Virus je nedvomno prispel v zanj dobrem trenutku: vsa pozornost javnosti je od tega trenutka namenjena okužbi, vse drugo je v drugem planu, torej tudi "bratomorna vojna", kot so nekateri poimenovali kampanjo za strankarske volitve v HDZ.
Začetek političnega leta na Hrvaškem za Plenkovića ni bil dober. Zaznamovale so ga predsedniške volitve, njihov izid je znan, kandidatka HDZ in dotedanja predsednica države Kolinda Grabar-Kitarović jih je izgubila, porazil jo je človek, o katerem so v HDZ trdili, da je njegova edina konstanta ta, da izgubi vse volitve. Presenečenje se je kljub temu zgodilo, zmagal je Zoran Milanović, o katerem je 90 odstotkov analitikov, opazovalcev, poznavalcev in kibicev po prvem krogu volitev trdilo: škoda, da je prav on drugi, saj je edini od desetih protikandidatov, ki v drugem krogu ne more premagati Kolinde Grabar-Kitarović.
Izsiljena poteza
Potem ko jo je vseeno premagal, je Plenković izdavil samo to, da bo kohabitacija obeh predsednikov "trda" in da bo šef države že kmalu občutil, kaj to pomeni. To je moral reči, a ne zaradi Milanovića, ki ga že več let ne mara. To je bila, kot bi rekli šahisti, "izsiljena poteza". Namenjena je bila nasprotnikom v lastni stranki, ki so ga že prej obtožili, da je HDZ usmeril v napačno smer, jo odvlekel preveč levo od desne sredine, ter da pripravlja veliko koalicijo s SDP, torej stranko, ki jo je Milanović vodil deset let. Plenkovićevi strankarski nasprotniki trdijo, da se bo to zgodilo že po prvih parlamentarnih volitvah, ki bodo najpozneje jeseni letos.
Ni funkcije, ki ne bi bila odvisna od strankarske izkaznice HDZ
Začetek sobivanja
Kohabitacija predsednikov se je začela, še preden je Milanović nastopil dolžnost. Dogovorila sta se, kdo bo stopil na čelo vojske, ko se sedanjemu načelniku glavnega štaba oboroženih sil izteče mandat. Po njunih javnih izjavah sodeč, sta se Milanović in Plenković dogovorila tudi o tem, kdo bo vodil osrednjo varnostno-obveščevalno agencijo (SOA), ko se na začetku maja izteče mandat njenemu dosedanjemu direktorju Danielu Markiću. Predsednika sta se, četudi brez objemanja in prijateljskega trepljanja, takoj strinjala, da vodenje pomembnih resorjev, kot sta vojska in obveščevalna služba, prepustita strokovnjakom, ki so do zdaj že pokazali svoje znanje in sposobnosti. Dogovorila sta se tudi, da je treba hrvaške vojake umakniti iz Afganistana in da lahko zaradi migrantske krize vojsko pošljejo na meje.
Lahko premier Plenković pričakuje, da bosta s predsednikom Milanovićem tudi v prihodnosti tako enostavno in hitro dosegla soglasje, ko bodo to od njiju zahtevali zakoni in ustava? Odgovor na to vprašanje ne more biti niti hiter niti enostaven. Verjetno ne bosta - tak odgovor je preveč splošen in se lahko spremeni povsod, toda tukaj gre za dve osebnosti, ki ne dopuščata poenostavljanja. Ko gre za njiju, ne pride v poštev niti - morda, zato je edini možni odgovor: zagotovo ne bosta. Od tega, kdo bo pri tem kreator "trde" kohabitacije, je odvisno, kako ga bo ocenjevala javnost.
Milanović je komaj sedel v predsedniško pisarno na zagrebškem Pantovčaku, imel je premalo javnih nastopov, medtem ko je mogoče največ o tem, kako v političnem smislu vidi svojo dolžnost predsednika republike, razbrati iz njegove inavguracije, in to kot celotnega dogodka, ne le govora, ki je, če izvzamemo protokolarni del, trajal osem minut.
Niti en hrvaški državljan naj se ne počuti prestrašenega, diskriminiranega ali na katerikoli način izključenega
Lisac. Josipa Lisac
Zakaj iz celotnega dogodka? Milanović je storil nekaj, po čemer bi lahko sklepali, da je imel namero - in pozneje se je izkazalo, da mu je to tudi uspelo - šokirati maloštevilne povabljence. Po strankarski sestavi se je svečanosti udeležil celotni državni vrh, ki je hkrati tudi vrh HDZ. Milanović se je odločil, da himno pred tako skrbno izbranimi gosti odpoje Josipa Lisac, vsekakor ena najbolj cenjenih hrvaških umetnic.
Milanoviću bi lahko rekli marsikaj glede izbire, zagotovo pa mu ni mogoče očitati, da ni vedel ali ni mogel domnevati, kako bo to doživelo prisotno občinstvo. Nastop Josipe Lisac je bil vse prej kot običajna standardna izvedba svečane pesmi. Njen glas je poseben, njeno petje je vedno posebno in čustveno. To je bila izvedba, ki je bila povsem drugačna od katerekoli druge izvedbe državne himne, ki smo jo slišali doslej.
Ta posebna himna je bila odpeta v prisotnosti Kolinde Grabar-Kitarović, dotedanje "prebivalke" Pantovčaka, ki je v preteklih petih letih pokazala, da je njen glasbeni okus bolj naklonjen tradicionalnim napevom. Med drugim se je pohvalila, da v avtu z otroki prepeva skladbe pevca Thompsona, torej Marka Perkovića, ki ga je osebno povabila na svojo inavguracijo. Gre za pevca, čigar javni nastopi so v nekaterih državah prepovedani in ki z besedili svojih pesmi v dvom spravlja tudi hrvaške sodnike, ki ne morejo razsoditi, ali je prepevanje ustaškega pozdrava kaznivo ali ne.
To je bila izvedba, ki je bila povsem drugačna od katerekoli druge izvedbe državne himne, ki smo jo slišali doslej
Brez domoljubja
Inavguralni govor je bil prebran v osmih minutah, večina ga je poslušala tako, kot bi bil nadaljevanje na drug način odpete himne. Zoran Milanović je nagovoril "državljanke in državljane" Hrvaške, ne "Hrvatic in Hrvatov", kot je to preteklih pet let v času svojega mandata počela dosedanja predsednica Kolinda Grabar-Kitarović.
Med osemminutnim govorom, ki ga je prebral prvič, kar za Milanovića ni običajno, ker se mu očitno zdi pomembno, da je natančen, novi predsednik države niti enkrat ni izgovoril besede domoljubje, ampak je govoril o patriotizmu, ki ga razlikuje od nacionalizma. Zanj je temelj patriotizma - državljanski republikanizem. Obstaja še ena razlika, in ta je, da patriotizem pomeni neizbrisni spomin ter hvaležnost umrlim in tistim, ki so trpeli za svobodo med domovinsko vojno in "tudi v antifašističnim boju med drugo svetovno vojno". Nekateri poslušalci so se naravnost zgrozili ob omembi antifašizma.
Tukaj sta še dve pomembni sporočili. Prvo je: vojn je konec. In drugo: danes je obveza, da se niti en hrvaški državljan ne počuti prestrašenega, diskriminiranega ali na katerikoli način izključenega zaradi dejstva, da je drugačen. Takoj je bilo mogoče opaziti, da Milanović še nikoli, niti v času, ko je bil premier, ni tako pazil, da je nenehno poudarjal enakost žensk in moških. Milanović je govor sklenil z besedami "To je hiša za nas, za vse nas ...", v katerih so mnogi prepoznali besedilo pesmi Zemlja, ki jo izvaja beograjska zasedba Ekaterina Velika. Na koncu je dejal: "Živela Republika Hrvaška!" Pri tem je še posebej poudaril besedo - republika.
Milanović je z dejstvom, da na svečanosti ni bilo predstavnikov Cerkve, republikanski in sekularni Hrvaški poslal še eno sporočilo. Njegova predhodnica je vstopila v predsedniško pisarno šele tedaj, ko je bila ta blagoslovljena.
Ne bo povabila
Izostanek cerkvenih predstavnikov na inavguraciji ne pomeni, da bo Milanović spremenil svoj odnos do verskih skupnosti, kot ga je imel v času, ko je bil premier. Večkrat je poudaril, da bo spoštoval, kar je bilo podpisanega s Svetim sedežem o odnosih s Katoliško cerkvijo. Zato je mogoče pričakovati, da bo predsednik države ohranil korekten odnos do verskih skupnosti, še posebno do največje med njimi, Katoliške cerkve, in da bo sam izbral cerkev, ki jo bo obiskal ob največjih verskih praznikih. Kako se bo druga stran obnašala do njega, bo jasno šele čez nekaj časa. Nekateri mediji so objavili razmišljanja neimenovanih predstavnikov Katoliške cerkve, ki naj bi bili dejali, da Milanovića ne bodo povabili na pomembne dogodke, saj on ni povabil njih. Za odnose z verskimi skupnostmi na Hrvaškem je sicer pristojna hrvaška vlada.
V prvem mesecu mandata je Milanović imel samo en intervju s predstavniki medijev. Pred tem je ob nekaj priložnostih odgovarjal na vprašanja novinarjev in očitno se mu še ni uspelo znebiti navade, da vedno rad pokaže, da veliko ve o veliko stvareh. Zato so mu že svetovali, naj ne komentira vsakega političnega dogodka, naj se vzdrži pogostih javnih nastopov in naj se obnaša ravno nasprotno kot premier Plenković.
Pojasnilo za to, da je Plenković vsak dan pred kamerami in mikrofoni, je trenutna situacija: Hrvaška predseduje Svetu EU, unija se sooča z morebitno pandemijo koronavirusa in navalom migrantov na njene meje, poleg vsega tega pa Plenkovića naslednji konec tedna čakajo strankarske volitve. V HDZ prvič volijo novo vodstvo po načelu en član - en glas. V stranki sta se oblikovali dve skupini: ena podpira Plenkovića, medtem ko druga, ta se imenuje Opcija za spremembe, predlaga protikandidata za položaj predsednika stranke. Izmenjava sporočil med obema skupinama je bolj podobna sporu na smrt sprtih ideoloških nasprotnikov kot tekmecev znotraj iste stranke.
Kontinuiteta ali spremembe?
Bivši zunanji minister Miro Kovač, protikandidat za položaj predsednika HDZ, Plenkoviću zameri, da vodi stranko v napačno smer, h koaliciji s socialdemokrati, da se je odcepil od naravnih zaveznikov, to pa so desne in še bolj desne stranke na politični sceni, ki jih od njihove ustanovitve nikomur ne uspe zbrati. Kovač trdi, da so to glavni razlogi, da je HDZ izgubila volitve v Evropski parlament in volitve za šefa države. Predlaga spremembo vodstva, da bi si HDZ zagotovila še eno zmago na parlamentarnih volitvah in ohranila oblast.
Pretekli teden je bila ustanovljena nova politična stranka, čeprav jo ima njen utemeljitelj Miroslav Škoro za gibanje. Škoro je bil predsedniški kandidat, dobil je skoraj pol milijona glasov, šlo je pretežno za glasove HDZ-jevih volivcev, nezadovoljnih s sedanjim vodstvom. Plenkoviću in tistim, ki ga podpirajo, je v prednost, da obljublja kontinuiteto, medtem ko njegovi nasprotniki napovedujejo spremembe. V programskih načelih rivalska Opcija za spremembe se med drugim zavzema za boj proti klientelizmu, čeprav je HDZ državo uredila prav po tem načelu. Ni funkcije, ki ne bi bila odvisna od strankarske izkaznice, s ponujanjem sprememb pa lahko postane "osvojeni" položaj negotov. HDZ je tudi po 30 letih obstoja prej gibanje kot stranka, zato je zrela za delitev. Izid strankarskih volitev utegne ta proces pospešiti.
Predsednik države Zoran Milanović bo čez kak teden vedel, s kom bo kohabitiral do parlamentarnih volitev.
