(REPORTAŽA) Festival v Karlovih Varih je bil letos znova velik praznik filma

Letos je bila v Karlovih Varih jubilejna 60. edicija mednarodnega filmskega festivala (KVIFF). To pa ni bil edini jubilej. Hkrati je minilo tudi 80 let od prve edicije festivala. Kako je torej možno, da je festival praznoval dve tako visoki obletnici hkrati? Razlaga je enostavna. Med letoma 1959 in 1992 je dogodek bil le enkrat na dve leti, v vmesnih letih je bil v Moskvi.

Letos sem imela priložnost uživati v celotnem festivalu, na katerem se seveda ne odvijajo samo filmske projekcije, ampak ima pomembno vlogo tudi glasba. V tem času je v mestu veliko zanimivih koncertov. Prav zato se mi zdi, da je KVIFF nekoliko podoben Festivalu Lent. Seveda s pomembno razliko. V Karlovih Varih verjetno nikoli ne bodo igrali Mi2 ali Joker Out (čeprav bi si to želeli), ampak tam nastopajo samo češki glasbeniki. Ima pa film seveda še vedno glavno vlogo. Letošnja edicija je bila že druga brez dolgoletnega predsednika Jiřija Bartoška, ki je od leta 1994 utelešal duh festivala in veliko pripomogel, da je festival spet postal filmski dogodek A-kategorije. Na Češkem namreč drugih filmskih dogodkov na tako visokem nivoju ni. 

Presunil film o nasilju med mladimi

Festival v Karlovih Varih se ne more primerjati s Cannesom, Benetkami ali Berlinalom, je pa to zagotovo dogodek, ki ga imajo filmski zvezdniki zelo radi. Ti so se tudi tokrat odzvali vabilu. Lani je bilo največje gostujoče ime Michael Douglas, letos pa so Karlove Vare obiskali Dustin Hoffman, Maggie Gyllenhaal, Juliette Binoche, Jesse Eisenberg, Harvey Keitel, Kevin Bacon in drugi. Dokaz, kako radi se nekateri vračajo, je podatek, da je Harvey Keitel po letih 2004 in 2015 festival letos obiskal že tretjič. 

Reči moram, da je bil program letos dober. Vsako leto se potrudim, da bi videla čim več filmov v glavni sekciji, ampak letos mi je uspelo videti samo enega. To je bil srbski film Tri tedne pozneje, ki je nastal še s pomočjo bolgarskega, italijanskega, hrvaškega in luksemburškega produkcijskega deleža. Tema filma je zelo zanimiva, a tudi žalostna: nasilje med mladimi in šikaniranje v šolah. Režiser Miroslav Terzić je pred projekcijo govoril o tem, da je navdih našel v resnični, a zelo žalostni zgodbi 14-letnega Alekse Jankovića, ki je po dolgotrajnem šikaniranju svojih sošolcev storil samomor. Film je posvečen njemu, pa tudi 14-letnemu bosanskemu fantu Mahirju Rakovacu, ki je prav tako storil samomor zaradi šikaniranja. Terzićev film me je precej presunil. Kot pedagoginja težko razumem, kako brezbrižni so bili učitelji, da se je kaj takšnega lahko zgodilo. Videti je, kakor da jim je bilo povsem vseeno. Šikaniranje v šolah ne bo izginilo, če se bomo pretvarjali, da ne obstaja, zato je zelo koristno, da je Terzić odprl to temo. Tri tedne pozneje je film, ki je torej ponudil veliko tem za premišljevanje še dolgo po projekciji.

Šov z droni namesto ognjemeta

Na filmskem festivalu v Karlovih Varih se ne dogajajo samo premiere. Vsako leto si je tu mogoče ogledati tudi starejše filme, največkrat v sklopu poklonov kakšni igralki ali igralcu ter režiserki ali režiserju. Takšne digitalno restavrirane verzije starejših filmov si rada ogledam na velikem platnu, ker menim, da gre za boljšo izkušnjo, kot če si ga ogledaš na televiziji ali na računalniku. Ko so organizatorji letos objavili program, sem videla, da bodo letos predvajali film Trainspotting in takoj sem vedela, da ga moram videti. Tega kultnega filma iz leta 1996 pred tem še nisem videla, čeprav ga seveda poznam. Videti ga v veliki dvorani hotela Thermal je bila res nepozabna izkušnja. Podobne občutke sem doživela, ko sem gledala britanski film Kes iz leta 1969, ki je v Karlovih Varih leta 1970 osvojil glavno nagrado.

Začetek festivala je sicer vsako leto zelo podoben. Na otvoritveni večer je pred hotelom Thermal brezplačen koncert za javnost. Ko sem letos preletela program Festivala Lent, sem videla, da so letos v Mariboru nastopili Morcheeba, ki so leta 2023 igrali na otvoritvenem večeru festivala v Karlovih Varih, kar se mi zdi zanimivo naključje. Letos so češki glasbeniki izvedli koncert v več žanrih, vse od popa, rocka do rapa. Občinstvu je bil ta pristop všeč. Je pa zato bila po koncertu velika sprememba. V Karlovih Varih je tradicija, da otvoritvenemu koncertu sledi velik ognjemet, ki pa je letos odstopil prostor predstavi z droni. Šlo je za zanimivo spremembo. Ideja je bila vsekakor lepa, a bi realizacija lahko bila boljša. Veliko ljudi je na družbenih omrežjih kritiziralo to potezo tudi zato, ker je bilo mogoče šov videti samo pred hotelom Thermal, ne pa tudi na drugem bregu reke Ohře v bližini Thermala. Mene je motilo tudi to, da je pri tem pravzaprav šlo za promocijo sponzorja festivala, podjetja Allwyn, zaradi česar se je njihov logotip na nebu pojavil kar dvakrat. Razumem, da so prispevali denar, verjetno veliko, ampak takšne reklame mi preprosto niso všeč. 

Zato menim, da imajo organizatorji še veliko prostora za izboljšave do naslednje edicije festivala. Za takšno predstavo je 1300 dronov res malo. Moralo bi jih biti več in morali bi bolj promovirati festival, ne pa sponzorjev. Vsekakor pa ima šov z droni velik potencial, ker gre za nekaj boljšega od ognjemeta.

V programu zgolj en slovenski film

Slovenski film letos v Karlovih Varih ni manjkal, a je bilo mogoče videti le enega. Na naslednjega predstavnika slovenske kinematografije v glavni sekciji čakamo že od leta 2019, ko so tam predvajali Polsestro Damjana Kozoleta. Mislim, da je to velika škoda. Slovenski film je v dobri kondiciji in lepo bi bilo kakšnega videti tudi v Karlovih Varih, ne pa recimo samo v Sarajevu. Upam, da se bo moja želja nekoč uresničila.

Edini slovenski film so prikazali v sekciji Future Frames, ki je namenjena mladim režiserkam in režiserjem, v njej pa predvajajo zelo zanimive kratke filme. Slabost te sekcije je, da ima vsak film zgolj eno projekcijo, kar je škoda, ker bi si jih sicer lahko ogledalo še več ljudi. Letos je Slovenijo predstavljal mladi režiser David Champaigne, ki je prikazal film Samorastnik. Tema filma mi je bila zelo blizu, ker sem v preteklosti spoznala ljudi, ki so bili podobni glavnemu liku filma. Gre za film o 17-letnem fantu Nikoli, ki se trudi živeti kot običajen najstnik, vendar pa mora skrbeti za svojo mamo, ki se bori z depresijo. Njegov svet je poln pretvarjanja, saj pred prijatelji noče izgledati šibek in zaradi tega čuti ogromno frustracijo. Jezi ga, da mora skrbeti za mamo, a bi pomoč potreboval tudi sam. Film so posneli v ljubljanskih Fužinah in to okolje je bil glavni razlog, zakaj je film navdušil. Manjša slabost so bile samo napake v čeških podnapisih, ki so bili narejeni preveč dobesedno. Škoda, ker bi tudi češko občinstvo lahko razumelo kakšne slengovske fraze. Champaigne je bil presenečen, ko sem mu po projekciji to povedala. Sama imam to deformacijo, da češke podnapise pri slovenskih filmih berem zato, ker me zanima, kakšen je prevod. Tudi sama rada prevajam iz slovenščine v češčino – v glavnem sicer samo zase – in vem, da ni mogoče dobesedno prevesti vsega. 

Samorastnik ima po mojem velik potencial za razširitev v celovečerni film, 27 minut je minilo zelo hitro. Režiser mi je povedal, da si tudi sam želi te razširitve, in to z istimi liki, pa čeprav bo moral zaradi dolgotrajnega razvoja filma povabiti druge igralce. Kar zadeva slovenski film, verjamem, da se bo spet vrnil v program Karlovih Varov. Bomo videli, kako bo naslednje leto.

Menim, da bi filmski festival v Karlovih Varih moral biti deležen večje reklame v Sloveniji. Gre za zelo znan festival, a imam občutek, da več slovenskih filmov raje gostuje v Sarajevu. To je škoda, kajti češko občinstvo bi nasploh – ne samo jaz – rado videlo slovenske filme in zanje je edina možnost za to prav KVIFF. Žal mi je tudi, da sem cel mandat prejšnje vlade upala, da bo festival v Karlovih Varih obiskala ministrica za kulturo Asta Vrečko. To se ni zgodilo in z odhodom vlade je odšla tudi ta možnost. Upam, da bo Asti Vrečko morda to uspelo zdaj, ko ni več ministrica. Morda bo najboljša priložnost za to naslednjič, ko bo v programu festivala kakšen slovenski film.