/ PETEK, 3. MAJ
Dnevnik za v Večer starta kot udejanjena nezmožnost, tako rekoč čudež. V sklopu 50-letnice, ki je glavni fokus delovanja Radia Študent nekako od nastopa novega uredništva pred letom dni - poleg najboljšega radijskega oddajanja in spletnega priobčevanja v vseh segmentih glasbenega, novinarskega, mišljenjskega in umetniškega medijskega udejstvovanja pri nas zadnjih, hja, 50 let - na današnji dan ni nobenega dogodka. Nejeverno kolovratim proti radiu, petek dopoldne, limbo med prvomajskim in regularnim vikendom. Sicer pa - te dni se vse dogaja v sklopu 50-letnice, tudi tole hecno čudenje med bentenjem čez ljubljanski javni prevoz in buhtečo rožnodolsko pomladjo. Oziroma kot odmeva v nebo prišpičena antena na strehi bloka XIV, pojem 50-letnice se dogaja v sklopu delovanja radia. Ker radio - dela, že res nezgrešljivo moder in pametujoč, a frišen kot kadarkoli. Zajebantski in povabljiv, šarmantno šalabajzerski. In to ravno zaradi delovanja vseh ca. 200 aktivnih, enih stalnejših, drugih pretočnejših sodelavk in sodelavcev, dela, obrobljenega, podtalnega, podplačanega. Ki se ga ne praznuje in slavi s preplačanimi čevapčiči in pirom, niti se ga ne pripozna onstran povsem prazne frazeologije. Prekariat, nova avantgarda delavstva! Radio Študent, njegova topla jazbina. Revolucijo bomo planirali in izvajali dalje po koncu naslednjega tedna, dotlej pa - praznovanje! Lok praznovanja, trajajoč že nekaj mesecev, ki bo pravkar klimaksiral v razkošni zgoščenosti, najbrž glasbenem, kulturnem in diskurzivnim vrhuncu leta - pa letos okroglo med drugim praznuje Univerza v Ljubljani! -, je odraz prav tega prezrtega dela. Ter tudi daritev temu našemu novemu delavstvu, kakršno bomo znali užiti, použiti ter tudi skozlati. Ker če Radio Študent kaj zna, je to praznovanje, pirovanje v vseh mavričnih segmentih svojega pojma. Gremo torej delat še zadnje priprave za zdaj zdajšnje slavljenje. Še prej pa seveda napizdit tovariša v pisarni, zakaj zamuja z oddajo Kulturnih novic.
/ SOBOTA, NEDELJA, 4. IN 5. MAJ
Eden najlegendarnejših RŠ-jinglov - Radio Študent du Hrasnka sploh ne njese - je bil z letošnjo digitalizacijo oddajanja praktično znegiran, kakorkoli že pa ni nikdar zares veljal. Radio Študent nikoli ni bil zgolj v Ljubljansko kotlino zagovedena institucija, skozinskoz je aktiven del glasbene in kulturne scene pri nas. To - v sklopu 50-letnice - najbolj ponazarja cikel koncertov Scena podpiše, ki poleg ljubljanskega klubovja vključuje lokacije z vseh koncev Slovenije. Danes Klub Metulj v Bistrici ob Sotli. Dub dub Dubzilla. Na noč kresov je bil belokranjski MKK. Jutri bo spet nazaj na Metelkovi. Ker imam to turobno in presenetljivo nezmačkano sobotno dopoldne že od prej planirane privat obveznosti, ni druge, kot da tuhtam. In pišem dnevnik. Za Večer. Ni le scena tista, ki podpisuje Radio Študent, tudi Radio Študent podpisuje sceno. Naš radio ne le daje frekvenco, temveč produkcijsko in koncertno podporo, kar se simbiotično vrača v nikjer drugje dostopen program. Sceno soustvarja. Je njen nepogrešljivi del. Kaj pa naj bo najstarejša neodvisna radijska postaja v Evropi drugega?
Sobotna tuga se je prevesila v nedeljsko, ki jo bo nemara prehrupil nocojšnji koncert v Channel Zeru. Pridem spodobno, se pravi 10 minut prej, torej okoli 45 minut prehitro. Rokenrol v nedeljo zvečer, zunaj ščije, mesto je prazno. Prve pol čakalne ure tudi klub. Odprem pir in se pozdravim s par znanimi facami. Delimo to nekoliko mistično izkustvo na koncu gospodovega dne, na koncu katerega bo ustvarjen rock. Postopoma se polni, a ne zagužva, tako da je občevanje klubovskega občestva fino komfortno. Na odru se prvi pojavijo Body Says No, "svež konglomerat starih znancev domače underground scene", "dobro podmazana post-hard core mašina", kot jih med drugim označujemo na radiu. V šusu zagruvajo in enega za drugim brez nepotrebnega lišpa nizajo svojo distorzirano, visokooktansko in težko melodiko, zapeto in zakričano, ki pa je z vso težko in trdo žagano kitarsko sredico hkrati neokorno zglajena. Za njimi se po kratki pavzi pojavijo Kal Marks, baje najglasnejši bostonski bend zadnjih let. Noise rock power trio, kitara, bobni, bas. Kontrastno s predhodniki je njihov zvok bolj gol, surovejši, glasnejši. Če je distorzija prej masirala, zdaj klofota, zato je toliko markantnejša. Frontman se zvija in razlamlja, razčetverja glasilke in s težkim, a obenem nenavadno minimalističnim podrkavanjem po strunah. Podpira ga zamazano jazzovsko rock bobnanje ter nenavadno tehničen, umirjen, fundamentalen, mestoma virtuozen bas. Režejo v sluh, kosti. Ta v visokih decibelih razgrajajoča muzika postaja soundtrack vstopa v praznovanjski teden. In seveda, pozabili smo, da je 5. maja praznoval veliki Karl Marx. Tega smo se spomnili šele v ponedeljek.
