(INTERVJU) Aleš Praprotnik: Proticepilsko gibanje pogosto ni le vprašanje prepričanja, ampak posel

Alešu Praprotniku ni težko priznati, da je bil nekoč proticepilec. Danes je cepljen večkrat, tudi njegov otrok je prejel vse odmerke predpisanih cepiv. Še več, ob preverjanju trditev, ki jih širijo nasprotniki cepljenja, je nastala knjiga Cepiva in cepljenje: Ali so strahovi upravičeni?, ki najprej opiše zgodovino cepljenja, nato pa zelo natančno razbije veliko večino argumentov, ki jih za širjenje svojih prepričanj radi uporabljajo nasprotniki cepljenja. 

Kdaj se je zgodila točka preloma iz proti cepljenju v za cepljenje?

"Iz nasprotnika cepljenja v njegovega zagovornika? Ena točka preloma se je zagotovo zgodila pri pisanju moje prve knjige o denarju. Med finančno krizo me je namreč začelo zanimati, kako nastaja denar, kako deluje sistem, možne reforme in podobno. Želel sem napisati čim bolj verodostojno delo, zato nisem uporabil konspirativnih virov (polnih tudi proticepilskih vsebin), ki sem jih v tistem obdobju redno prebiral in jim tudi verjel. Med pisanjem sem opazil, da konspirativni viri zavajajo glede finančnega sistema, zato jim nisem več zaupal.

Drugi dejavnik je bil, da sem vstopil v partnerstvo z znanstvenico. S pogovori in debatami se je z leti pogled na cepljenje počasi omehčal. Nisem bil več nasprotnik, vendar cepivom še vedno nisem zaupal.

Nekaj let kasneje se je na družbenem omrežju pojavila objava kolumne dr. Marka Pokorna, v kateri se je avtor spraševal, ali ne bi bilo boljše, da bi imeli zdravniki zakonsko možnost v določenih primerih preglasiti za otroka življenjsko ogrožajoče odločitve staršev (na primer, ko gre tetanus). Objavo so proticepilci delili z razlago, da Pokorn grozi z odvzemom otrok. Zanimalo me je, kaj res piše v kolumni, in seveda je šlo za čisto proticepilsko pretiravanje, Pokorn je le razglabljal o situacijah. Nisem si mogel kaj, da ne bi objave komentiral, na kar so se seveda vsuli žaljivi komentarji proticepilcev, da ‘nimam pojma’, da 'je zgodba cepiv zelo temna’, da 'naj se podučim o tematiki’ ipd. Odločil sem se, da se bom res. Začel sem preverjati vire, ki so mi jih poslali nasprotniki cepljenja, od filma Vaxxed do knjige sociologinje Mateje Černič.

Moram priznati, da se mi je film Waxxed, ki skuša gledalca prepričati, da vendarle obstaja povezava med cepivom OMR in avtizmom, zdel zelo prepričljiv. Mislil sem si, da je morda dobro, da je Wakefield (Andrew Wakefield je s sporno znanstveno raziskavo želel povezati cepljenje proti ošpicam z avtizmom konec 90-ih let 20. stoletja, op. p.) sploh objavil tisti članek in da danes o tem odprto debatiramo. Ko pa sem zatem prebral znanstvene kritike filma, sem presenečeno ugotovil, kako zavajajoče je film narejen. To me je spodbudilo, da sem se zadeve lotil bolj poglobljeno. Sprva sem načrtoval, da si bom v dveh tednih pripravil le nekaj zapiskov, s katerimi bi odgovoril nasprotnikom cepljenja v omenjeni debati, a projekt je začel hitro rasti. Vsaka trditev, vsak vir in vsaka podrobnost so zahtevali več pozornosti, raziskovanje se je širilo in na koncu je iz tega preprostega odgovora proticepilcem na družbenem omrežju nastala knjiga, ki obsega čez 700 strani."

Zelo čustvene so lahko te razprave na družbenih omrežjih, zaradi čustev pa se hitro izgubijo dejstva. In razum.

"Točno. Med raziskovanjem sem hitro ugotovil, da stvari niso takšne, kot jih predstavljajo nasprotniki cepljenja. Nisem se omejil le na njihove trditve, ampak sem preveril tudi vire, na katere se sklicujejo. Ko so navajali določene študije kot 'dokaz' za svoja stališča, sem te študije prebral in v knjigi natančno razdelal, zakaj so njihove interpretacije napačne, pomanjkljive ali zavajajoče.

Ta proces me je utrdil v vlogi zagovornika cepljenja. Znanost in dokazi iz prakse so namreč jasni: cepiva so v splošnem varna in učinkovita. Seveda varno ne pomeni, da ni prav nobenih neželenih učinkov, pomeni pa, da so koristi cepljenja neprimerno večje od tveganj, ki jih prinašajo nalezljive bolezni.

Zavedam se, da obstaja skupina trdnih nasprotnikov cepljenja, ki jih nobena znanstvena študija ali razlage strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo že desetletja, ne bodo prepričale o nasprotnem – z njimi je po mojem mnenju nesmiselno izgubljati čas. Moja knjiga je zato namenjena staršem, ki so negotovi in se znajdejo v precepu, ali cepiti svoje otroke ali ne. Namen jih je ujeti, še preden padejo v brezno dezinformacij. Knjiga jim na enem mestu ponuja preverjene, znanstveno utemeljene informacije, ki jim bodo v pomoč pri sprejemanju odločitve, da bodo lahko informirano izbrali najboljše za svoje otroke."

Se znanost in znanstveniki, tudi zdravniki premalo lotevajo teh resda napornih dopovedovanj in razlag?

"Razumem, da je tovrstno pojasnjevanje za zdravnike in pediatre dodaten napor, ki ga morajo vložiti v svojem že tako natrpanem urniku. Obstajajo pediatri, ki raje vložijo več truda v pogovor in razlage glede koristnosti cepljenja, namesto da bi se kasneje morali soočati s posledicami neodločenosti. To je dober pristop, a žal se zavedam, da vsi zdravniki nimajo te možnosti, časa ali energije.

Pogosto so preprosto preobremenjeni. Enako velja za znanstvenike na področjih, ki se tičejo cepljenja (virologije, imunologije, epidemiologije idr.). To so ljudje, ki najbolje poznajo dejstva in bi v teoriji lahko najlažje seznanjali z znanstvenimi dognanji, vendar so ujeti v lastno raziskovalno delo. Poleg pomanjkanja časa se pogosto pojavlja občutek, da to ni njihova naloga – rečejo si: 'Saj imamo institucije, kot je NIJZ, naj se s tem ukvarja on.'

Razumljivo je, da se jim to zdi odveč, a kljub temu ostaja dejstvo, da je takšna komunikacija nujno potrebna. Če vrhunski strokovnjaki ne najdejo časa za preprosto in razumljivo razlago znanosti, prostor v javnosti hitro zapolnijo dezinformacije."

Javno izpostavljanje lahko privede celo do groženj, to smo videli v času pandemije.

"Povsem razumljivo je, da se številni strokovnjaki umikajo iz javne debate. Ko sem se pogovarjal s pediatrom Markom Pokornom, mi je povedal, da se je v času protestov med pandemijo covida-19 na ulici počutil zelo nelagodno. Ljudje, ki so čustveno tako močno vpleteni in trdno prepričani, da imajo prav, se lahko odzovejo z agresijo, hitro pa lahko posežejo tudi po ustrahovanju, nadlegovanju na delovnem mestu ali po spletu ali zahtevah po odpuščanjih (v tujini obstajajo številni takšni primeri). Razumem, da zdravniki in znanstveniki raje ostanejo v varnem zavetju svojega dela, kot da bi se vsak dan soočali s takšnim terorjem in negativnimi kampanjami.

Vendar pa se tukaj kaže velika vrzel. Na eni strani imamo organizirane proticepilske vplivneže, ki zelo spretno širijo dezinformacije po družbenih omrežjih, na drugi strani pa je ozaveščanje o znanosti precej manj učinkovito in ga je preprosto premalo. Dezinformacije se širijo neprimerljivo hitreje, kot jih stroka lahko zatre.

Prav zato sem svojo knjigo zasnoval kot orodje – kot nabor preverjenih informacij, ki deloma zapolnjuje to praznino. Namenjena je staršem, ki iščejo odgovore, hkrati pa je lahko v veliko pomoč zdravstvenim delavcem. Zdravnik v ambulanti se včasih sooči z vprašanjem, na katero v tistem trenutku nima odgovora ali pa nima časa za dolgo razlago. S knjigo dobi zanesljiv vir, v katerem so ključne razlage in dokazi zbrani na enem mestu. Verjamem, da je sistemsko razlaganje teh dezinformacij nujno, in ta knjiga je moj prispevek k temu, da znanstveno utemeljene informacije postanejo dostopnejše in razumljivejše za vse."

Zakaj je pomembno, da je knjiga v slovenščini, da jo dobi slovenski prostor?

"Zelo pomembno se mi je zdelo, da knjiga izide v slovenščini, saj je naše občinstvo tisto, ki je najbolj izpostavljeno slovenskim virom dezinformacij. Trenutno je to verjetno edino delo pri nas, ki tako sistematično in podrobno obravnava to problematiko.

Če pogledamo nasprotno stran, imamo denimo knjigo Mateje Černič, ki jo nekateri dojemajo kot nekakšno proticepilsko biblijo. Avtorica v njej z arogantnim tonom in zavajajočimi interpretacijami ustvarja vtis znanstvene utemeljenosti, čeprav v resnici le straši, poenostavlja in manipulira z viri. Čeprav so študenti medicine v okviru projekta Imuno že leta 2018 prepričljivo ovrgli njene najpogostejše trditve, njena vplivnost v določenih krogih še vedno vztraja.

Žalostno je, da se takšne vsebine danes reciklirajo v popularnih podkastih. Voditelji jih pogosto uvrstijo na platformo zgolj zaradi klikov in pozornosti, pri čemer se sploh ne sprašujejo o pravilnosti informacij ali posledicah, ki jih imajo za javno zdravje. Sam sem poskušal opozoriti na faktografske napake v nekaterih takšnih pogovorih, a odziva ni – avtorjem teh vsebin namreč pogosto ni mar za resnico, temveč le za doseg in všečke. To je nevarna igra, saj je širjenje dezinformacij o cepljenju na tak način neodgovorno in lahko ima konkretne zdravstvene posledice. Svojo knjigo zato vidim tudi kot nujen korektiv – kot odziv na ta val dezinformacij, ki ga medijski prostor, žal, še vedno premalo kritično filtrira."

Vodja slovenskega WHO-ja Vesna Kerstin Petrič pravi, da so tudi na svetovnem nivoju, ko so raziskovali proticepilska gibanja, prišli do tega, da je v ozadju vedno korist. Tudi Andrew Wakefield je želel prodajati svoje cepivo.

"Da, želel ga je patentirati in z njim služiti. Res je, proticepilsko gibanje pogosto ni le vprašanje prepričanja, ampak posel. Za najbolj glasnimi vplivneži se v ozadju vedno skrivajo finančni interesi – od plačanih predavanj in donacij do prodaje 'detoks' izdelkov. To je mehanizem: ustvariš strah, ponudiš lažno rešitev in služiš. Če gre kaj narobe, pa ne prevzameš odgovornosti. Ko mediji vendarle razkrinkajo tvojo prevaro, se začneš izgovarjati, da proti tebi izvaja gonjo farmacevtska industrija ipd. Andrew Wakefield recimo računa tri tisoč evrov, da se pojavi na zborovanju nasprotnikov cepljenja in predava. Isto Del Bigtree, televizijski producent in vodja proticepilske organizacije Informed Consent Action Network. Z vsem tem zelo lepo služi. Podobnih vplivnežev je še kar nekaj, precej novih se je pojavilo v času zadnje pandemije."

Covid. Da zaključimo s tem temačnim obdobjem zgodovine. Kako ste ga doživljali?

"Obdobje covida je bilo v tem smislu vrhunec. Takrat sem se soočil z realnostjo, da so celo izobraženi ljudje podlegli impulzivnemu širjenju dezinformacij. Tudi sam sem nekoč, v svoji proticepilski fazi, deloval podobno, čeprav na manjšem dosegu (na srečo ne na družbenih omrežjih, ampak samo po e-pošti). Takrat se počutiš kot nekdo, ki 'pozna resnico' in se bori za prebujenje drugih – to ti daje občutek pripadnosti skupini in poslanstva. Zato danes še toliko bolj poudarjam: preden karkoli delimo naprej, moramo nujno preveriti vir in ozadje. Čustveni impulz lahko naredi nepredstavljivo škodo. Če govoriva o pandemiji, pa je nujno poudariti tudi sledeče: covid-19 ni bil zadnja pandemija. V živalskih rezervoarjih v naravi je še na desettisoče neodkritih virusov, ki so zmožni okužiti človeka. Zaradi klimatskih sprememb, globalnih migracij in poseganja v ekosisteme bo nedvomno prišlo do novih pandemij."

Kakšno sporočilo se vam zdi, da imamo zdaj predsednika parlamenta, ki je bil v bistvu vodja proticepilskega gibanja v tistem času? Z njim pa seveda tudi zdravnica Sabina Senčar.

"Zelo me skrbi politična dimenzija tega vprašanja. Da smo v parlamentu dobili vodstvo, ki je svojo pot gradilo na nasprotovanju znanosti in ukrepom, je alarm za družbo. Pove nam, kako lahko populizem zlorabi stisko ljudi za lastno politično napredovanje, čeprav menim, da je bilo zanj proticepilstvo predvsem orodje za politično kariero. Še bolj nevarno pa je, ko to počnejo zdravniki, kot je denimo Senčarjeva. Njihov naziv jim daje lažno auro strokovnosti, s katero legitimizirajo proticepilske zablode in zavajanja. Pomembno je razumeti: čeprav zdravniki vedo veliko, niso znanstveniki, ki bi se ukvarjali s področjem cepljenja. Torej ne pomeni avtomatično, da razumejo tudi znanstvene študije, kompleksnost imunologije ipd. (sploh če je njihova specializacija druga, Senčarjeva, recimo, je ginekologinja).

Moje sporočilo je preprosto: ne nasedajmo poceni populizmu, ki išče le klike in glasove. Namesto avtomatičnega deljenja vsebin se raje ustavimo, preverimo dejstva in se vprašajmo, kdo ima od teh dezinformacij dejansko korist."