Zgrešen klic, pamet v noge in dilema: rože ali vrčki piva

So nogometaši, pri katerih imaš občutek, da so tu večno. Če jih štejete 25, če ste abrahamovec ali pa če počasi lezete proti stotici, vaša in naša nogometna stalnica se je od nekdaj zdel Thomas Müller. Thomas Müller pri Bayernu, seveda. Pa jih ima sam šele 35, ko v teh dneh sporoča osupljivo novico - zanj je pri Bavarcih konec. Po tej sezoni, po četrt stoletja, kolikor je prebil pri velikanu iz Münchna, se bo treba navaditi Bayerna brez Thomasa Müllerja. In Thomasa Müllerja brez Bayerna.

O fantu, ki jih zabije 120 na leto

Eden tistih nogometašev je, ki so pojem zvestobe enemu klubu. Kot Paolo Maldini, ki je - prištevši mladinski del kariere - za AC Milan in zgolj za AC Milan igral neverjetnih 31 let. Ali Francesco Totti, ki je celih 25 sezon članskega nogometa in pred tem še štiri mladinskega prebil pri Romi. Müller je od svojega desetega leta poznal le Bayern. Zabijal gole, ogromno golov, potrpežljivo čakal in leta 2008 debitiral v bundesligi. Za Bayern je odigral 746 uradnih tekem in nekaj jih še pride, da bodo še bolj zadaj sloviti asi, kot so Sepp Maier (709), Oliver Kahn (632), Gerd Müller (607), Franz Beckenbauer (582). Dvanajst bundesligaških trofej pozneje, po dvakrat osvojeni ligi prvakov, po skupno 32 lovorikah, 248 golih in 274 asistencah, pri čemer štetje še traja, se to poletje konča.

Kje pa se je začelo? Petdeset kilometrov stran. V Pählu, zaspanem mestecu ali večji vasi jugozahodno od Münchna. Športno društvo imajo tam, TSV Pähl, v katerem se gredo vse od nogometa v regionalni ligi do namiznega tenisa. Pred četrt stoletja so imeli nenavadnega fantiča. Naokoli je šel glas, da je v eni sami sezoni dal 120 golov. Hitro se je razvedelo vse do velikega Bayerna, ki ga je v poletju 2000 vzel v svojo nogometno šolo. Rad se vrne v Pähl. Igrat karte s prijatelji in zvrnit kakšen pir, kot se za Bavarca od glave do peta spodobi. Ne le sorodniki, tudi vsi drugi tam trdijo, da je najbolj olikan, prizemljen as, kar jih je. Prav to, nezvezdniško življenje preprostega Bavarca, ko bi se drugi glasno tolkli po prsih, mu je dalo oznako najbolj podcenjenega velikana nogometa. Čeprav tisti, ki vedo, in trenerji, kot so Louis van Gaal, Pep Guardiola in Carlo Ancelotti, že vedo, priznavajo: nikogar ni, ki bi znal tako pametno čitati igro, kot jo on. Ki bi tako izpopolnil frazo biti ob pravem času na pravem mestu.

Kako je veliki Klinsi klical v prazno

Leta 2008 je bil še eden od igralcev Bayernove šole. Dve leti pozneje je bil nacionalni junak. A najprej se je bilo treba prebiti v prvo ligo. Na nenavaden, na videz brezbrižen način. Po Müllerjevo. Ko je dal toliko golov za ekipo do 19 let, da ga članski trener, nemška legenda Jürgen Klinsmann, ni mogel spregledati, je prišel tisti klic. Poleti 2008 ga je klical, da mu sporoči novico o napredovanju v udarno moštvo. Toda ... "Nisem dvignil," se spomni Müller, "potem pa sem poslušal sporočilo na odzivniku in bil je - Jürgen Klinsmann. Prekleto!" V bundesligi je debitiral mesec dni pred 19. rojstnim dnevom. Na igrišču je zamenjal Miroslava Kloseja, še enega, za katerega se zdi, da je igral sto let. Potem pa so Bavarci zamenjali Klinsmanna. A z novim trenerjem je šlo Müllerju le še na boljše. Kajti Louis van Gaal je avtor izreka: "Thomas Müller vedno igra!" Z dodatkom: "Pa če imam Francka Riberyja in Arjena Robbna, Müller vedno igra." Zato Müller še dandanes pove, da je Nizozemec najbolj vplival nanj, na njegovo igro, kariero.

Ni bilo dolgo, pa je od tega marsikaj imela cela Nemčija. Na "slovenskem" svetovnem prvenstvu 2010, ko je tudi Kekovo moštvo šlo v Južno Afriko, je komaj 20-letni Müller osvojil zlato kopačko za najboljšega strelca. Nagrado so si s po petimi goli delili kar štirje: ob njem še Urugvajec Diego Forlan, Nizozemec Wesley Sneijder in Španec David Villa. Dva od teh golov je dal Angležem v nepozabni bitki osmine finala. V četrtfinalu je začel uničenje Argentine. V polfinalu s Španijo ni smel igrati zaradi kartonov, za tolažbo se je vrnil z golom Urugvaju za tretje mesto. Iz Afrike je odletel kot wunderkind, izbran za najboljšega mladega igralca prvenstva.

Na obletnico jih sme dražiti le on

Največji tekmi elfa s Thomasom Müllerjem v osrednjih vlogah sta prišli štiri leta pozneje. Brazilci so bili doma, že itak velesila je imela razlog več, da se je razglašala za favoritinjo svetovnega prvenstva. Polfinale v Belo Horizonteju naj bi bil predzadnji korak na vrh. Pa se je pojavil nemški stroj. Müller je v enajsti minuti tekme pobegnil čuvaju Davidu Luizu in izrabil podajo Tonija Kroosa za prvi gol. V 23. minuti sta s Kroosom spletla akcijo za gol Miroslava Kloseja. Nadaljevalo se je strašno: Kroos v 24. in 26. minuti, Sami Khedira v 29. in po pol ure igre je bilo pet nula za Nemce! Takšen šok za domače navijače, da so eni jokali, drugi pa že zapuščali stadion. Ko je dvakrat udaril še Andre Schürrle, brazilski gol v zadnji minuti pa je bil le popravek za zgodovinskih 7:1, je vojaška policija na stadionu mirila pretepa željne.

Tisti 8. julij 2014 je bil največji udarec brazilskemu nogometu. Nacionalna sramota. Takšna Nemčija je seveda morala iti do konca, v finalu je padla še Argentina. Müller pa je ob obletnici tekme Brazilce na družabnih omrežjih dražil s fotografijo pločevinke pijače 7up. Komu drugemu bi zamerili do konca življenja, njemu menda niso. Ker je ena njegovih lastnosti - zabavljaštvo. Kot je dejal njegov soigralec pri Bayernu, Dante: "Z nami, Brazilci, se lahko hecaš o vsem, le o tej tekmi ne. Ampak okej, Thomas je pač velik šaljivec. Vseeno sem mu rekel: če ne boš nehal, te bom pohodil na vsakem treningu."

Kam zdaj? Kamorkoli že, povsod bo čudno

Po vseh golih in zmagah vsakogar dočaka črni trenutek. In leta 2019 je selektor Joachim Löw razglasil, da se po polomu na svetovnem prvenstvu 2018, ko so Nemci končali že v skupini, v pomladitvi elfa odreka Müllerju, v isti paket je stlačil še Jeroma Boatenga in Matsa Hummelsa. Müller je bil presenečen. Jezen. No, dve leti pozneje si je Löw premislil in Müller je v reprezentančni pokoj lahko odšel pod svojimi pogoji: s 45 goli na 131 tekmah se je poslovil po lanskem Euru. Leto pozneje pride še zbogom Bayernu. Bolj boleče bo, ker ni po njegovih željah. V klubu so se odločili, da mu ne bodo ponudili nove pogodbe. Tudi od popolnega slovesa od Münchna, v finalu lige prvakov, ki bo 31. maja na Allianz Areni, po izpadu Bayerna proti Interju ne bo nič. A kar je, je. Je to - penzija? Menda še ne. Čeprav si ga je nemogoče zamisliti v dresu, ki ni bavarsko rdeč.

Prejšnjo soboto je igral svoj zadnji der klassiker, nemško klasiko, derbi z Borussio. Senzacionalni prestop v Dortmund bi bil nogometna blasfemija, četudi je v minulih dneh postal odmevna šala. Po spopadu, ki se je končal z rezultatom 2:2, je športni direktor Dortmundčanov pribil, da bi Müller lahko razmislil o pogodbi z Borussio. On pa se je nasmehnil in odvrnil: "Saj navijači ne bi vedeli, ali naj mi s tribun v glavo mečejo rože ali vrčke piva." V kar nekaj klubih so zastrigli z ušesi, ko so slišali za odločitev Bayerna, da mu ne podaljša pogodbe. Govorice sežejo od službe v trenerskem štabu Manchester Uniteda do nadaljevanja kariere nogometaša v ZDA, Savdski Arabiji, v Turčiji pri Fenerbahčeju ... Kjerkoli že konča, ko vzame slovo od Bayerna - in zmenjeno je, da ga vzame po klubskem svetovnem prvenstvu, ki bo to poletje v ZDA -, bo čudno. Kajti Müller je Bayern. In Bayern je Müller.