Ob razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana leta 2011 je prevladovalo prepričanje, da se je končalo eno najdaljših poglavij afriških oboroženih spopadov – desetletja trajajoča državljanska vojna med severom in jugom Sudana. Formalno se je vojna res končala. Neodvisnost pa ni odpravila globljih sporov glede politične oblasti, nadzora nad prihodki in uporabe prisile znotraj nove države.
Že leta 2013 je Južni Sudan znova zdrsnil v vojno. Mirovni sporazum iz leta 2015 je kmalu propadel, država pa danes še vedno živi v okviru revitaliziranega mirovnega sporazuma iz leta 2018, katerega predvidena politična tranzicija je bila večkrat preložena.
Dogajanje je običajno predstavljeno kot zgodba o neuspešnem mirovnem procesu – o preveč akterjih, ki spodkopavajo dogovore, in premalo politične volje za njihovo uresničitev. Toda mogoče je pogledati tudi drugače. Kaj, če mirovni sporazumi v resnici ne propadajo, temveč delujejo natanko tako, kot so zastavljeni? Kaj, če stabilnost zagotavljajo prav s tem, da ohranjajo sisteme, v katerih nasilje ostaja donosno?
Teorija političnih poravnav pojasnjuje, zakaj mirovni sporazumi pogosto temeljijo na razdelitvi politične moči, državnih položajev in gospodarskih virov med politične elite. Predpostavka je preprosta: če rivalski voditelji dobijo svoj delež oblasti in koristi, imajo manj razlogov za nadaljevanje vojne. Toda takšne politične tranzicije lahko hkrati prenesejo vojne strukture tudi v obdobje miru. Ključno vprašanje zato ni zgolj, kdo dobi svoj delež države, temveč tudi, katere vojne ekonomije, sistemi pobiranja prihodkov in mehanizmi prisile pri tem ostanejo nedotaknjeni.
Plenilski mir
Kot ekonomski zgodovinar, ki raziskuje vojne in mirovne procese, že več kot desetletje proučujem, kako oblasti v Sudanu in Južnem Sudanu zbirajo denar, blago, delovno silo in druge vire ter kako pobiranje teh dajatev uveljavljajo s pomočjo vojske, državnih uradnikov, kontrolnih točk in birokratskega aparata. V svoji najnovejši raziskavi sem analiziral, kako so mirovni sporazumi preoblikovali sistem javnih prihodkov, porabe in prisile v Južnem Sudanu – kdo sme pobirati sredstva, kdo odloča o njihovi razdelitvi in kdo zagotavlja njihovo izterjavo.
Analiza temelji na terenskem delu med letoma 2020 in 2024 ter na arhivskih virih, sekundarni literaturi in besedilih mirovnih sporazumov. Raziskava je iskala odgovore na tri vprašanja: kdo pobira prihodke – tako denarne kot nedenarne, kot so gotovina, živina, žito ali delo –, kdo jih plačuje in kdo ima od tega največ koristi.
Rezultati kažejo, da so mirovni sporazumi prerazporedili dostop do denarja, političnih položajev in zunanjega financiranja med vladajoče elite, hkrati pa pustili nedotaknjen prisilni sistem pobiranja prihodkov in vojne ekonomije, ki so obstajale že prej. Ponekod je mir te mehanizme celo institucionaliziral, saj je dostop do virov, pridobljen v času vojne, spremenil v uradno priznane funkcije, pristojnosti za pobiranje prihodkov ali nadzor nad varnostnimi strukturami.
Nasilje tako ne izgine, temveč spremeni svojo obliko. Umakne se z bojišč in se preseli v davčni sistem, varnostni aparat in vojne ekonomije, ki še naprej izčrpavajo civilno prebivalstvo – zdaj pod krinko zagotavljanja reda.
Takšen pojav označujem kot plenilski mir.
V istem sistemu postane tudi država sama najdragocenejši plen. Nadzor nad njo prinaša tolikšne koristi, da se je zanj še vedno vredno bojevati. Ko razdelitev oblasti razpade – kot se je zgodilo leta 2013 –, se vrnejo tudi oboroženi spopadi. Mir in vojna tako nista več nasprotji, temveč dve različni fazi istega mehanizma izčrpavanja.
Podobne vzorce je mogoče opaziti tudi v drugih, z naravnimi viri bogatih državah, ki jih pestijo konflikti, na primer v z nafto bogati Angoli ali v Demokratični republiki Kongo, bogati z rudninami. Tudi Južni Sudan razpolaga z velikimi naravnimi bogastvi, predvsem z nafto. Toda bistvo problema niso zgolj naravni viri, temveč politični nadzor nad različnimi tokovi prihodkov – od nafte, carin, mednarodne pomoči in posojil do državnih pogodb, cestnih kontrolnih točk, lesa, oglja in drugih oblik gospodarskega izkoriščanja.
Gre za širši vzorec mirovnega posredovanja, pri katerem politični dogovori pogosto spremljajo gospodarske reforme, ki utrjujejo nadzor elit nad javnimi prihodki in drugimi viri.
Tak razvoj ni neizogiben. Drugačen pristop bi moral sistem pobiranja prihodkov postaviti v samo središče mirovnih pogajanj, ne pa ga obravnavati kot tehnično vprašanje, ki ga je mogoče reševati šele po podpisu sporazuma. Ključna vprašanja bi morala biti: kdo nadzoruje denar in druge vire, vključno s humanitarno in razvojno pomočjo; kdo ima pravico pobirati sredstva, delo in druge dajatve od prebivalcev; ter ali ljudje za to, kar plačujejo, dobijo tudi javne storitve.
Mir kot "organizirano ropanje"
Nacionalni sistem javnih prihodkov Južnega Sudana sestavljajo davki, carine, različne pristojbine, prihodki od nafte, mednarodna posojila, razvojna pomoč in prihodki zunaj proračuna. Vanj sodijo tudi nedenarne oblike pobiranja dajatev – živina, žito, delo in drugo blago, odvzeto prebivalcem. Izterjavo zagotavljajo vojaki, varnostne sile, državni uradi in številne kontrolne točke. Skupaj tvorijo tisto, kar imenujem kompleks pobiranja prihodkov – mehanizem, s katerim oblast pridobiva sredstva za upravljanje države, nagrajevanje zaveznikov in ohranjanje prisilnega aparata.
V velikem delu Južnega Sudana je mir spremenil predvsem to, kdo ima koristi od tega sistema, ne pa tudi njegovega vpliva na ljudi, ki morajo plačevati.
Podjetnik iz mesta Malakal v zvezni državi Zgornji Nil je davčni sistem opisal kot "organizirano ropanje", pri katerem vojaki zaračunavajo previsoke dajatve, razliko pa pospravijo v lastne žepe. Ko se je pritožil, so mu odgovorili, da je takšen sistem nujen za "ohranjanje miru".
Plenjenje torej ni pomenilo razpada reda, ampak je bilo njegov sestavni del.
Takšno stanje se ni začelo z mirovnim procesom. Čeprav moja analiza mirovnih sporazumov sega v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, sem v ločeni arhivski raziskavi in več kot dvestotih intervjujih sledil razvoju tega sistema vse do leta 1899. Ne glede na to, ali je šlo za kolonialno upravo, uporniške oblasti ali neodvisno državo, se je ponavljala ista logika: prihodki so služili predvsem utrjevanju oblasti, precej manj pa financiranju javnih dobrin.
V več kot 120 letih se je oblast večkrat zamenjala, osnovni mehanizem pobiranja in nadzora pa je ostal skoraj nespremenjen. Vsaka večja politična poravnava od sedemdesetih let je zgolj prerazporedila vprašanje, kdo od tega sistema največ pridobi.
Nepreglednost je eden od ključnih elementov njegovega delovanja. Trgovci pripovedujejo, kako jih pošiljajo od urada do urada, kjer se vedno znova pojavljajo nove zahteve po plačilih. Tudi pobiralci davkov sami govorijo o odlokih, ki naj bi prihajali "od nikoder" in nenadoma prerazporejali pristojnosti za pobiranje prihodkov. Podjetnica iz mesta Wau je opisala ostro tekmovanje za položaje davčnih pobiralcev, saj ti omogočajo zasebno okoriščanje.
To ni posledica neučinkovite uprave, temveč sistem, ki odlično služi tistim, ki ga upravljajo. Ko so pristojnosti razpršene med številne prekrivajoče se institucije, nihče ne odgovarja za nepravilnosti, hkrati pa je mogoče z donosnimi položaji nagrajevati politično lojalnost.
Trgovci pripovedujejo, kako jih pošiljajo od urada do urada, kjer se vedno znova pojavljajo nove zahteve po plačilih. Tudi pobiralci davkov sami govorijo o odlokih, ki naj bi prihajali "od nikoder" in nenadoma prerazporejali pristojnosti za pobiranje prihodkov
Takšna logika sega vse do vrha države. Leta 2012 je predsednik priznal, da je izginilo približno štiri milijarde ameriških dolarjev prihodkov od nafte. Leta 2026 pa je strokovna skupina Združenih narodov ugotovila, da Južni Sudan še naprej prodaja nafto več mesecev pred dobavo, spori zaradi nedobavljenih pošiljk in z nafto zavarovanih dolgov pa so se znašli celo pred britanskimi gospodarskimi sodišči.
Državni proračuni ustvarjajo vtis reform, medtem ko denar odteka drugam.
Kaj prebivalci dobijo v zameno?
Kljub temu prebivalci Južnega Sudana ne zavračajo ideje, da bi prispevali k delovanju države. Jasno pa razlikujejo med prispevki na ravni lokalnih skupnosti, kjer lahko vidijo konkretne rezultate – vodnjake, ceste ali zdravstvene postaje –, in državno obdavčitvijo, ki jo doživljajo kot enostransko izčrpavanje brez vsakršne povratne koristi.
Številni poudarjajo, da je plačevanje davkov legitimno in potrebno, če je sistem pravičen, pregleden in če se zbrana sredstva vračajo v javne storitve.
Prav tu pa po njihovem mnenju tiči temeljna težava: mirovni sporazumi pogosto ohranijo prekinjeno povezavo med pobranimi prihodki in javnim dobrim, hkrati pa zgolj formalizirajo nove dogovore med političnimi elitami.
*Matthew Benson-Strohmayer, London School of Economics and Political Science, The Conversation
