo reprezentance. "Za reprezentance so serviserji velik strošek. Tam so tisti, ki jih angažirajo firme, zelo dobrodošli. Ti se vežejo na najboljše tekmovalce, za katere potem skrbijo. Tovarniški serviserji ne zahtevajo samo plače. Priskrbeti jim je treba kombije, plačati vse prevoze, nastanitve, ful servis. Vse to stane," pravi Štrucl, ki je bil v slovenski reprezentanci najprej serviser v mladi C-reprezentanci, ki jo je vodil Mitja Kunc.

Odkrita beseda je najboljša

"Čez leto dni je v slovenski smučariji zaškripalo in C-reprezentanco so preprosto ukinili. Tako sem doma ostal brez dela, preselil sem se k Bolgarom," razlaga Štrucl, ki je takrat sodeloval s Stojanom Puhaljem in Gregom Koštomajem, še preden je slednji postal trener Ilke Štuhec. Tudi v bolgarski ekipi je zaškripalo in Štrucl se je preselil k Urbanu Planinšku, ko je ta začel delati z ruskimi smučarji, ki so se pripravljali za olimpijske igre v Sočiju. "Po treh letih je tudi tam prišel čas za slovo. Olimpijske igre so bile končane, denarja je bilo vse manj in najprej so se odpovedali tujcem. Takrat nas je bilo tam dvanajst Slovencev," razlaga Štrucl, ki se je za tri leta preselil k slovenski ekipi za hitre discipline Petra Pena.
Selitve so pogoste, serviserji si podajajo kljuke reprezentanc. "Res moraš ostati nenehno aktiven. Menjave mi sicer ne ustrezajo, a so verjetno kar potrebne, 200 dni na leto preživimo skupaj in prihaja do zasičenosti. V takih okoliščinah pride tudi do nesoglasij, ki sicer nimajo globljih vzrokov, a tako pač je. Takrat se je treba umakniti," pravi Štrucl, ki ima v takih rečeh najraje odkrito besedo, tudi "na prvo žogo". "Odkrita beseda je verjetno še najboljša rešitev. Saj tako pride do zamer, a še slabše je, ko se v človeku nabira in iz banalne reči pride do globokih zamer," pravi strokovnjak, ki se zaveda, da so tekmovalci zmeraj na prvem mestu: "Brez njih ni nas. Mi delamo najprej za tekmovalce, zatem tudi za reprezentanco. Potem pridejo na vrsto druge stvari. Če ni tako, so težave, krči."

V stari šoli še šteje spoštovanje

Zdaj je že drugo sezono pri Nemkah, kjer skrbi za Marlene Schmotz in Jessico Hilzinger. Prva je pri Fischerju, druga pri Atomicu. "Ja, skrbim za tekmovalki, ki sta pri različnih opremljevalcih. Tudi na to je treba biti pripravljen, če si serviser reprezentance. Lahko bi imel tudi tri dekleta, morda vsako z drugo znamko smuči. Zdaj dobivam podatke od dveh opremljevalcev. Načeloma ne bi smel prenašati informacij, velja džentelmenski dogovor. No, saj se vsi med seboj poznamo, a serviserji stare šole se dogovorov držimo. Pri nas še šteje spoštovanje, skušamo ohraniti dobre odnose. Podatki, ki prihajajo iz teh dveh taborov, se sicer razlikujejo, saj izdelujejo drugačne vrste smuči. Fischer recimo ohranja slalomske smuči, ki imajo na vrhovih luknje in porezane repe. Smuči niso enake in razlikujejo se tudi plošče pod smučarskimi čevlji."
So vsaj maže pri obeh proizvajalcih enake? "O uporabi maž se serviserji odločamo samostojno. Poleti med testiranji maže preizkušam, potem se odločim. Opremljevalci pred tekmami preverjajo pogoje in nam serviserjem poleg podatkov pošljejo priporočila o tem, kaj bi kazalo uporabiti. A odločitev je tudi tukaj serviserjeva. Sam si delam dokumentacijo o razmerah na posameznih smučiščih, da se lažje odločam," ostaja nekoliko skrivnosten Štrucl.

Podobno kot v formuli

Že nekaj let naj bi bili v prednosti tekmovalci na smučeh avstrijskih proizvajalcev Head in Atomic ter francoskega Rossignola. So te smuči res boljše od smuči drugih proizvajalcev? "Ti trije so največji v svetovnem pokalu in imajo zato nekaj prednosti. Oni imajo največ informacij in najboljše tekmovalce, ki s svojim znanjem prispevajo k razvoju smuči. Hkrati izkoristijo vse, kar jim smuči ponujajo. Imajo tudi dobre serviserje," pogoje za uspeh razkriva Štrucl. "Velike ekipe veliko testirajo smuči in imajo že zaj pripravljene modele za prihodnje leto. To je tudi prednost velikih, ki januarja dobijo nove modele smuči. Drugi si takega razvoja ne morejo privoščiti in so takoj korak zadaj. Vse je povezano z denarjem." Pa mora tekmovalec tudi sam testirati smuči? Je dovolj, če mu jih testirajo tovarniški smučarji? "Tovarniški smučarji so vsi bivši tekmovalci, a tudi to ni dovolj za izbiro smuči. To je šele začetek, zatem mora na smuči stopiti tekmovalec, ki so mu smuči namenjene. On mora dati zeleno luč, on dirka z njimi, on vozi na polno."
Velikih skrivnosti med serviserji ni, večina dela na podoben način, a drobne razlike vendarle ostajajo. "A precej manj jih je, kot si ljudje predstavljajo. Podobno je kot v formuli ena, ko menjavajo gume. Znanstvene fantastike tu ni. Zakonitosti so, a teh se držimo vsi. So tudi nianse, ki pa pridejo z leti, z izkušnjami. V zadnjih desetih letih se v našem poslu ni zgodilo nič bistvenega. Dobra slalomska smučka lahko pomaga, a tu govorimo o stotinkah, do pol sekunde. Ko gre za hitre discipline, govorimo o pol sekunde tja do 60 stotink. Slabih smuči nihče ne pripravlja, zgodijo pa se napake, tako kot v vsaki službi. Takrat je neprijetno, saj tekmovalec takoj ve, da si zagrešil napako. Predvsem robniki so lahko nepravilno nabrušeni. Vse to je mogoče odpraviti na treningih, med pripravljalnimi obdobji, ko smuči testiramo. V smuku dobivamo odgovore na uradnih treningih, ki so obvezni pred tekmami."
Imajo zmagovalci privilegij pri dodelitvi smuči, imajo njihovi modeli boljšo maso, boljše maže, ki jih serviserji namažejo pred tekmami? "Razlika je med tekmovalci v svetovnem pokalu, v evropskem in FIS-programu. Tu so razlike, medtem ko si proizvajalec ne upa mlademu tekmovalcu dati slabših smuči. Jutri lahko postane zmagovalec, in če mu na začetku nisi dal najboljšega, bo jutri zamenjal firmo, saj bo izgubil zaupanje."

Najlepša so jutra

Koliko mora biti serviser spreten v ročnih opravilih, koliko mu pri delu že pomagajo stroji? "To razmerje je pol-pol. Eni serviserji se še otepajo strojev, a ti so prihodnost. Ko robnike spilimo strojno, jih tako zaradi velike hitrosti pri brušenju zakalimo in ostanejo dlje časa ostri. Smučarji potrebujejo ostre robnike od starta do cilja. Če pilimo na roko, je v cilju robnik manj oster. Ko jih obdelujemo strojno, smučke lahko uporabljamo dlje časa, saj jih ročno hitreje odpilimo. V hitrih disciplinah tekmovalci še zmeraj prisegajo na ročno piljenje." Koliko je delo serviserja za Petra Štrucla poklic, koliko gre za predanost, ki meji na zasvojenost? "Na smučiščih so zame najlepša jutra. Povsod naokoli tišina, mir. Tega občutka ne pokvari niti slabo vreme. Tega ni mogoče plačati. Če tega serviser ne začuti, potem ni v pravi službi."
Kakšna pa je življenjska doba smučarskih serviserjev? "Moj mentor, Avstrijec iz Schladminga, je šel nedavno v penzijo in je bil serviser od leta 1978, vse življenje je smučarjem pripravljal smuči. Torej je mogoče servisirati celo življenje. Če te ne izda zdravje in če prek poletja ne nabiješ 20 kilogramov špeha od hrane, piva in vina. Tudi mi moramo skrbeti za dobro kondicijo, sicer v svetovnem pokalu ne preživimo niti ene zime. Dokler me bo servisiranje veselilo in dokler bom za to spodobno plačan, bom ostal. Naše plače so zelo spodobne, če so s teboj zadovoljni, dobiš še kakšno nagrado. Je pa odvisno, v kateri reprezentanci si, kako močno gospodarstvo ima ta za seboj. Recesija še ni zašla v ta šport."