S širokimi cestami in parkirišči, udobnimi velikimi avtomobili, v katerih je ročni menjalnik zelo redka eksotika, masažni sedeži pa nekaj vsakdanjega, in praviloma nižjimi cenami goriva v primerjavi z Evropo so Američani vajeni, da se s svojim jeklenim konjičkom pripeljejo pred vsaka vrata - do trgovine, doma, hotela. Letenje je sicer še zmeraj na prvem mestu za premagovanje večjih razdalj, a ameriške meddržavne ceste (beri: avtoceste) so več kot primerne tudi za večstokilometrske poti.
Po mojih izdatnih pripravah na nedavno popotovanje po ZDA je tako padla odločitev, da večji del načrtovane poti opravim z avtomobilom. Mikala me je znamenita Route 66, izkusiti sem hotel vožnjo po pet-, šest-, celo sedempasovni avtocesti, počutiti sem se hotel svoboden. Prek spletne platforme sem slab mesec dni pred začetkom potovanja rezerviral in najel vozilo, športnega terenca, se dogovoril, da ga prevzamem na letališču v Las Vegasu, od koder sem načrtoval vožnjo prek Los Angelesa nazaj do San Francisca. Tam sem avto vrnil, celo brez doplačila, ki so ga baje velikokrat zahtevali, če je bilo mesto prevzema drugačno od mesta vračila vozila. Super, prihranil sem prvih sto dolarjev. A na pot sem se moral bistveno bolje pripraviti, kot da bi zgolj upošteval dejstvo, da bom v roke dobili vozilo z avtomatskim menjalnikom.
ChatGPT je bil pri načrtovanju potovanja več kot uporaben. Ko sem mu povedal, kaj vse bi rad videl in kam bi se peljal, sem se najbolj razveselil odgovora: "Vaša pot je naporna, a izvedljiva." Neke dodatne navigacije, ki so mi jo ponujali ob prevzemu avta, nisem dokupil. Navigiral sem kot doma, s svojim mobilnim telefonom, ki sem mu s pomočjo eSIM zagotovil podatkovno povezavo. Udobno in poceni. Je pa imela umetna inteligenca zame kar nekaj nasvetov glede posebnosti vožnje po ZDA.
Denimo križišča. V tistih, ki niso semaforizirana, smo imeli večinoma vsi vozniki znak STOP. Pozabite pravilo desnega - prvi pelje tisti, ki je prvi pripeljal do križišča. Sliši se zapleteno, a v praksi promet teče tako gladko, kot če bi nekdo na cesto namazal lubrikant. Ko nisem bil prepričan, če sem že na vrsti, mi je zmeraj nekdo vljudno pomahal. In ker sem že omenil znak STOP - v Ameriki se pred tem znakom dejansko vsi ustavijo. Tudi če se dobro vidi kilometre levo ali desno. Ustaviš, še enkrat pogledaš in spelješ. Če narediš pri nas kaj takšnega, ti začne v trenutku nekdo hupati.
Pri nas se človek, ki vozi po omejitvah, počuti precej ogroženo in nelagodno. Vsaj jaz se. Ko se peljem s 50 km/h po Tezenski skozi Stražun (v gozdu so tudi srne), imam občutek, da voznik za menoj še ni slišal za varnostno razdaljo. Da niti ne omenjam rednega prehitevanja in iztegnjenih prstov. Enako je na avtocesti, kjer te na gradbišču, če voziš 80 km/h in upoštevaš omejitev hitrosti, hočejo prehiteti celo šleperji, ali pa vozijo tako blizu tebe, da lahko prešteješ muhe na njihovi havbi. Pa tudi sicer se zdi, da je omejitev hitrosti na 130 km/h zgolj priporočilo. Večina vozi hitreje.
Američani pa so čisto skulirani. Na večini avtocest velja omejitev 65 milj na uro (okoli 105 km/h), ponekod 75 milj na uro (120 km/h) in velika večina jih vozi prav toliko. S tempomatom. Pa skušajte s tempomatom voziti pri nas. Ne gre.
Prehitevanje je posebno poglavje. Dovoljeno je namreč po levi in po desni, a če mislite, da na cestah zaradi tega vlada kaos, je resnica daleč od tega. Nič ni hupanja, nič bliskanja z lučmi, nič kazanja prstov. Če voziš počasneje, brž švignejo mimo, če voziš hitreje, pač upaš, da te ne ustavi policija. In videli smo precej policistov, kako so kršitelje ustavili ob robu vozišča. Kazni za prehitro vožnjo v ZDA so namreč opazne, sicer ne ekstremno visoke, če jih primerjamo na primer z nekaterimi evropskimi državami.
Zakaj se potem vozniki držijo omejitev? Ker se pred šolami ali gradbišči kazen podvoji. Ker v primeru večjih prekoračitev ne gre za prekršek, temveč za kaznivo dejanje. V tem primeru lahko dejanski strošek kazni pogosto naraste zaradi zavarovanja. Ena sama kazen lahko podraži avtomobilsko zavarovanje za več sto ali tisoč dolarjev v naslednjih letih. To odvrača divjake. Morda recept tudi za Slovenijo?
Kaj pa parkiranje? Američani parkirajo skoraj zmeraj z nosom naprej. Več domačinov mi je med pogovorom reklo, da tujca, predvsem Evropejca, pravzaprav prepoznajo ravno po tem, da parkira vozilo vzvratno. Z mislijo, da bo lažje odpeljal iz parkirne luknje. Pri nas je velikokrat tako, da si moraš prav izboriti svoje mesto, ko želiš vzvratno zapustiti parkirišče, ljudje ti trobijo, te ne spustijo v promet. Kaj pa čez lužo? Tudi tu so pogovorno vljudnost prenesli na cesto. Kakor hitro vidijo, da boš peljal vzvratno, ustavijo vozilo in te počakajo. Pa ne zato, da bi parkirali v prosto parkirno luknjo, ampak ker je tako prav. Avto ustaviš in počakaš. Vljudno. Pa še to. Tam, kjer parkiranje ni dovoljeno, so robniki obarvani rdeče. Praktično, vidno in razumljivo.
V šestih dneh sem prevozil 1800 kilometrov, trikrat stal na bencinski črpalki, a prvega tankanja ne bom pozabil. Super, da sem lahko točenje opravil kar s pomočjo avtomata. Tistega čudnega sistema, ko greš najprej zaposlenemu sporočit, koliko goriva boš kupil, in potem nestrpno čakaš, če bo šlo res toliko v rezervoar, nisem nikoli maral. Toda avtomat je bil zame še večji izziv. Vstavi kartico, vpiši PIN, vzemi kartico, pritisni tipko za vrsto goriva, nato pa ... vpiši poštno številko. Ne bom našteval kletvic, ki sem jih izrekel v tistem trenutku. Kako neki naj turist s stare celine pozna ameriške poštne številke, do telefona, ki je bil v avtu, pa se tudi nisem mogel stegniti, saj sem v roki že držal ročko in cev niti slučajno ni bila dovolj dolga. Pa sem se obrnil na gospoda srednjih let, ki je bil pri točenju goriva bolj uspešen, in ga prosil za pomoč. Prav njegova prijaznost je razlog za tale zapis, saj sem od tega trenutka naprej, kar se tiče prometa, imel z drugimi vozniki same dobre izkušnje. Mimogrede, če se soočite z isto situacijo: 89155 je poštna številka Las Vegasa.
