Dirka Tour de France pomeni kolesarski vrhunec v sezoni. V zadnjem koščku zgodovine Dirke po Franciji, ki so jo prvič izpeljali leta 1903, sproža magnetno privlačnost predvsem po zaslugi podvigov in dram z (ne)srečnim koncem Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča tudi pri slovenskih navijačih. Po enaindvajsetih etapah in začetku prejšnji konec tedna v Lillu se bo 112. izvedba Toura zaključila 27. julija v Parizu.
Seveda se je tudi Dirka po Franciji skozi čas razvijala in spreminjala, bolj kot se zdi na prvi pogled. Enako velja tudi za kolesarstvo, ki se je posodobilo in tehnološko napredovalo. V dobršni meri dogajanje soustvarjajo tudi gledalci ob cesti z navijaškim ozračjem v pisanih opravah in raznimi gestami. Na francoski pentlji je seveda vse skupaj še potencirano. "Tour je zgodba zase. Z vsem, kar ga spremlja, dobiš hitro vtis, da gre za najodmevnejšo dirko na svetu, ki izžareva posebno energijo in sproža intenzivna čustva pri tekmovalcih in ekipah. Vsi so nabrušeni in pripravljeni do skrajnosti," je ozračje, ki preveva dirko po Franciji, opisal Borut Božič. Idrijčan se je leta 2009 na španski Vuelti vpisal v anale s prvo etapno zmago slovenskih kolesarjev na tritedenskih dirkah.
V poldrugem desetletju so Božičevi nasledniki letvico uspešnosti pomaknili v nepredstavljive višave. Medtem se je spremenilo kolesarstvo, z njim tudi cestna infrastruktura. Pred prihodom karavane ceste seveda zaprejo za promet. A vedno več je na dirkah nenadnih zoženj cest, hitrostnih ovir, otokov in drugega, kar naj bi skrbelo za večjo varnost na cesti. Ko pa se z vsem tem na cestišču oziroma dirkah pri tekmovalni hitrosti sooči glavnina s 180 kolesarji, je situacija povsem drugačna. Zlasti v uvodnih etapah, ko gre za neizprosno borbo za položaje, ko kandidati za rumeno majico še ne razkrijejo vseh kart in poskušajo premostiti pasti do pr(a)ve gorske preizkušnje, ki jo bodo na letošnji dirki dočakali v deseti etapi, 14. julija.
Skozi pekel do raja
"Prvi teden je peklenski in ga je treba preživeti. Živčnost in nevarnost sta na vrhuncu. Nihče noče izgubiti časa in prostora, tako ekipe z aduti za skupni seštevek kot moštva, ki se potegujejo za etapno zmago. Navsezadnje, če se na Touru pokažeš v begu, posežeš po vidni uvrstitvi ali celo etapni zmagi, je večja možnost, da boš dobil izboljšano pogodbo ali imel ekipo tudi za naslednjo sezono. Vsi se tega zavedajo in se borijo," je nevarnosti prvega tedna orisal Jani Brajkovič, ki je bil do preboja Primoža Rogliča z devetim mestom v skupnem seštevku iz leta 2012 imetnik najboljše slovenske uvrstitve na Dirki po Franciji.
Tamkajšnji utrip zelo dobro pozna tudi Kristijan Koren. "Vsi člani ekipe, ne le kolesarji, morajo biti na tej dirki stoodstotni. Če ga primerjam z Girom, je stokrat težji zavoljo stresa. Vsi kolesarji pokajo od moči, rinejo v ospredje, ceste so ozke, posejane z ovirami in pogosto izpostavljene vetru. Verjetnost nesreče oziroma padca se v strnjeni skupini občutno poveča. Vsi športni direktorji pa medtem vpijejo, da se je treba prebiti v ospredje," je popisal dinamiko dogajanja. Zdaj že tekmovalno upokojeni kolesar iz Budanj pri Ajdovščini ve, o čem govori. Med profesionalno kariero je kar osemkrat vrtel pedala na kolesarski Dirki po Franciji in je po tem še vedno slovenski rekorder.
Ceste v severnem delu Francije, kjer se je odvil prvi del Toura, ponujajo poleg vetrovnih spremenljivk tudi precej valovitega terena, kar bo seveda še dodatno začinilo dogajanje na dirki vseh dirk. Žal se bo tudi povečala možnost nesreč oziroma padcev. Roglič ima v tem pogledu dovolj (slabih) izkušenj. Od leta 2020, ko je v predzadnji etapi po šokantnem razpletu vožnje na čas moral prepustiti rumeno majico najboljšega Pogačarju, ki je na Dirki po Franciji slavil svojo prvo od treh zmag, ni dokončal naslednjih Tourov, na katerih je bil na startu. Vselej so bili usodni padci in nesreče v prvem tednu oziroma v prehodnih etapah francoske pentlje, ki je Rogliču trikrat zapored izstavila svoj davek v lovu na manjkajočo lovoriko za dopolnitev šampionske zbirke.
Nov polet zasavskega orla
Kaj pa o padcih in vzponih Rogliča pravi Brajkovič? Nekdanjemu orlu je padec krila spodrezal tudi na letošnjem Giru, ki ga je začel v vlogi enega glavnih favoritov. Roglič je v preteklosti sicer že dokazal, da se po padcih vrne še močnejši. Potrditev je prišla tudi lani, ko jo je skupil na Touru, potem pa še četrtič slavil na Dirki po Španiji. "Hvala bogu, da mu je uspelo. Če mu ne bi, bi utrpel še en hud udarec, čeravno tega ne pokaže. Človeška psihologija je pač taka, da se ne moreš vse življenje pobirati po padcih," je po enem od značilnih Rogličevih vstajenj povedal Brajkovič. Res pa je, da čas teče tudi za junaka slovenskih src.
"V prvi vrsti so se spremenili kolesarji, saj se je spremenilo tudi dirkanje. Trasa je razčlenjena do potankosti, kolesarji so seznanjeni domala z vsakim ovinkom. Vseh 23 ekip je pred startom dirke opravilo domačo nalogo. Vsi vedo, kje preti domnevna nevarnost, kar vseskozi ponavljajo v slušalke kolesarjem po radijskih zvezah. Kolesarji so danes precej hitrejši na ravnini in tudi v klanec. Zaradi višjih hitrosti je več padcev, tudi brutalnih. Ko je kolesar pod stresom, je v krču. Reakcijski čas oziroma spremljanje dirke sta slabša, vidno polje se zoži. Kolesar težje predvidi dogajanje, kar botruje padcem," je anatomijo kolesarskega padca v enem od pogovorov orisal Brajkovič.
O problematiki (pre)hitrega prenosa podatkov med ekipo in kolesarjem je v povezavi z varnostjo in s preventivo na kolesu nedavno spregovoril tudi legendarni Bernard Hinault, petkratni zmagovalec Toura. "Sam bi ukinil radijske povezave in računalniške podatke, ki odvračajo pozornost kolesarjev od dogajanja na cesti oziroma motijo njihovo zbranost. Veliko se govori o številkah in vatih oziroma moči, ki jo razvijejo na kolesu, pri čemer se zanemarja osredotočenost na dirkanje," je povedal Francoz.
Hinault, ki je lani novembra dopolnil 70 let, sodi v več ekskluzivnih kolesarskih klubov, tudi kar zadeva Tour. Potem ko so izbrisali sedem zmag najbolj znanemu dopinškemu kršitelju Lancu Armstrongu, je na vrhu večne lestvice najuspešnejših kolesarjev četverica, ki je na Dirki po Franciji slavila petkrat. Poleg pokojnega Francoza Jaquesa Anquetila in njegovega rojaka Hinaulta v izbrano druščino sodita še najbolj trofejni kolesar vseh časov Belgijec Eddy Merckx in španski specialist za tritedenske dirke (in svoj čas dolge kronometre) Miguel Indurain, vsi pa so v različnih obdobjih pisali zgodovino francoske pentlje. "Sleherni Tour je kot roman, rumeno majico sem osvojil že prvi dan v moji Bretanji, nadaljevanje pa je postreglo tudi s padci, v prenesenem, a tudi dobesednem pomenu. V Saint Etiennu sem si zlomil nos, v Pirenejih sem trpel, a sem se v Parizu vseeno veselil še pete rumene majice," je svoje kolesarske spomine obujal Hinault.
Ne novi Pogačar, le Jakob Omerzel
Minevajo že štiri desetletja od zadnje zmage francoskega kolesarja na Touru. "To je res dolga doba, ki je boleča in daje misliti. Po drugi strani si ne obetam, da se utegne zmagovalni post v kratkem končati. Ne vidim, kdo od francoskih kolesarjev bi se lahko v bližnji prihodnosti v boju za vrh skupnega seštevka kosal s Tadejem Pogačarjem, Jonasom Vingegaardom ali Remcom Evenepoelom. Medtem pa prihajajo že novi upi. Isaac del Toro je opozoril nase na Giru, a pozor še na enega Slovenca, Jakoba Omrzela," je Hinault izpostavil 19-letnika, ki je plenil pozornost pretekli mesec.
Najprej je Jakob Omrzel na Dirki po Sloveniji zasedel četrto mesto, nato je dobil Giro do 23 let, osvojil pa je tudi naslov državnega prvaka v cestni dirki. "Spet bom rekel, da nisem novi Pogačar, sem le Jakob Omrzel in videli bomo, kaj bom lahko storil v prihodnosti," se nehvaležnih primerjav otepa Omrzel. Ima prav. Pogačar, ki bo na bližajočem se Touru prej ali slej vknjižil svojo 100. zmago v poklicnem kolesarstvu, je eden in edini. Enkraten. Leta 2018 je dobil Tour de l'Avenir, ki velja za največjo dirko med mlajšimi člani in svojevrstno vstopnico v svet profesionalnega kolesarstva. Na malem Touru bo konec avgusta vrtel pedala tudi Omrzel. Bomo videli, če bo potem šel po Pogačarjevih stopinjah in se iz razvojne ekipe Bahraina Victoriousa takoj podal v svetovno serijo, v kateri je Pogačar kmalu začel zmagovati. Prvo leto (2019) med profesionalci je že nastopil na Dirki po Španiji, kjer je v žep pospravil par etap in osvojil tretje mesto v skupnem seštevku.
Ostalo je zgodovina, ki jo Pogačar še vedno piše, pa ne le na tritedenskih dirkah. Lani je v isti sezoni osvojil Giro in Tour, kar je nazadnje uspelo medtem že pokojnemu Marcu Pantaniju leta 1998. Nekaj časa se je celo ugibalo, ali se bo Pogačar podal tudi na Vuelto in kot prvi slavil na trojčku največjih etapnih dirk v istem koledarskem letu. "Tadeju lahko uspe in ne izključujem možnosti, da bo v prihodnje poskusil. Tako kot so zdaj v koledarju umeščeni Giro, Tour in Vuelta, je trojček zmag za kolesarja Pogačarjevega kova uresničljiv. Če bi sam dirkal v današnjih časih, bi sprejel tovrstni izziv," je povedal Hinault, ki se lahko pohvali tudi z naslovom svetovnega prvaka. Pogačarju pa je lani uspelo, kar je v istem letu le še dvema kolesarjema v zgodovini: rožnati in rumeni majici dodati še mavrično.
Pred Ircem Stephenom Rochom leta 1987 je Giro, Tour in cestno dirko svetovnega prvenstva dobil le še Eddy Merckx leta 1974. Legendarni Belgijec, ki je nedavno dopolnil 80 let, sicer ne skopari s pohvalami na račun Pogačarja ter njegovega napadalnega in vsestranskega dirkanja, pri tem pa rad doda: "Neverjetno, kako Tadej lahkotno zmaguje. Res pa je, da ima precej manj nevarnih tekmecev, kot sem jih imel sam. Demonstracija moči, ko je sede pohodil pedala v klanec in se hitro otresel konkurence, je bila nazorna." Kolesarski kanibal je imel v mislih kriterij Dauphine, ki velja za generalko pred dirko po Franciji.
Na startu ne bo le Pogačar
"Ne verjamem, da se na Touru lahko še kdo vmeša v dvoboj za skupno zmago med Pogačarjem in Vingegaardom. Po tem, kar sem videl na Dofineji, pa bo Tadeja težko ugnati. Njegove predstave so impresivne," je svojega favorita za rumeno majico izpostavil Hinault. Res pa je, da je Tour nekaj drugega kot kriterij Dauphine, ki ga je leta 2010 dobil tudi Jani Brajkovič. Navsezadnje traja le osem dni, na tritedenski dirki pa se lahko zgodi marsikaj. Tour - kot veleva tradicija - ponuja dva sklopa gorskih etap, v Pirenejih in Alpah. Na začetku druge polovice dirke po Franciji, od 17. do 19. julija, bo na sporedu pirenejski trojček z gorskim kronometrom, zadnji, tretji teden Toura, pa bo 22. julija odprla etapa s ciljnim vzponom na sloviti Mont Ventoux. V Alpe bo karavana Dirke po Franciji zapeljala dva dni kasneje z 18., bržkone kar kraljevsko etapo, ki se bo končala na najvišji točki letošnjega Toura. Col de la Loze, 2304 metre nad morjem, je neskončni vzpon, kjer je pred dvema letoma Pogačar moral izobesiti belo zastavo.
Do ciljnih sprintov torej kolesarje vodi kar 3338 kilometrov dolga in naporna, tudi negotova pot.
