Zgodovina redko napove krizo na glas. Običajno jo šepeta skozi številke, cene in razpoloženje ljudi. Tokrat se zdi, da govori hkrati v vseh treh jezikih. Združene države so ujete v strah pred inflacijo, geopolitični spopad in politično razklanost – kombinacijo, ki je v preteklosti že spodkopala stabilnost velikih sil. Vprašanje ni več, ali se Amerika spreminja, temveč kako globoke bodo posledice teh sprememb za ves svet.
Prejšnji konec tedna se je na milijone Američanov znova zgrnilo na ulice mest po vseh Združenih državah in na že tretjih protestih z geslom Nočemo kralja izražalo nejevoljo proti vladi in njeni politiki. Tokrat je bilo osrednje sporočilo nasprotovanje vojni z Iranom, a podton ostaja draginja, visoke cene, ki so dodobra načele kupno moč Američanov, posebej srednjega razreda in tistih v spodnjem delu dohodkovne lestvice.
Grški Američanki poznih srednjih let, Mabel Papantodulu in njena prijateljica, ki previdno ni želela razkriti imena, sta bili del človeške reke, ki se je čez Times Square zlivala proti spodnjemu New Yorku. "Moj nečak se je ravno pridružil letalskim silam, nočem, da ga pošljejo tja čez," je bila zaskrbljena Papantodulujeva. Prijateljica je dodala: "Naši otroci niso svinčeni vojaki, zakaj tja ne pošlje svojih otrok? Nima ne načrta ne jasnih razlogov (za napade), samo pričakuje, da se bomo borili. To je narobe."
On je seveda predsednik Donald Trump, ki v domačem New Yorku nikoli ni bil deležen pretirane ljubezni. "Samo služi denar zase in za svoje otroke. Ostali moramo trdo delati, da lahko plačamo račune. Sem upokojena učiteljica, po 40 letih dela moram preživeti z omejeno pokojnino. On pa je dovolil, da se je vse podražilo. Potem ko je obljubljal, da bo znižal cene," je Papantodulujeva hitro prešla na žulj Američanov. "Vse to so bile laži. Ne razumem, kako mu ljudje, potem ko jih je že v prvem mandatu izrekel na tisoče, še vedno verjamejo. Kako so tako lahkoverni. Moramo ga odstaviti," je bila jasna tudi prijateljica.
Zaupanje v Trumpa je resno razžrto, razen trdega jedra gibanja MAGA (angleška kratica gesla "Naredimo Ameriko spet veliko!") je njegova podpora zdrsnila na zgodovinsko nizko raven. Po zadnjih merjenjih televizijske mreže CNN manj kot tretjina vseh Američanov verjame, da dobro ureja gospodarske razmere, kar odraža naraščajoči pesimizem pri dosledno najpomembnejši temi ameriške politike. Še slabše mu gre pri vprašanju o inflaciji, čeprav se je ta zniževala. Zaradi visokih cen 72 odstotkov Američanov ne odobrava njegovih ukrepov. Kar je celo manj, kot je bilo pri predsednikih Joeju Bidnu (68 odstotkov) in Jimmyju Carterju (66 odstotkov), oba sta se soočala s hudimi inflacijskimi skoki, prvi po pandemiji, drugi med naftno krizo v sedemdesetih letih, oba sta izgubila volitve.
Trumpu ustava načeloma prepoveduje še eno predsedniško kandidaturo, toda jeseni ga čakajo volitve poslancev in senatorjev. Sedanje razmere napovedujejo hud poraz za njegove republikance, odločanje v kongresu bi prešlo v roke demokratov, kar bi verjetno precej omejilo moč vlade. Verjetno zato, ker sedanji nabor politikov v Beli hiši vse bolj načrtno deluje mimo kongresa, z neposrednimi predsedniškimi ukazi - ter se zanaša na počasno odločanje sodišč. Primer je surova politika priseljevanja, ki kljub številnim tožbam pretresa ZDA. Iz države priseljencev se je lani prvič po skoraj sto letih izselilo več ljudi, kot se jih je vanjo priselilo. Razlog ni le zaostreno politično ozračje, pač pa vse manjša gospodarska privlačnost obljubljene dežele. V zadnjih mesecih je začela naraščati prodaja osnovnih živil, kot so konzervirane sardine, riž, fižol, instant obroki. Američani skušajo raztegniti gospodinjske proračune z nakupi poceni hrane, ki lahko dalj časa čaka na policah. Vse pogosteje zamujajo s plačili obrokov za avtomobilska in študentska posojila, najemniki se za plačilo stanovanjskih stroškov zatekajo k dragim posojilom, razcvetelo se je celo krvodajalstvo za denar.
Viharno leto
Trump, ki se je na oblast zavihtel z obtožbami prejšnje vlade, da je povzročila inflacijo, je kot predsednik precej neobčutljiv za težave običajnih ljudi. Opozorila o draginji je sprva označil za "prevaro", ki so jo sprožili politični nasprotniki. Kasneje je oznanil več politik za znižanje življenjskih stroškov, a so jih analitiki kot Rogé Karma iz časnika The Atlantic označili za kontraproduktivne, saj naj bi dejansko zvišale cene. "Gre za ’hitre odmerke’ za zadovoljstvo volivcev, ne pa za dolgoročne, težke strukturne reforme, potrebne za dejansko rešitev krize cenovne dostopnosti," je opozoril Karma.
Ekonomski krog v vladi je dobil dodatno samozavest, ko se niso uresničile napovedi o recesiji zaradi lanskega dviga carin. Toda Bela hiša je hitro omilila ali preložila sprva napovedane visoke carinske stopnje, večina držav pa se ni odločila za povračilne ukrepe. Poleg tega so uvozniki preventivno napolnili skladišča, preden so carine začele veljati, hkrati se je pokazala elastičnost gospodarstva, ki je bilo pripravljeno sprejeti višje cene na račun nekoliko nižjih dobičkov. Toda kot pravi harvardski makroekonomist Jeffrey Frankel, bi se veliko posledic lahko preneslo na letošnje leto.
To tako vse bolj postaja stičišče za ekonomski vihar. Ker je Kitajska kot ena redkih držav, ki se je uprla Trumpovemu trgovinskemu ustrahovanju, močno omejila uvoz ameriških pridelkov, so se kmetje v ZDA znašli v hudih težavah, še preden je napad na Iran povzročil nov naftni šok ter rast cen goriva in umetnih gnojil. Prav tako bodo šele zdaj začeli veljati učinki lanskega "velikega čudovitega zakona", napihnjenega proračunskega paketa, ki je med drugim močno okrnil pomoč revnim v obliki prehranskih bonov. Milijoni Američanov bodo prejeli precej nižjo pomoč ali celo ostali brez nje. Po nekaterih ocenah bo posledica 70.000 dodatnih smrti do leta 2040.
Tem se bodo pridružili vsi tisti, ki si preprosto ne morejo privoščiti zdravljenja. Vlada je namreč omejila dostop do državnega zdravstvenega zavarovanja za revne Medicaid, da bi na ta način izravnali proračunski primanjkljaj zaradi izdatnih davčnih olajšav predvsem za najbolj premožne. Po analizah kongresnega urada za proračun naj bi brez zavarovanja ostalo več kot deset milijonov ljudi. Ob tem ko raziskave kažejo, da je bila tretjina Američanov že tako ali tako prisiljena zmanjšati stroške za osnovne življenjske potrebščine ali si izposoditi denar, da so si lahko privoščili zdravstveno oskrbo.
Naraščanje stopnje brezposelnosti v letošnjem letu je že nakazalo, da se uresničujejo skrbi Frankela o zakasnelih posledicah. Posebej če drži, da so silovita rast peščice tehnoloških podjetij ter ogromne naložbe v podatkovne centre prikrile siceršnje škripanje ameriškega gospodarstva. Mnogi opozarjajo, da se naložbe lahko izkažejo za finančni mehurček, ki bi s pokom povzročil izjemno krizo. Tudi če bo umetna inteligenca izpolnila pričakovanja vlagateljev o hitri rasti produktivnosti, hkrati grozi, da lahko z množičnim odpravljanjem delovnih mest predvsem za univerzitetno izobražen srednji sloj postane motor množičnega obubožanja.
Sedanje ZDA niso ne prijatelj ne zaveznik Evrope.
Dolgoročne posledice
To je bila podlaga, še preden se je Trump in krog bistroumnežev okoli njega odločil, da sproži napad na Iran ter ogrozi petino svetovne oskrbe z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom. Po poročanju britanskega tabloida Daily Mirror naj bi ameriški podpredsednik J. D. Vance že ostro očital izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, da je Trumpa prepričal v hitro vojaško zmago. Toda vojna se je prevesila v drug mesec, klika v Washingtonu pa se je spustila v vojaško avanturo brez načrta, kaj narediti, če Iran zapre Hormuško ožino. Nevralgično točko sveta, še bolj odvisnega od nafte kot v času naftnih kriz v sedemdesetih letih.
Trump in njegovi svetovalci so spregledali še vedno močan vpliv Bližnjega vzhoda na svetovne dobavne verige z energijo ter posledice motenj v tej verigi na (ameriško) gospodarstvo. V lani objavljeni nacionalni varnostni strategiji so zapisali, da se bo s "povečanjem ameriške proizvodnje energije zgodovinski razlog Amerike za osredotočenost na Bližnji vzhod zmanjšal". Kar ne pomaga veliko (ameriškim) potrošnikom, ki so znova talci dogodkov v Perzijskem zalivu.
"Zdi se, da Trump ne ve, kako se oblikuje cena nafte. Amerika jo resnično načrpa več, kot jo sama potrebuje. A to ne pomeni, da bodo njihove domače cene nižje, saj jih določa svetovni trg," ugotavlja Veronika Dolar, doktorica ekonomije, ki njene osnove vbija študentom newyorške Univerze Pace. Po njenih besedah mnogi Američani ne razumejo, da cen nafte ne določa predsednik, kar je konec sedemdesetih denimo občutil predsednik Carter, ko se je soočal z blokado OPEC, združenja držav izvoznic nafte, Američani pa so svojo jezo usmerili vanj.
Sedanji naftni šok je hujši. Po eni strani povpraševanje po nafti še vedno narašča, številne države v Evropi in Aziji pa nimajo druge možnosti, kot da jo uvažajo. Uvozniki skupaj kupijo približno štirideset milijonov sodčkov na dan, od tega jih vsaj petnajst milijonov izvira iz Perzijskega zaliva. "Če se velik del te ponudbe prekine, bo to neizogibno znatno vplivalo na cene. Ne moreš čez noč izgubiti petnajst milijonov sodčkov in ne občutiti večjih posledic," pojasnjuje Simon Flowers, vodilni analitik podjetja za energetsko svetovanje Wood Mackenzie.
Zalivski proizvajalci so po tednih prekinitev morskih poti in polnih skladiščih morali ustaviti črpanje, kar ima lahko trajne posledice, saj nekaterih vrtin ne bodo mogli več zagnati. Hkrati smo bili priča neposredni škodi na energetski infrastrukturi. Iz katarske družbe Qatar Energy, največje proizvajalke utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), so sporočili, da so iranski napadi uničili približno šestino njihovih obratov, popravila bi lahko trajala do pet let. Poleg tega je že ponovni zagon ustavljenih hladilnih linij za LNG dolgotrajen proces. Tako se na trgu dogaja, da so plinski tankerji spremenili končno pristanišče, ker so kupci sprožili cenovno vojno.
Valovi krize
Resnični naftni šok šele prihaja, saj so mnogi polni tankerji še na poti. Po analizi podjetja J.P. Morgan Commodities Research naj bi se v Aziji, kjer so največje uvoznice zalivske nafte in relativno blizu njenemu izviru, te dni začeli soočati s fizičnim pomanjkanjem. Zadnji polni tankerji za Evropo bodo pristali čez teden dni, poleg tega ima ta večjo raznolikost dobav kot Azija. Toda tekmovanje z njo bo vseeno okrepilo naftni šok, po napovedih analitikov JP Morgan naj bi pri nas do izraza prišel v sredini meseca. ZDA so sicer najbolj odmaknjene od težav, bolj kot pomanjkanje naj bi jih prizadele višje cene.
Prvi val energetske krize – rast cen goriva – je že jasno viden na črpalkah. Američani so se v nekaj tednih soočili s skokom za tretjino, eno najvišjih rasti vseh časov. Kar je za z avtomobili obsedeno družbo velik šok. V drugem valu bodo sledili višji stroški za transport, ne samo zaradi goriva, v ladijskem prometu so denimo izjemno narasli stroški zavarovanj. Prek Hormuške ožine prihajajo ključne sestavine za umetna gnojila in proizvodnjo plastični mas, kar pomeni tretji val podražitev.
"Na predavanjih se rada šalim, da gorivo uživamo, ne samo točimo," pravi Dolarjeva. "Živilska industrija je še posebej občutljiva na cene energije, bolj kot kateri koli drug sektor, saj je nafta ključni del njene dobavne verige na vsakem koraku, od sajenja in žetve do predelave in pakiranja. Denimo za vzrejo 580-kilogramskega vola je potrebnih 123 litrov nafte." Čeprav je gospodarstvo precej bolj učinkovito in za iste procese uporablja manj nafte, je hkrati 18-krat večje kot leta 1973, zato jo za delovanje potrebuje veliko več, opozarja profesorica.
Naraščanje cen hkrati pomeni nove težave za ameriško centralno banko pri oblikovanju politike obrestnih mer. "Bili smo pri približno triodstotni inflaciji, nekje od 0,5 do 0,8 odstotka je posledica carin. Zdaj prihaja nov šok pri oskrbi. Potem ko smo preživeli pandemijskega, nato veliko manjšega zaradi carin, je zdaj na vrsti energetski šok. Nihče ne ve, kako obsežen bo, prezgodaj je še," je pred dnevi dejal predsednik centralne banke Fed Jerome Powell.
Trump je v sredo nagovoril Američane in napovedal še "dva do tri tedne vojne", hkrati omenjal pogajanja s Teheranom in "bombardiranje Irana nazaj v kameno dobo". Znova ni izključil, da bodo ZDA razglasile zmago in se umaknile, drugim pa prepustile ubadanje s posledicami, kot je iransko obvladovanje Hormuške ožine. Kar bi praktično pomenilo zmago teheranskega režima. V nasprotnem primeru se bodo težko izognili tvegani napotitvi vojakov. V takšni zagati je še enkrat dejal "zaveznikom", naj počistijo za njim in sami poskrbijo za svobodno plovbo, saj gre za "njihovo nafto".
Stagflacija je nočna mora, ki je nikoli ne želite doživeti.
Evropska priložnost
Odziv na očitno odsotnost resne ameriške strategije je bil takojšen skok cen nafte. Analitiki govorijo o možnosti rasti do 150 dolarjev za sodček, celo do 200 dolarjev. "Če bo letos povprečna cena nafte Brent sto dolarjev, lahko svetovno gospodarsko rast potisne pod dva odstotka, večje zahodne države, vključno z ZDA in Evropo, pa bi v drugi polovici leta zlahka zdrsnile v recesijo," meni Flowers. Najslabši scenarij je dolgotrajna vojna, dovolj je že dolgotrajno zaprtje Hormuške ožine. Ker je Washington zamrznil sankcije proti Rusiji in Iranu in ta v bizarnem razpletu s prodajo nafte zdaj zasluži skoraj dvakrat več kot pred vojno.
Mnogi omenjajo možnost stagflacije, hkratnega pojava visoke inflacije in recesije, ter povečane brezposelnosti. Ekonomisti si niso enotni, kaj jo sproži, najpogosteje omenjajo negativni ponudbeni šok, pomanjkanje ali občutno podražitev ključnega elementa za celotno gospodarstvo, kot je energija. Boj proti visoki inflaciji in hkrati recesiji je vedno boleč, "stagflacija je nočna mora, ki je nikoli ne želite doživeti," opozarja Dolarjeva. Sloviti publicist Nassim Nicholas Taleb dodaja, da je leta 1973, "v mnogo manj globaliziranem svetu z lokalnimi dobavnimi verigami naftni embargo trajal pet mesecev in povzročil desetletje stagflacije". Danes smo veliko bolj odvisni od energije, že tako močno zadolženi zahod pa bi se izjemno težko boril proti takšnim razmeram.
Dolarjeva meni, da so ZDA posebej ogrožene, ker so njene institucije v zadnjem letu postale močno izvotljene, vse manj je varovalk, ki omejujejo politični vpliv. In vidi zanimivo zgodovinsko vzporednico. "Trenutno me najbolj skrbi, da se bo Amerika znašla v podobnem položaju, kot je bila Jugoslavija v osemdesetih letih, in se bodo soočili s hiperinflacijo. Še posebej, če bo centralna banka pod vplivom politike. Vse države v zadnjih sto letih so v takšnih razmerah začele tiskati denar in v letu ali dveh zdrsnile v hudo inflacijo."
Bolj pozitivna je do Evropske unije, saj meni, da njeno gospodarstvo ni tako močno odvisno od servisnih storitev kot ameriško - in ima še vedno veliko proizvodnje. Prav tako lahko izkoristi sedanji beg možganov iz ZDA, intenzivno vabi strokovnjake in postane močno razvojno središče. Poudarja tudi zagotavljanje energetske neodvisnosti, iskanje novih virov in prehod nanje, a na veliko bolj premišljen način, kot je to storila Nemčija.
Še bolj kot ekonomske bodo pomembne (geo)politične odločitve. Predvsem ohranjanje EU. "Evropejci se moramo zavedati, da je povezanost ključna za našo prihodnost. Upravičeno lahko kritiziramo sedanje vodenje unije, ampak nepovezani bomo precej lažji plen." Posebej, ker interesi čez Atlantik niso več usklajeni. "Sedanje ZDA niso ne prijatelj ne zaveznik Evrope".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
