Čeprav bo kmalu dokončal osmo desetletje življenja, Lojze Zadel ni opustil svojega aktivnega načina preživljanja prostega časa. Kot zaprisežen planinec še vedno obiskuje najvišje gore ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugod v Alpah, hkrati pa ga vidimo na športnih prireditvah po vsej Evropi. Motokrosistični as Tim Gajser ga šteje za člana svoje ekipe, Zadel navija tudi za druge slovenske športnike in ekipe, najbolj strastno za kolesarje in smučarske skakalce. Najbrž - to je sicer zelo težko preverljivo - je mož, ki je med vsemi Istrani prehodil največ kilometrov. Načrti za letošnjo športno navijaško sezono so mu sicer v dobršni meri padli v vodo. Njegov idol Tim Gajser se je namreč na dirki za svetovno prvenstvo v Frauenfeldu v Švici hudo poškodoval, zaradi česar bo izpustil večji del motokrosistične sezone.
Zame je obisk športnega dogodka velika sprostitev
"Ko je Gajser padel, sem zajokal, saj sem bil zgolj 30 metrov stran. Proga je bila slabo pripravljena. Švicarski organizatorji so bili tako nemarni, da po nesreči sploh nihče ni pomagal. Še pol ure po dirki je Gajser ležal ob progi na tleh. Ker je bilo mrzlo, se je nekdo ulegel k njemu, da mu je zadržal vsaj nekaj toplote. Nato sem se skupaj z njegovim dekletom prebil do njega z nekakšno samokolnico in sva ga odpeljala v ambulanto. Organizatorji so bili deležni veliko kritik, ampak to nič ne pomaga," pravi Lojze Zadel, ki si je pred tem ogledal dve dirki v Italiji in eno v Španiji, ogled še preostalih treh ali štirih dirk za svetovno prvenstvo v motokrosu pa je z Gajserjevim odstopom odpadel.
Gremo v Helsinke? Ni problema
Zadel je namreč velik navijač Tima Gajserja, bil je zraven ob vseh njegovih največjih uspehih. Najbolj mu je v spominu ostal obisk dirke v Helsinkih pred tremi leti, ko je Gajser osvojil četrti naslov svetovnega prvaka v elitnem razredu MXGP. "Poklical me je prijatelj Srečko Fregl in čez dve uri sva že štartala proti Helsinkom, kamor sva prispela po 31 urah neprekinjene vožnje," se spominja Zadel, ki je po rodu s Pivškega, živi pa v Čenturju pri Kopru. Z Gajserjevo ekipo se je odlično ujel, tako da ga praktično imajo za svojega. Ker je odprte narave, si je našel prijatelje v motokrosistični skupnosti: pozna mehanike, vodje ekip, podporne službe ...
Tim Gajser je na prvem mestu med njegovimi junaki, takoj za njim je Primož Roglič, sledijo slovenski smučarski skakalci in skakalke, na splošno pa navija za vse slovenske športnike in ekipe. "Slovenska zastava je vedno z mano, pogosto me ujamejo televizijske kamere. Recimo pred mesecem dni na Giru v Novi Gorici. Letos sem bil, tako kot vsako leto, tudi v Planici in na poznejšem slavju Prevčevih," pravi o zadnjih doživljajih. Seveda je bil tudi na legendarnem kronometru dirke po Italiji na Višarjah. "Neverjetno. Stal sem približno sto metrov pred mestom, kjer se je Primožu snela veriga. Dobro se je znašel."
S kolesom do Bruslja
Spremljanje kolesarskih dirk je v zadnjem času precej opustil, ko je potoval na Nordkapp, pa je obiskal vse skandinavske skakalnice. "Zame je obisk športnega dogodka velika sprostitev. Uživam v navijanju, vedno navijam strastno in z dušo, takrat ne gledam drugih zadev. Ne prenesem, da bi na tekmi samo stal in gledal igro. Ne prenašam niti napak sodnikov, denimo pri rokometu, kjer je zelo odvisno od njihovih odločitev. Kdaj sem tudi ponorel zaradi sodniških napak, denimo zadnjič na tekmi Koper - Maribor," pojasnjuje svojo "norost" na šport.
V preteklosti je spremljal gostovanja rokometašev Gold Cluba in Cimosa Koper, navijal je tudi za koprske nogometaše. Gostovanja v tujini si ogleda s skromnim proračunom, saj potuje z avtom, ki je vreden 500 evrov, v njem prespi oziroma si deli stroške, če prisede v avto katerega od prijateljev.
Do kolesarstva goji posebno ljubezen, saj je bil pred tem zelo aktiven kolesar. Ob Francu Gorišku je bil soustanovitelj kolesarske sekcije Obalnega planinskega društva (OPD) Koper, ki prav letos praznuje 30-letnico delovanja. Kasneje je sekcijo prevzel Aldo Zubin, ki je tudi organiziral kolesarski pohod iz Kopra do Bruslja, katerega se je seveda udeležil tudi Zadel. "Ob deseti obletnici vstopa Slovenije v EU se nas je dvanajst udeležencev s kolesi podalo v Bruselj. V dvanajstih dneh smo prekolesarili 1600 kilometrov, sprejeli so nas v parlamentu, nazaj pa smo šli s kombiji, ki so bili za spremstvo," se spominja. Še pred tem so bili prav člani kolesarske sekcije OPD Koper tisti, ki so prvi začeli obujati Parenzano. Pod vodstvom Zubina so s svojimi stroji čistili traso nekdanje železniške proge Trst-Poreč, ki je bila povsem zanemarjena in zaraščena.
Prekolesaril je tudi Španijo in vse najvišje prelaze v Alpah, v zadnjem obdobju pa je iz koprskega društva prestopil v Slovensko Bistrico, kjer se občasno podajo na kolesarske in planinske turneje po tujini.
Na Himalaji in v Andih
Za pohode in planinarjenje je navdušen že od mladih nog, ko je kot tehnolog delal v Tomosu. Kasneje je v Intereuropi skrbel za izredne prevoze, zato je na leto prevozil po 150 tisoč kilometrov. "Moral sem si privoščiti pohode v planine, sicer bi me pobralo. Nekoč sem se ob dveh ponoči vrnil s poti, ob štirih zjutraj smo štartali na pot in ob štirih popoldne sem že bil na vrhu Grossglocknerja. Vsak prosti trenutek, ki sem ga imel, sem porabil za šport in gibanje. Biti moraš malo nor, sprejemati hitre odločitve brez razmišljanja, kaj se bo zgodilo," pravi. Leta 2013 je dobil najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije - zlati častni znak.
Najbrž je med vsemi Istrani prehodil največ kilometrov
Poudarja, da ni alpinist, ampak zgolj nori planinec, ki vedno znova išče nove izzive. Tako se je za mesec dni odpravil na Himalajo, kjer so prišli do baznega kampa ob vznožju Everesta, nato pa so osvojili 6189 metrov visoki Island Peak blizu Lotseja. "Neki Angleži so nas podcenjevalno imenovali za oldtimerje, a nato oni niso zmogli doseči vrha, mi pa smo ga. Nobenih težav z višino in redkim zrakom nisem imel, postavili smo tudi svojevrsten rekord, saj smo v zgolj 34 urah osvojili vrh Island Peaka in prišli nazaj v bazo. To je vrh, ki pomeni vrhunec za planince, za alpiniste pa to seveda ni velik izziv. To so bila posebna doživetja, saj smo videli tudi, v kakšni revščini živijo tamkajšnji prebivalci." Presenetilo pa ga je, da je Himalaja zelo čista, saj se je nekoč veliko pisalo o odpadkih in smeteh, ki jih alpinistične odprave puščajo ob poteh. "Očitno so zdaj obiskovalci Himalaje mnogo bolj ozaveščeni, saj nihče ne pušča ničesar za seboj," je opazil.
Še večji izziv pa je bila odprava na 6961 metrov visoko Aconcaguo v Argentini. Vrha niso dosegli, saj jih je zasul sneg in so se morali vrniti. "Tedaj sem na poti nazaj najbolj očitno gledal smrti v oči. Ko smo se vračali, sem jahal mulo, s katero smo prečkali reko. Ko smo šli proti vrhu, je bilo vse v redu, nazaj grede pa je deroča reka že precej narasla. Kazalo je, da bo odneslo mulo in mene, kar bi pomenilo gotovo smrt, a se na srečo to ni zgodilo. Ko sem prišel na drugo stran, sem mulo razjahal in šel 16 kilometrov peš do doline," se spominja južnoameriške dogodivščine. Osvojil pa je drugi najvišji ameriški vrh: 6873 metrov visoki Oyos del salado, nedaleč od puščave Atacame.
Izjemna volja inkluzivnih planincev
Prizna, da je imel pri teh planinskih podvigih tudi nekaj sreče. Za odhod na Ararat, s 5165 metri najvišji vrh v Turčiji, je soplezalec Stane Klemenc našel poceni letalske vozovnice, ker je neka skupina odpovedala potovanje. Tisto pomlad sta kot prva osvojila vrh Ararata, ki sicer sploh ni zahteven vzpon: "Pri vračanju smo srečali skupino iranskih študentov. Čez teden dni jih je zasul plaz, vseh 17 je umrlo. Vračali smo se čez Carigrad. V hotelu, kjer smo prespali, je čez deset dni odjeknila eksplozija." Tudi pri vračanju s Himalaje je letalo, ki jih je prevažalo, čez nekaj tednov strmoglavilo s potniki vred.
Za Lojzetom Zadelom je pestra življenjska zgodba (njegova vloga v osamosvojitveni vojni, ko je postavljal barikade na Črnem Kalu in drugod v Istri, bi bila vredna posebnega prispevka), ki jo še naprej plemeniti s potovanji in pohodi. "V naši bližini sta mi še vedno najbolj všeč Slavnik in Nanos. Na Slavniku sem redko, na Nanos pa hodim pogosto," pravi. V zadnjem obdobju na izlete vodi gibalno ovirane, slepe, slabovidne, osebe s posebnimi potrebami, skratka rad sodeluje z "inplaninci". "Neverjetno, kakšno voljo za hojo imajo ti ljudje. Približno 80 sem jih vodil po dolini Glinščice, nekaj manj na Sveto Trojico pri Pivki. Dobro energijo imajo."
