Jutranja rutina. Preganjanje najstnice iz njenega brloga, ki se po obnovi spreminja v nekako puhasto belo bež jamo blazin, dekic, velikanskega visečega jajca (hvala ljudem, ki so ogromno reč premikali po stanovanju). Po novem je namestila v sobo še nekakšne projektorje svetlobe, prostor je zvečer videti kot Postojnska jama s svetlobnimi učinki. Okej, končno se je izmotala iz vsega tistega puha in zaseda kopalnico. Mojo, kakopak. Tudi tukaj hvala vsem naključjem v življenju in nekemu arhitektu, da mi ostane še manjša kopalnica. Ta mala namreč, ko ni v svojem puhastem, rahlo psihadeličnem raju, živi v kopalnici.
Gremo dalje, hitri pregled mailov, neverjetno, kako radi v tem našem biznisu ljudje pošiljajo zadeve ponoči, kot da se ob vsem hrupu dneva njihovi možgani umirijo šele po deseti uri zvečer. In sobotni razmisleki so pač taki, da je zanje potrebnega nekaj miru, sicer so površni. Okej, pol ure zame, radio, poročila, aparat za kavo požene mlinček, pomivalec bo kmalu poln. Dalje zverzirana rutina. Kava na terasi, trenutek hvaležnosti za bajto, plac in razgled s terase.
Pakiranje, preverjanje pakiranja, tenis torba, aja, diktafon, avto, šola, tenis klub - ker so torbe za tenis danes pač dosegle dimenzije, da bi vanje lahko spravil tudi truplo, jo običajno odložim spotoma jaz. Obenem črnega giganta Wilson uporabljam za izgovor, zakaj razdalj ne premagujem s kolesom. Naslednje leto bom v službo kolesarila, obljubim!
Utečena, rutinska, zanesljiva so ta jutra, nekje pri Ljudskem vrtu si običajno na plejlisti poiščem kaj udarnega, ravno do garažne hiše bo. To je nekak moj stabilnostni moment v dnevu. Potem se stvari itak zmeljejo po svoje, zunanjih impulzov se že okoli devete nakopiči izjemna količina. In v teh jutrih, sestavljenih iz stabilnih zidakov, pa tudi sicer, je najbolj zanesljiv partner avto. Mala oaza miru, svobode, občutka kontrole za volanom. Ob vikendih pot do kamorkoli. V zeleni maniri vsake toliko poizkušam z javnim potniškim prometom, ampak ta logistični zalogaj je celo od hiše v Mestni četrti Center izjemno zahteven, kaj šele zunaj nje. Da o torbi sploh ne govorimo! Skratka, avto, ime mu je Hedwig (ja, ja, bizarno je dajati imena avtom, ampak doslej so ga imeli še vsi), je poleg aparata za kavo ključni del jutranjega drila.
Ker imamo cele industrije rešitev za probleme, ki jih pravzaprav ni, je občutek neizpolnitve tako rekoč zapovedan. In se obdamo z rečmi, dejavnostmi in včasih tudi ljudmi, ki jih ne potrebujem
Do prejšnjega torka. Hedwig prižge vse lučke, kar jih je, zaklene volan in zaslon sporoča le še napako. Ne, no. Ne ti, Hedwig. "Ma ja, ziher je akumulator. Kolko je star, kolko je kilometrov?" Pojma nimam, nov, malo kilometrov. Hedwig je fajn in lepa in precej nova, pozna se ji nekaj flekov na sedežih, najbrž od kokakole, za enega vem, da je mleko. Kaaaak akumulator, če pa so vse lučke! Ne more preprosto povedati, kaj ji je? (Nekako tako jaz dojemam avtomobile, bolj čustveno kot tehnično) "Andreja, ne. To je novi avto. Oni sam zablokirajo. Nič ne rečejo prej."
Super, fajn, zakaj pa potem toliko signalizira in utripa? Matej je izjemna tolažba. Zadeve zna pogledati in povedati tako, da se ti naenkrat zdijo smešne. Še sam sebi se zdiš smešen. "Ajd, sem pridi, ko boš lahko." Dobro je imeti prijatelje, ki imajo servis akumulatorjev, prisežem! In še boljše je imeti take, ki obvladujejo humor. Kasneje poleg novega akumulatorja dobim še predavanje o tem, kako autostop škoduje motorju, pa nekaj o kratkih vožnjah po mestu, pa kar je še tega. Skratka mini epizoda, ki niti ne bi bila pretirano pretresljiva, po štirih letih kratkih voženj se akumulator pač izprazni, sploh pri kratkih premikih in sploh pozimi. Pač zastoj v nekem jutru, nekaj adrenalina in nekaj stroškov.
Popoldan na kavču s kavo (no, tudi ta mašina je medtem v okvari, ampak s tem se bom ukvarjala kasneje, iz kleti izvlečem starejšo verzijo na kapsule, pa je) razmišljam o odvisnosti od rutine. Koliko je rabimo? Obredja in zaporedja. Kdaj je preveč? Zame je moja jutranja rutina izjemno dragocena, popoldanska me kdaj nažira. Poznam ljudi, ki jim rutina povzroča dolgčas, praznino do mere nevzdržnosti. Ljudi, ki bezljajo po dogodkih, treningih, srečanjih, izletih, prijateljskih in ljubezenskih zvezah, da bi pregnali praznino in pomanjkanje. Ženske, ki so si samodiagnosticirale perimenopavzo že pri 35 zato, ker je življenje takrat lahko res malo zahtevno in rutinsko in dolgočasno. V svetu, prepolnem vsega, je včasih lažje poiskati pobeg in diagnozo kot samorefleksijo. In ker imamo cele industrije rešitev za probleme, ki jih pravzaprav ni, je občutek neizpolnitve tako rekoč zapovedan. In se obdamo z rečmi, dejavnostmi in včasih tudi ljudmi, ki jih ne potrebujemo. Kar postane težava, če torba postane pretežka in prevelika. Ha, nekako tako kot wilsonka od ta male, čeprav brez loparjev. "Kriv je kortizol, stres!" Seveda, če je vsak tvoj dan naphan s histerijo in rešitvami, ki to niso.
"George Orwell je prvi zapisal, da je pravi genij v oglaševanju v tem, da vam proda rešitev in problem."
Zgornje pa je zapisal Ben Goldacre, sloviti in dosledni razbijalec mitov, propagandist resnice in znanosti. Ciljal je sicer na farmacijo in industrijo zdravja ter dobrega počutja, pridigarji zdravega življenjskega sloga danes bolj kot kadarkoli prej ustvarjajo probleme, da lahko na veliko prodajajo ... rešitve! Dobički so velikanski, neumnosti neskončne. Ampak tu ni samo zdravje in dobro počutje, rešitve za probleme, ki jih ni, so čisto na vseh področjih življenja.
Zato sem poleg svete jutranje rutine pričela ceniti še popoldansko. Na kako vabilo preprosto odgovorim ne, hvala, danes Netflix, deka in kavč. Sicer me čakata stres, pa morda še perimenopavza!
