Knjiga Mein Kampf (Moj boj) je izšla 18. julija 1925, ko je bil Hitler star 36 let. Še danes ostaja ena najbolj razvpitih knjig v zgodovini. Hitler je knjigo napisal med prestajanjem kazni po neuspelem pivniškem puču v Münchnu, ki je bil poskus državnega udara 8. novembra leta 1923. Organiziral ga je vodja Nacionalsocialistične nemške delavske stranke Adolf Hitler ob pomoči generala Ericha Ludendorffa in drugih voditeljev lige Kampfbund. Hitler je nastopil prestajanje kazni v zaporu Landsberg am Lech 1. aprila leta 1924. Njegova knjiga je bila sprva popolni avtorski in založniški fiasko - deloma tudi zato, ker je bila po oceni The New York Timesa knjiga neberljiva. Tudi po sto letih je težko čtivo, je pa lahko za današnji čas tudi izjemno opozorilo, kam lahko človeštvo pahneta ideologija in politika diktature in sovraštva.
Ko je Hitler s svojimi nacisti leta 1933 prišel v Nemčiji na oblast, je knjiga postala velikanska uspešnica, ki je avtorju prinašala strahovite zaslužke, saj so jo tiskali v neverjetno visokih nakladah. Avtor in njegova stranka sta z vsem propagandnim in marketinškim ustrojem poskrbela, da so Hitlerjevo delo začeli sistematični prodajati. V knjigi je predstavil svojo vizijo nemškega Lebensrauma - širjenja ozemlja na sosednje države, kjer naj bi živeli pripadniki arijske rase. Po njegovem mnenju bi morale Avstrija, Češkoslovaška in druga ozemlja pripasti Veliki Nemčiji, ki bi temeljila na rasnih zakonih in diktaturi. Avtor knjige Vzpon in propad Tretjega rajha Wiliam L. Shirer je v svoji knjigi povzel Hitlerjevo vizijo: država, utemeljena na rasi, bi združila vse etnične Nemce, tudi tiste zunaj nemških meja, in zavrgla tako monarhijo kot demokracijo.
Moj boj je napisan zelo nepregledno in vsebuje posredni Hitlerjev poziv k nasilju nad Judi. Iz knjige veje tudi Hitlerjev značaj, zoper katerega očitno ni bilo nobene sile, ki bi brzdala ali vsaj nadzorovala njegov absolutizem oziroma diktaturo. V zadnjih letih njegove vladavine ni bilo več niti sledu diplomacije in popuščanja iz časov njegovih negotovih političnih začetkov, pa tudi ne nobene zadržanosti, ki jo je sicer nakazal v Mein Kampfu leta 1925. Raziskovalci njegove zapuščine ocenjujejo, da je bil Hitler totalitarist in da je bila nacistična Nemčija organizirana kot totalitarna država. Kritično opozarjajo, da je nemški totalitarizem pravzaprav nekaj posebnega, saj je bila centralistično organizirana in vodena zgolj politika, ne pa tudi njeno izvajanje. Hugh Trevor Roper v svojem delu Hitlerjevi zadnji dnevi iz leta 2005 navaja, da je bil ustroj nemške politike in uprave sicer "piramidalen in monoliten", v resnici pa neurejena mešanica zasebnih političnih imperijev, politične policije in varnostnih oziroma obveščevalnih služb. "Šlo je v prvi vrsti za neodgovorni absolutizem z neodgovornim vladanjem in neodgovornostjo podložnikov."
Mein Kampf so mnogi Nemci poznali že pred letom 1933, ko je Adolf Hitler postal nemški kancler. Zatrjevanje, da Nemci do tedaj niso poznali vsebine Hitlerjevega dela, je "ena najbolj trdovratnih posplošitev in napačnih presoj zgodovine nacionalsocializma". Politična preračunljivost, seveda pa tudi vedno hujša zavedenost množic sta imela za posledico, da so knjigo v svojih pridigah citirali ali povzemali celo pridigarji evangeličanske (luteranske) cerkve, o njej pa so z dokajšnjim navdušenjem pisala tudi glasila nemških delavskih sindikatov, katerih člani so bili ogorčeni nad slabim gospodarskim položajem, iz katerega jih je nameraval potegnil Hitler. "Verjeli so mu, saj je v Mein Kampfu natančno lociral sovražnika, ki spodkopava nemško blaginjo," je Hitlerjev Mein Kampf ocenil Othmar Plöckinger leta 2006, ko je pisal o zmotnih predstavah o tej knjigi. Hitler je v njej brez sence dvoma jasno izpostavil idejo Velike Nemčije, ki naj bi se ji bila z mirovno pogodbo po koncu prve svetovne vojne zgodila huda krivica. Dvomov o Hitlerjevi podpori idejam povrnitve izgubljenih kolonij in ozemljih nikoli ni bilo. O tem nas prepriča že površno branje Mein Kampfa. Hitler in njegovi privrženci so poversajsko ureditev vzhodne Evrope videli ne le kot narodno ponižanje, temveč kot biološko grožnjo preživetju nemškega naroda kot celote. Zato s tega vidika ni bila možna nikakršna druga zunanja politika rajha, kot politika ozemeljske ekspanzije za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Priprava države na dolgotrajno vojno, v kateri bi pridobila ozemlje, je bila tudi glavni razlog za opravičevanje prevzema oblasti in nadzor nad notranjo politiko rajha. Mark Mazower konkretno zapiše, da se Hitlerjev Moj boj začne z zahtevo po povrnitvi nemške Avstrije v veliko nemško domovino. Hitler ne bi mogel jasneje pisati o pomenu svoje domovine kot odskočne deske k nacionalni ekspanziji ... To je zgolj nekaj najkrajših poudarkov iz tega "nacističnega evangelija".
Moj boj je bil Hitlerjev manifest
Ob stoletnici izida tega dela izpod peresa "norega malarja" je treba ponoviti, da je to Hitlerjev manifest, v katerem je nakazal (in med vladavino v dobršni meri tudi udejanjil) svoje nacionalistične, rasistične in radikalne protidemokratične vsebine svoje politike. Najpogosteje se omenja tudi njegova najava obračuna z Judi, ki so bili njegovi poglavitni sovražniki. Z Judi je bil Hitler noro obseden in njegovi izvrševalci so s programom "dokončne rešitve judovskega vprašanja" po Wanssejski konferenci 20. januarja 1942 to potrdili v praksi. Drugo sporočilo "manifesta" pa potrjuje znano ugotovitev, da je bila za nacizem bistvena že omenjena vzhodna politika - vse drugo je bilo temu podrejeno in postransko. Hitler je veliko stavil na svoje "križarje", na pripadnike zločinske SS. Schutzstaffel je bila paravojaška organizacija Nacionalsocialistične delavske stranke Nemčije (NSDAP). Sprva je bil Schutzstaffel del Sturmabteilunga (SA), po noči dolgih nožev s 30. junija na 1. julij 1934 (Adolf Hitler je radikalno obračunal s svojimi političnimi nasprotniki), pa pridobil samostojnost znotraj stranke. Organizacijo je leta 1925 ustanovil Adolf Hitler za potrebe osebne straže. Pripadnike SS so izšolali za popolno zvestobo in poslušnost ter brezobzirnost do nasprotnikov. Od leta 1929 do razpada Tretjega rajha je SS vodil Heinrich Himmler, ki je pripadnike enote razdelil na dve glavni skupini: splošni SS (Allgemeine) in bojne enote SS (Waffen SS). To so bile najbolj fanatične in nacizmu do konca zveste sile privržencev režima, nosilke neke "nove resnice". Tudi Cerkev Hitlerju ni delala težav, opozicije ni imel, razen posameznike v vrhovnem vojaškem poveljstvu, ki ni bilo pripravljeno brezpogojno igrati vloge mogočnega orodja njegove politike. Vojaško poveljstvo je stavilo na politiko omejenega osvajanja. Nad vojsko je bil tudi popoln nadzor nacistične stranke.
Za zaključek: Čeprav je knjiga Moj boj pomemben zgodovinski vir tako za zgodovinarje kot tudi za sociologe, psihologe in antropologe, pa je njena vsebina še kako aktualno opozorilo za današnji čas, kam nas lahko pripeljejo ideologije, kakršne je zagovarjal nacistični režim s Hitlerjem na čelu. Takšne ideologije in politika vodijo v nasilje, v rasno preganjanje, množično uničevanje manj vrednih in drugačnih, torej v genocid, katerega vrh je bil v času nacizma holokavst. To je največji zločin 20. stoletja, iz katerega so očitno nismo ničesar naučili. Zaradi njega je lahko sleherna zloraba Hitlerjevega manifesta nevarnost za krepitev novodobne retorike sovraštva, ksenofobije, nacionalizma in preganjanja drugačnih. Da o modernem neonacizmu in njegovih pojavnih oblikah ne govorimo posebej. Ob stoletnici Mein Kampfa je treba ta opozorila imeti pred očmi.
