Uroš Gramc
Koroška čez mejo ni le avstrijska pokrajina, v kateri manjšino predstavlja slovensko prebivalstvo, turistični kraji so pogosto obarvani z obiskovalci z južne strani Karavank. Obiskali smo dve zimsko-športni središči, ki sta kdaj tudi odeti v nizozemske in hrvaške barve, pa še od marsikje drugod lahko srečate počitnikarje.
Krožnik hrvaški, savna slovenska
Smučišče Nassfeld ima tudi slovensko ime – Mokrine, lahko pa bi imelo še hrvaškega. Toliko je bilo v prvi polovici januarja tam naših južnih sosedov, da so na eni od restavracij na vrhu hriba ob zastavi avstrijske Koroške izobesili še hrvaško, iz zvočnikov pa je tudi donela njihova glasba. Tudi pred hoteli so bile registrske oznake Hrvaške kar v vrsti, v našem hotelu Gartnerkofel pa je na petkov večer barske goste s petjem in kitaro v rokah zabaval Dado, Zagrebčan, ki že dlje živi pri naših severnih sosedih. Pesmi Oliverja Dragojevića, Petra Graša in drugih so spravile na noge dobršen del lokala, z napevom "vse manj je dobrih gostiln" pa se je prikupil tudi družbi slovenskih novinarjev.
Ko je v salo nenapovedan stopil Franz Klammer, avstrijska in svetovna smučarska legenda, je Dado še kar tolkel po strunah. V družbi bratranca lastnika hotela in investitorjev, menda iz Češke in Nemčije, je bil nekdanji as belih strmin. Umaknili so se v mirnejši kot, a za fotografiranje z nami in par besed si je dobitnik olimpijskega zlata iz Innsbrucka 1976 ter zmagovalec kar štirih smukov v ikoničnem Kitzbühlu le odtrgal par minut.
Po norenju pozno v noč še s pancerji na nogah, tako imenovanih "apres ski" partijih, to zimsko-športno središče ne slovi kot kakšno drugo v Avstriji. Njihov moto je čaga do polnoči, zjutraj pa spet na smuči, bi lahko povzeli Christopherja Puntigama, na destinaciji zadolženega za marketing. Veliko dajo na družinski turizem in vrhunsko kulinariko. Med našim bivanjem tam je hotelsko hrano pripravljala ekipa iz Hrvaške, ki en večer seveda ni mogla brez ribjega bifeja, a savna je bila slovenska. V njej je kraljeval Ptujčan Mitja Ogrinc, ki je z izvirno predstavo, med katero kljub visokim temperaturam celo zaigra na klarinet, pred leti postal evropski prvak.
Vsako leto posodobljena žičnica
A seveda se v Mokrinah vse vrti okrog dogajanja na snegu, čeprav je tudi v poletni sezoni že precej gostov. Za več kot sto kilometrov je smučarskih prog (ob njih 25 koč in restavracij), ki se razprostirajo na nadmorski višini od 600 do 2020 metrov, najdaljša ima sedem kilometrov in pol. Devetindvajset je žičniških naprav (vlečnic, sedežnic in gondol), ki jih zadnja leta redno posodabljajo. Zadnja v nizu je bila 16 milijonov evrov vredna menjava zastarele štirisedežnice z gondolo Gartnerkofel, ki ima dovoljenje za nočno obratovanje, saj eden od lastnikov smučišča želi na vrhu postaviti še restavracijo.
Idej jim očitno ne zmanjka, kot ne denarja, vse to pa prinaša zadovoljstvo gostov. Tudi slovenskih. "Sem hodimo že dvajset let predvsem zaradi bližine in ker so proge odlične," nam je dejal Anže Sili. Ni mu sicer bilo po godu, da je v noči pred prihodom zapadlo več kot deset centimetrov snega. "Mogoče danes ni najboljše, a smo vseeno zadovoljni," je povedal Ljubljančan, ki je na poti od doma hladnokrvno peljal mimo Krvavca in Kranjske Gore, čeprav so smučarske vozovnice v Sloveniji za tretjino cenejše. "Rajši daš malo več in se nasmučaš, ker pri nas se ne. Tu je vse boljše, ponudba, proge, vsa infrastruktura," je dejal Sili. Prvič je s seboj pripeljal prijatelja Aljaža Plestenjaka, ki je bil navdušen: "Tu je fantastično!"
Na helikopter kar pozabite
Slovenca boste prej srečali na smučišču s 60-letno tradicijo kot v hotelu, nam je povedal Puntigam. Na smučišču, kjer je vsako soboto družinska vozovnica za deset evrov za otroke do deset let, je vsak deveti ali deseti Slovenec, v nastanitvenih kapacitetah - ob smučišču je 5000 postelj in v bližini še skoraj enkrat toliko – pa le štiri odstotke. Razlog ni skrivnost, bližina je bolj mikavna za dnevne goste, Slovenci se na počitnice raje odpravimo dlje. V tem pogledu so v Mokrinah vodilni Avstrijci, sledijo Nemci, Poljaki, Čehi, Slovaki, Madžari in Hrvati. Ne vedno v tem vrstnem redu, odvisno tudi od termina v zimski sezoni, ki se začne pred božičnimi prazniki in traja do velikonočnih praznikov. Ker bodo ti letos dokaj zgodaj, so se že odločili, da bodo smučarsko sezono podaljšali še za en teden do 12. aprila.
Ste pa že prepozni, če razmišljate, da bi se enkrat do takrat poskusili v "heliskiingu" oziroma turni smuki, ko vas na hrib odpelje helikopter. Ta je v skoraj celotni Avstriji prepovedana. Dovoljena je le v Lechu v Arlbergu, sicer pa tudi v Italiji, kjer je majhen kos smučišča Mokrine. To dejavnost izvaja Avstrijec le na italijanskem snegu z nadmorske višine 2200 metrov, je dejal Puntigam in dodal, da je čakalna vrsta kar 15 mesecev.
Nizozemska invazija na Belo jezero
Eno uro vožnje vstran skozi Šmohor proti severu pa domujejo, težko boste verjeli – Nizozemci. Ravno v tem času potekajo na Belo jezero iz 1100 kilometrov oddaljenega Amsterdama in drugih krajev na Koroško masovne migracije avtobusov in kamperjev, nekateri pa bodo prispeli z letali. In ne pretiravamo, pred vrati je namreč drsalni spektakel na največjem jezeru z naravnim ledom daleč na okoli, morda celo v vsej kontinentalni Evropi. Nizozemci so si Avstrijo izbrali za prizorišče (odprtega) državnega prvenstva v hitrostnem drsanju že ob koncu 80. let prejšnjega stoletja, ker doma zaradi vse višjih temperatur niso mogli izpeljati festivala, ki se ga vsako leto udeleži kar 4500 drsalcev. Česa podobnega ni na celem svetu, pravi vodja tamkajšnjega turističnega urada Thomas Michor, ki ga najbolj veseli, da jim gostje v dveh tednih ustvarijo od 30 do 35 tisoč nočitev.
Z dvema avtobusoma je letos prispel organizacijski odbor, iz dežele tulipanov bodo tudi didžeji, bendi in še kdo. Osrednji dogodek je vsako leto najdaljša, maratonska 200-kilometrska tekma v hitrostnem drsanju (27. januarja), ki pritegne kakšnih 150 tekmovalcev in še veliko več ljubiteljev tega športa. Za zanimivost morda, rekordna povprečna hitrost znaša kar 40 kilometrov na uro, kot na kakšni kolesarski dirki, če primerjamo.
No, na Nizozemskem je vzporedno z drsalnim dogodkom od leta 1912 potekal kolesarski, ki ga vreme ni izbrisalo in se odvije še danes tradicionalno na binkoštni ponedeljek. Elfstedentocht je originalni naziv tekmovanja oziroma turneja po enajstih mestih. V skladu z imenom je tekmovanje potekalo od enega do drugega mesta, na Koroškem pa drsajo v krogih. Mi smo ob obisku preizkusili led v krajšem, 4,5-kilometrskem krogu na plitkejšem delu jezera, kjer globina ne preseže dva metra, ko bo pomrznila celotna površina, pa bo krog dolg zavidlijivih 25 kilometrov. Na nadmorski višini 930 metrov se to še redno dogaja, je zadovoljen Michor. Inštruktor drsanja Wolfgang Wernitznig pa je dodal, da ga veseli, da Slovenci vse več prihajajo k njim drsat. Zaenkrat le za rekreacijo, nekoč morda tudi kot tekmovalci. Je pa zagotovo že zdaj kak na amaterskem hokejskem turnirju, ki poteka v prvem koncu tedna.
