Amna Naji: “Oče je govoril: Amna, Amna, habibi, Amna. Stiskal me je k sebi in objemal, ker je mislil, da so to moji zadnji trenutki, da umiram.”
"Moja glavna skrb je spraviti svojo družino na varno. Ne glede na vse ovire, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo, ne glede na to, kolikšno ceno bom za to plačala. Želim ji zagotoviti zavetje. To je moje vodilo."
To so Amnine besede. Še pred dvema letoma je z družino živela v Gazi. Po hudi poškodbi, ki jo je utrpela ob eksploziji rakete, je prišla na rehabilitacijo v Slovenijo. Na varno. A njeni najbližji v Gazi niso na varnem. Njena želja je, da bi jih spet videla in objela, to je obljuba, ki jo ponavlja njim in sebi. Na trenutke se zdi kot mantra. S teboj je zjutraj, ko se zbudiš, zvečer, preden zaspiš, in še ponoči, ko sanjaš. Če sploh lahko sanjaš.
Svet 21-letne Palestinke Amne Naji je prepreden z bolečino, osamljenostjo, a tudi neuklonljivo voljo, s katero se je po amputaciji ne nazadnje dobesedno znova postavila na noge in si začela graditi novo življenje in si utirati pot skozi sistem, ki naj bi ji pri tem pomagal, a ji očitno bolj postavlja ovire. Vojna ji je vzela tako rekoč vse; vse, razen upanja. Z njim se prebija iz dneva v dan. In verjame, da se ji bo največja želja nekega dne izpolnila. Pravi, da ji nič drugega niti ne preostane.
Iz vsebine:
- Zdaj vem, zakaj Palestinke in Palestinci ves čas poudarjajo, da je izguba upanja privilegij Zahoda. Palestinci si tega pač ne morejo privoščiti. Če bi obupali, bi se lahko preprosto ulegli in čakali, da nanje pade bomba.
- Če smo lahko organizirali evakuacijo iz Afganistana, zakaj zdaj ne moremo evakuirati še kakšne družine iz Gaze?
To so Amnine besede. Še pred dvema letoma je z družino živela v Gazi. Po hudi poškodbi, ki jo je utrpela ob eksploziji rakete, je prišla na rehabilitacijo v Slovenijo. Na varno. A njeni najbližji v Gazi niso na varnem. Njena želja je, da bi jih spet videla in objela, to je obljuba, ki jo ponavlja njim in sebi. Na trenutke se zdi kot mantra. S teboj je zjutraj, ko se zbudiš, zvečer, preden zaspiš, in še ponoči, ko sanjaš. Če sploh lahko sanjaš.
Svet 21-letne Palestinke Amne Naji je prepreden z bolečino, osamljenostjo, a tudi neuklonljivo voljo, s katero se je po amputaciji ne nazadnje dobesedno znova postavila na noge in si začela graditi novo življenje in si utirati pot skozi sistem, ki naj bi ji pri tem pomagal, a ji očitno bolj postavlja ovire. Vojna ji je vzela tako rekoč vse; vse, razen upanja. Z njim se prebija iz dneva v dan. In verjame, da se ji bo največja želja nekega dne izpolnila. Pravi, da ji nič drugega niti ne preostane.
Iz vsebine:
- Zdaj vem, zakaj Palestinke in Palestinci ves čas poudarjajo, da je izguba upanja privilegij Zahoda. Palestinci si tega pač ne morejo privoščiti. Če bi obupali, bi se lahko preprosto ulegli in čakali, da nanje pade bomba.
- Če smo lahko organizirali evakuacijo iz Afganistana, zakaj zdaj ne moremo evakuirati še kakšne družine iz Gaze?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
