(ZDRAVJE) Latinsko ime Prunus armeniaca so marelice dobile zaradi zmotnega prepričanja

Marelica (Prunus armeniaca) je priljubljen sadež in spada v skupino koščičastega sadja. Uvrščamo jo v rod Prunus, kamor sodijo tudi slive, breskve, češnje in mandlji. Izvira z območja Azije, najverjetneje iz treh rodovnih središč – Kitajske, centralne Azije in Bližnjega vzhoda. Začetki gojenja segajo na Kitajsko, kjer so jih začeli gojiti že pred več kot 3000 leti. V Evropo so se marelice preko trgovskih poti razširile šele po letu 1400. Danes se največ marelic pridela na območju Sredozemlja, pri čemer je Turčija z okoli 28 odstotki vodilna pridelovalka marelic na svetu.

V nasadih drevo marelica običajno doseže višino do štiri metre, v naravi pa drevesa lahko zrastejo tudi do 15 metrov visoko. Zaradi kratkega obdobja mirovanja je med sadnimi vrstami zmerno toplega podnebnega pasu najbolj občutljiva na zmrzal. Večina sort dobro prenaša zimo, vendar pa cveti zelo zgodaj spomladi, ko je velika nevarnost pozebe. Zaradi tega je območje gojenja omejeno na lege, kjer je tveganje za spomladanske pozebe manjše (lege, ki nagnjene proti severu ali severozahodu, kjer je možnost za zgodnje odganjanje spomladi manjša). V splošnem bolje prenaša sušo kot vlago, zato so najprimernejša območja za rast tista z nizko zračno vlago in manjšimi količinami padavin.

Plodovi zorijo med začetkom junija in sredino avgusta, odvisno od sorte. Glede na sorto se med seboj razlikujejo tudi po barvi, lahko so obarvane rumeno, oranžno ali rdeče. Sicer pa se osončeni deli marelice pogosto obarvajo rdeče. Glavni pigment v marelicah je betakaroten, sledita betakriptoksantin in gamakaroten. Sodijo med hitro pokvarljivo sadje, na sobni temperaturi se pogosto obdržijo le 4 do 5 dni. Obstojnost lahko nekoliko podaljšamo s hranjenjem v hladilniku. Zaradi slabe obstojnosti svežih sadežev se je po svetu zelo razširila tudi uporaba suhih marelic.

Sušenje marelic

Sušenje marelic lahko poteka tradicionalno na velikih ploščah, v naravnih pogojih osončenosti, brez dodatne obdelave. Pri takšnem sušenju sadeži porjavijo. Da bi se ohranila barva in bi se podaljšal čas skladiščenja, se je predvsem pri sušenju v sušilniku razširila obdelava z žveplom. Tradicionalna metoda sušenja ima kljub temu številne prednosti, saj je preprosta in stroškovno učinkovita. Poleg tega žveplov dioksid, ki se uporablja za obdelavo sadežev, lahko pri nekaterih posameznikih povzroči alergijske reakcije. Med sodobnejšimi postopki sušenja je vse bolj razširjena tudi liofilizacija (sušenje z zamrzovanjem), ki omogoča odlično ohranjanje hranilnih vrednosti, barve in teksture sadeža.

Hranilne vrednosti

Marelice med minerali vsebujejo največ kalija in bakra. Med vitamini izstopata A in C. Vsebujejo številne bioaktivne spojine, kot so karotenoidi in fenolne spojine, ki v telesu delujejo antioksidativno. Suhe marelice imajo visoko vsebnost prehranskih vlaknin ter nekaterih vitaminov in mineralov, kot so vitamin A, kalij, železo, baker in mangan. V primerjavi s svežimi marelicami imajo višjo energijsko vrednost, predvsem zaradi višje vsebnosti sladkorjev.

Uporaba

So vsestransko uporabne za pripravo marmelad, kompotov, sokov, vina in omak. Marelična jedrca, ki jih najdemo v koščici, po okusu spominjajo na mandlje. Ločimo jih na sladke in grenke vrste, okus pogojuje vsebnost amigdalina. Ta se v telesu pretvarja v cianid, ki je strupen, jedrcem pa daje grenak priokus. Zaradi tega se za neposredno uživanje uporabljajo predvsem sladka jedrca, medtem ko se grenka uporabljajo v predelavi. Vendar je treba tudi uživanje sladkih jedrc zelo omejiti.

Zanimivosti

Sorte marelic so se skozi čas prilagodile različnim podnebnim razmeram. Tako v nekaterih predelih Indije drevesa marelic uspevajo na 6000 metrih nadmorske višine in lahko prenesejo temperature do minus 35 °C.

Olje iz mareličnih koščic je dragoceno v parfumeriji, kozmetiki in farmacevtskih izdelkih zaradi hitrega vpijanja. Primerno je tudi za občutljivo kožo.

Latinsko ime Prunus armeniaca​ so marelice dobile zaradi zmotnega prepričanja, da izvirajo z območja Armenije, kjer so jih zaradi dolge tradicije gojenja pogosto povezovali z njihovim izvorom. (Prehrana.si)