Miša Pušenjak
Sama sem sicer pristaš tega, da je glavnina naše prehrane vedno tisto, kar so nekoč že jedli naši predniki. Najpogosteje vsi pozabimo, da ne gre samo za vnos hrane v naša telesa, vse tiste silne koristne snovi mora telo znati porabiti, dostaviti iz prebavnega sistema v kri in preko nje v celice. Šele tam nam pomagajo. Tega se mora tudi telo naučiti. To, kar so jedle naše babice, zanesljivo zna porabiti, pogosto pa se sprašujem, ali zna porabiti vse te silne antioksidante in zdaj tako popularno sadje. Zato menim, da so solata, zelje, korenček … še vedno tisto, česar moramo pojesti največ.
To pa nikakor ne pomeni, da ne bi sadili tudi česa novega. V zadnjih letih se je tudi na našem trgu pojavilo kar nekaj novih rastlin. Največ jih sicer najdemo med sadikami, a za nekatere se da nabaviti tudi seme. Med njimi je tudi andska jagoda.
Andska jagoda ali botanično Physalis peruviana
Andska jagoda je grmičasta rastlina, v domačih krajih tudi trajnica. Že ime pove, od kod prihaja. Physalisi so rastline Južne Amerike. Tam in v Severni Ameriki gojijo več različnih vrst, pri nas se je za zdaj uveljavila samo andska jagoda. Njeno seme se lahko pri nas kupi že nekaj let. Ker pa se prodaja kot vrsta – andska jagoda - ne kot sorta, so vsako leto nekoliko drugačne. Včasih so višje, včasih bolj grmičaste, včasih jim moramo dati oporo. Vsekakor pa gre za zelo zabavno, posebno rastlino. Meni je všeč njen blagi, sadni okus. Žal je ne morem imeti, ker je pri meni premalo sonca. Njena osnovna zahteva je namreč sonce, sonce in še enkrat sonce. Če pa je na soncu, ima ogromno sadežev, ki jih mirno lahko jemo ob televizorju in nadomestijo nezdravo hrano, kot so čips, smokiji in podobno. Mora pa biti na soncu cel dan. Pri meni je namreč samo močno popoldansko sonce, pa je bil pridelek slab.
Kaj pa je andska jagoda?
Gre za grmičasto rastlino. Zraste tudi do 150 cm visoko, a takrat rodi bolj malo. To je namreč znak, da je dobila preveč dušika. V tem primeru pa je cvetov manj. Zato je moj prvi nasvet tudi, da je z gnojem ne gnojimo. Uživamo plodove, ki so zavarovani s prav posebno lupinico – lampijončki. Nekateri se boste spomnili njene okrasne sorodnice, ki jih kar rečemo lampijončki, a so ti živo oranžno obarvani. Še danes ne vem, ali so oranžni plodovi v njih užitni. Eni namreč pravijo, da so, drugi podatki kažejo, da niso. Vsekakor je krasna rastlina za zimske šopke.
Andska jagoda, ko je že bilo rečeno, potrebuje ogromno sonca in toplote, zato jo sadimo na najbolj sončna in topla mesta vrta. Sodi med razhudnike, je sorodnica paradižnika, paprike, jajčevca in krompirja, torej je to treba upoštevati pri načrtovanju kolobarja. Razhudnike lahko sadimo na isto mesto vsako drugo leto, bolj pogosto pa nikakor.
Kako jo pridelujemo
Andska jagoda potrebuje kar nekaj časa, da zacveti in rodi, prav tako pa je ne smemo saditi na prosto prezgodaj. Zemlja mora imeti vsaj 18 stopinj Celzija, tako kakor za papriko in jajčevce. To pa pomeni, da jo na prosto vsekakor sadimo po 15., raje 20. maju. Zato jo vzgajamo preko sadik, čeprav jo v ZDA in drugod pogosto kar posejejo na stalno mesto. Tudi vam se zna zgoditi, da bodo na mestu, kjer ste jih imeli lani, pa niste pobrali vseh plodov, konec maja vzkalile nove rastline. Te še vedno lahko uporabite za pridelek, če imate zanje prostor, a ker zelo slabo prenašajo presajanje brez koreninske grude, jih morate presaditi skupaj z vso zemljo na koreninah. Ob presajanju zalijte jamice, potem pa še ves posevek. Zato pri vzgoji sadik ne pikirajte. Dve drobni semenki posejte v lonček, velikosti 5 cm, in pustite, da korenine prerastejo lonček pred presajanjem na prosto.
Bolj ji odgovarja klima v rastlinjakih, a žal jih tam zelo rada napade pršica, na katero je potrebno potem biti pozoren. A dobro dela tudi zunaj na prostem, da je le na soncu ves dan.
Za sadike jo sejemo konec februarja, vendar, pozor! Ne pozabite, da ne prenaša pikiranja. Slovenci imajo še eno lepo lastnost, to je varčevanje. Zato pogosto kupljene sadike raztrgajo, če je v lončku več rastlin. Tega nikar ne počnite. S tem ji boste vzeli veliko energije, zato bo pridelek poznejši in tudi nižji.
Ne mara preveč gnojenja
Kot sem že napisala, gnojenje s hlevskim gnojem najpogosteje celo zniža pridelek. Povzroča samo močno rast, imeli pa boste velikanske rastline in malo cvetov. Komposta lahko daste do 6 l/m2, kupljena organska gnojila pa nekje do 70 odstotkov priporočene količine. Da ne bo preveč listov in stebel, ki jih pa ne jemo.
Ko se zemlja dovolj ogreje, je čas za presajanje. Rastline so dokaj velike, zato potrebujejo 50 cm v vrsti in vsaj enako ali nekaj več med vrstami. Pazite, da jih sadite tako, da jih večje rastline, na primer paradižnik, poleti ne bodo senčile. Če želite veliko število plodov, potrebuje rastlina namakanje. Res je, da dobro prenaša sušo, a oploditev je ob pomanjkanju vlage slaba, to pa pomeni manj plodov. Zato jo vsaj dvakrat tedensko, poleti, ko je res vroče, pa tudi trikrat, dobro namočite. Tako, kakor druge plodovke, ne mara mokrih listov, zato naj bo namakanje kapljično, samo po tleh.
Zelo hvaležna pa vam bo za zastiranje tal. Ob presajanju sadik lahko v jamico daste nekaj res dobro preperelega komposta - ali še bolje, zemlje za rože. Zalijte jamico, potem pa posadite sadiko. Ko je delo končano, zalijte celo gredo, nato pa tla prekrijte z zastirko. Zastirka naj bo raje naravna, pokošena trava, slama ali, najbolje, ovčja volna.
Opore običajno ne potrebuje, včasih pa je dobro okoli nje narediti ograjico, jo vzdrževati nad tlemi, saj ob obilnih padavinah lahko poleže. Zato je treba spremljati dogajanje na gredi in se odločiti kasneje, poleti.
Cveteti začne nekje v sredini do konca junija, rodi pa v juliju. Okus plodov, ki se skrivajo v lampijončkih, je rahlo tropski, meni nekje med ananasom in melono, drugim pa med paradižnikom in ananasom, skratka odličen in osvežilen za poletje. A plod mora biti res zrel. Pred tem je bolj ali manj brez okusa.
Plod pa je zrel, ko je lupinica okoli njega popolnoma suha. Barva ni vedno relevantna, saj je lahko od bledo rumene, skoraj zelene do res živo oranžne barve. Pri nas namreč, kot sem že napisala, dobimo seme vrste, ne sorte. Zato ni nujno, da bodo plodovi vsako leto iste barve. Je pa nujno, da lampijonček povsem porjavi oziroma se posuši.
Jemo jih surove, dajemo jih v sladke, tropske solate, smutije, kompote ali marmelade. Dejansko imajo skoraj enak sestav kakor paradižnik, okus pa je sladkast, zato je še bolj uporaben kakor lampijončkov veliko bolj priljubljeni sorodnik. Prav tako pa nam sestava plodu pomaga lažje prestajati poletno vročino in pripeko sončnih žarkov.
Kot sem že rekla, naj glavnino našega pridelka na vrtu sestavljajo vrtnine, ki so jih pridelovale že naše babice. A zakaj ne bi poskusili novosti. Posebej zabavna bo andska jagoda za otroke, to pa je zagotovo želja vsakega. Da bi otroci jedli domačo, zdravo hrano.
