Po devetih letih se je voditeljica, komičarka in ne nazadnje šansonjerka Ana Maria Mitič vrnila na televizijo in trenutno na TV Slovenija sodeluje v kar dveh oddajah (Inkognito in Besedolov). Toliko časa je namreč dajala prednost materinstvu, saj je skrb za sina zanjo na prvem mestu. Ker doma nima partnerja, ki bi jo podpiral, je bilo pogosto težko. Po njenih izkušnjah tudi deljeno skrbništvo ni ravno koncept, ki bi olajšal starševstvo. Čeprav v teoriji zveni čudovito, da oba starša enakopravno skrbita za otroka, Ana Maria brez dlake na jeziku pove, zakaj bi tudi strokovnjaki morali malo bolj razmisliti o tem.
V javnosti ste vedno nasmejani. Bi vseeno z veseljem kdaj potarnali, če bi lahko?
Nisem fen tarnanja. Če rečem, da me nekaj boli, je to že resna stvar. Ker pritožujemo se vedno lahko, po drugi strani pa vedno lahko najdemo tudi kaj lepega in kaj, za kar smo lahko hvaležni. Če drugega ne, sem vesela, da živim svoboden poklic, da nisem v zelo strukturirani službi, čeprav bi se tudi tam znašla, saj imam naravosloven um. Saj sem šla najprej na medicino, a me je poklicala umetnost - in temu je treba slediti. Čeprav se na svobodi nikakor ne cedita samo med in mleko. Svoje pozitivnosti ne igram, saj sem iskrena. Je pa res, da je v kakšni situaciji treba dati v to malo več energije. Težke preizkušnje pa izjočem v šansonih.
Je bila ločitev tudi za vas najtežje življenjsko obdobje?
To je bil zagotovo najhujši izziv v mojem življenju. Prvič, ker se določeni vpleteni niso izkazali kot dobri ljudje. Če imaš nekoga rad, ga pač ne moreš čez noč kar sovražiti. Svojega bivšega imam še rada, vendarle sem ga izbrala za očeta svojega otroka. Ampak naše najhujše globočine se razkrijejo čez čas. Tega ne damo na mizo takoj, mogoče tudi nehote … Ob takih trenutkih sama vedno najprej pogledam vase, v svoje travme.
Kakšna pa je ta vaša travma?
Več jih je, saj jih imamo vsi kar nekaj, kajne? (nasmešek) Moja je zagotovo to, da moram najprej poskrbeti, da bomo vsi dobro.
Menda to, da bolj skrbite za druge kot zase, ne pomeni, da se kot kakšna cankarjanska mati žrtvujete za sina?
Seveda si nobena mama ne želi, da bi se otroku kaj zgodilo, da bi se poškodoval, a se tudi to dogaja. In to ne pomeni, da je ta mama slaba. Kajti družba učinkovito nabija slabo vest, kar se mi ne zdi konstruktivno, saj to, da se žrtvuješ za otroka, ne prinese nič dobrega – samo zamero do otroka. Jaz bom najboljša mama, če sem dobro. Moj otrok zelo čuti, kdaj sem srečna in razbremenjena, kdaj pa me kaj tare. In kadar me kaj tare, ni prav, da ga s tem obremenim. Z določenimi stvarmi lahko otroka spravimo v čustveno stisko, sploh če so že podvrženi temu zaradi razvezanih staršev. Dejstvo je, da imam sinka, in zaradi tega preizprašujem sebe, da ga ne bi slučajno vzela za čustvenega partnerja. Ker živim v ustroju – zablodi človeštva – tako imenovanem deljenem skrbništvu, ki v redkih primerih resnično deluje.
Zakaj je to zabloda?
Ker sta potrebna velik umik ega in zelo dobra komunikacija med partnerjema. To je v praksi redkost, zato bi bilo bolje, da institucije ne bi kar povprek delile deljenega skrbništva. Morale bi delati tako, da obvarujejo interese otroka, ne staršev. Otroci pripadajo tako mami kot očetu. Vendar bi moralo individualno obravnavati primere zelo strokovno podkovano osebje, ne pa osebje, ki se ima za podkovano. Morali bi biti usposobljeni, da prepoznavajo take in drugačne, tudi subtilnejše motnje pri posameznikih, ne zdi se mi prav, da je deljeno skrbništvo kar avtomatično "najboljša" možnost za vse. Številni odvetniki in drugi, ki se ukvarjajo z družinskimi situacijami, ne marajo centrov za socialno delo. Na sodišču pa … tako ali tako ni zmagovalcev.
Ko je stanovanje naenkrat prazno
Kaj konkretno se vam zdi težava pri deljenem skrbništvu?
Deljeno skrbništvo je všeč številnim moškim, ker gre preživnina v pobot, torej "jim ni treba plačevati", saj je otrok tehnično polovico časa pri enem in polovico pri drugem. Vse okej, a žal institucije prepogosto očara vsak, ki reče: "Jaz bi samo bil oče." Navdušene so nad tem, češ da je to itak najpomembnejše. Ampak kdo kupi otroku bundico, ki mu je prav, pa čevlje, kdo pogleda, ali ima kaj jesti, mu vestno umiva zobe in "teži" za disciplino pri urejeni šolski torbi; kdo potem žrtvuje svoj delovni urnik, da ga pospremi k zobozdravniku? Saj pogosto je tudi v zvezah tako, da večina pade na mamo. Bomo čez 15 let spet slišali te vrle strokovnjake, ki bodo rekli, kot za permisivno vzgojo, da je bila napaka, da so forsirali skupno starševstvo?
Nobena sodnica ne živi življenja, ko je po predaji stanovanje prazno, saj ni ne otroka, ne psa, ne nič … Pa se znajdi! Drug teden je pa vse na glavo, vse je treba urediti za nazaj in za naprej ... Vsaka mamica, ki ji je do otroka, bo vedela, da je to res težko. Saj številnim ustreza tudi to, komaj čakajo, da otrok ni za en teden, da imajo čas zase. Ta čas je nujen in zelo potreben, sploh za mamice z majhnimi otroki. Ampak ne prisilno! V praksi si vržen v milost in nemilost nekomu, ki komunicira ali pa ne. In potem dobiš gladko črno na belem, da oče dovoli otroku v svojem tednu samo en videoklic. Ker ga ne zanima, ali si otrok želi slišati mamico vsak dan ali ne. Šteje le odločba.
Kako se torej organizirate tisti teden, ko imate sina?
Kadar imam Leva, sem najprej mami. Njemu bo vseeno, ali jeva kruh po znižani ceni, ker je zanj pomembno samo, da sva skupaj. Tisti teden se trudim, da sem popoldne in zvečer z njim, kar pomeni, da prilagodim, tudi zavrnem ponudbe za delo. Po možnosti sprejmem delo, ki je v času, ko je on v šoli ali kakšnem prijetnem varstvu, saj je super, da ima stike z drugimi in otroki - pa da vidi še kaj.
Kadar imam Leva, sem najprej mami. Njemu bo vseeno, ali jeva kruh po znižani ceni, ker je zanj pomembno samo, da sva skupaj
Več izkušenj, ko nosiš s sabo, širšega te to dela. Takrat, ko pa ne morem biti mami, čim več delam, da tudi sebe zamotim. Srečna sem, ko vidim, da lepo odrašča, da se zna dostojno predstaviti, pogledati v oči … Vse to je usvojil največ z zgledom. Zdaj ima sedem let, hodi v drugi razred. Zelo rada imam otroke. Verjela sem, da jih bom imela več, ampak ne vem, če bi si še upala poskusiti s kom, ker bi se bala, da se bodo rane ponovile. Po drugi strani bi me skrbelo, kako bi to sprejel Lev, pa tudi v letih sem že, ko je možnosti za zanositev vedno manj. Res sem mislila, da bom imela vsaj tri, ampak človek obrača, bog obrne …
To še ni moj vrhunec
Bi rekli, da ste na vrhuncu kariere, saj vodite svojo oddajo Besedolov, redno sodelujete pri Inkognitu, vaša predstava je uspešnica, album ste izdali …
No, pa saj pri predstavi Ženske brez filtra samo vskočim, kadar Nuška Drašček ne more nastopiti. Lahko bi bila zraven od začetka, vendar preprosto nisem mogla, zaradi okoliščin. Sem pa vesela, da se vsake toliko vidimo, saj so to fantastične punce. Z nekaterimi smo delale že prej. Pri delu sem prilagodljiva, nekonfliktna, dosledna, točna. Ker sem vedela, kaj me čaka pri snovanju takega projekta, sem vedela, da si tega še ne morem privoščiti. Veliko laže bi bilo, če bi imela podpornega partnerja, ki bi razumel mojo službo. Sicer pa mislim in upam, da to še ni moj vrhunec. Saj je neki bum, ker sem se vrnila na televizijo. Devet let sem vse ponudbe zavračala. Najprej sem bila noseča, potem je bil otrok majhen in sem se mu želela posvetiti. Seveda ne obsojam nobene mame, ki si je, na primer, tri mesece po porodu ustavila mleko, da je šla nazaj na odre.
Seveda, mnoge ženske se bojijo, da jih bodo pozabili. Kako to, da vi niste imeli nobenega strahu?
Zaupala sem vase in imela neomajno vero, da moj otrok že ne bo lačen, jaz pa tudi verjetno ne … Ni bilo lahko, a je bilo vredno.
Kako to, da ste šele zdaj posneli prvenec? Navsezadnje ste po izobrazbi glasbenica, pa vendar ste dolgo dajali prednost komediji.
Vsaka stvar potrebuje čas, da dozori. Skozi življenjske preizkušnje sem dobila del modrosti in poguma, da čustva in dogodivščine iskreno izrazim. In nastal je album Ciao, šanson! To je moje darilo, tako za poslušalce kot sami sebi, neki korak k temu, kjer sem "najbolj jaz". In to niso zgolj besede, zabava, temveč paleta čustev, ki jih pripelje do srca moja muzika. Vsaka nota in vsaka beseda sta premišljeni. Večkrat sem izpostavila, da šanson zame ni le glasba, ampak pripovedovanje zgodb; šanson mi omogoča, da sem to, kar sem – z vsemi napakami, solzami in smehom. Glasba je prva stvar, ki sem jo študirala, velika ljubezen, ki sem se je lotila akademsko in resno (klavir na konservatoriju), a sem šele zdaj začutila dovolj zrelosti, da te zgodbe prelijem v avtorsko delo. Sploh na nastopih v živo, kjer rada sodelujem z občinstvom, je čutiti žanrsko tudi glasbeni kabaret, ki ni namenjen le pasivnemu poslušanju, ampak celotnemu doživetju. Morda se šansona stereotipno drži, da je starinski in zatežen, jaz pa s svojim prispevkom kažem, da je mogoče naš glasbeni prostor osvežiti s takim pristopom. Sploh pa sem ponosna, ker je moja glasba tako lepo sprejeta: že dvakrat smo bili finalisti Festivala slovenskega šansona! Vem, ljudje me poznajo kot tisto "nasmejano s televizije", a v glasbi sem ranljiva, sem jaz. Glasba je moj primarni jezik, ki sem ga za nekaj časa dala na stran, a me je vedno čakal.
