Lahko, da je bila lepa nedelja - žegnanje, praznik zavetnika farne cerkve. Lahko, da je bila, čeprav na fotografiji ni videti cerkve, ampak zgolj neko leseno, najbrž gospodarsko poslopje, pa še to v ozadju. Lahko pa je bil tudi kak drug praznični trenutek - ne vem, ker na fotografiji ni ne žiga fotografa ne pripisa o kraju in času nastanka posnetka ali upodobljenih ljudeh. Ničesar. Enajst in še nekaj ljudi se je postavilo pred stojnice in poziralo nekomu, ki jih je fotografiral. Zanimivo je, da jih ta očitno ni znal ali mogel postaviti tako, da bi bili na posnetku vsi, ki so v naravi stali pred njim. V levem kotu z zornega kota gledalca se vrsta namreč nadaljuje, kar opazimo šele, če fotografijo zelo pozorno pogledamo. Tam sta vsaj še neki moški in otrok, prvi s krajcem klobuka, drugi z delom ene roke. Se je fotografu otrok zdel premalo pomemben, da bi gledišče usmeril proti njemu? Na desni mu je namreč ostajalo še nekaj prostora.
Z oblekami je križ
Očitno so sodobniki
Druga fotografija dejstvo o težavnosti datacije po oblačilih ponazarja še bolje. Po fotografskem papirju in oblekah moškega in ženske sredi stoječe vrste je kazno, da gre za obdobje med obema vojnama. A oblačila ljudi, ki sedijo v sprednji vrsti, tega ne kažejo. Pa so očitno sodobniki. Če bi jih fotografirali posebej in bi videli samo starejše tri, fotografskega papirja pa ne, bi verjetno datirali drugače. Svetovi, stili, celo svetovni nazori pogosto sobivajo. Nič ni enovito, vse je preplet različnosti. Soditi po delčku je zavajajoče, samo vsi odtenki neke slike so dejanski odraz celote. Če so. Obstaja namreč še tisto, kar je zunaj njenih robov, obstaja svet, ki ga mogoče ne poznamo, ne dojemamo, ne razumemo. Zato so interpretacije vedno kočljive.
Samo tisti, ki se že v izhodišču zaveda, da presoja zgolj s svojega zornega kota, in dopušča možnost, da obstajajo tudi drugačni pogledi, je blizu dejanskega razumevanja stvari. Če je. Ljudje na tej fotografiji so vsekakor zanimivi. Starejše so posedli, videti je, da so jim od nekod prinesli kar klop, mlajši so stali za njimi. Starejši ženski sta pokriti z ruto, mlade so razoglave. Starejši nosijo oblačila starih krojev, mladi se nosijo sodobneje. Tudi med njimi so razlike. Omenjeni mlajši par se zdi kot iz nekega drugega okolja. Kroj obleke ženske v sredini je nesporno najmodernejši, prav tako njena pričeska. Mlad moški ob njej nosi presenetljivo svetlo obleko. Svetlejša je samo ženska ob njem, na drugi strani. Kot kontrast starejši ženski, ki sedi pred njo, ta je vsa temna. Mlad moderen par mogoče živi v kakem urbanem središču, pa sta prišla samo na obisk nekam na podeželje in je nastal ta posnetek. Morda. Tudi na tej fotografiji je nekaj bežnih dotikov. Mlajši ženski se dotikata starejše ženske in moškega. Dlani sta položili na njuna ramena. Čisto mogoče sta obe hčeri starejšega para. A kdo je potem temna ženska na desnem robu sedeče vrste?
Birma v Polju
In še tretja skupina. Ta ima zadaj napis - birma v Polju. Nastala je med obema vojnama, Polje je Poje ob Sotli. Ker sem fotografijo hranila v kupih z drugimi, ki jih občasno razporejam in pripravljam za "optično branje", se sprva nisem zavzela, da je ta iz mojega družinskega arhiva. Ko sem jo podrobneje pregledovala, se mi je pogled ustavil na najvišjem moškem, ki štrli iz zadnje vrste. Presenečenje - moj ded. Mlad, kot ga nisem videla še nikoli. Nesporno najmarkantnejša pojava te fotografije, če odmislimo starca in fantiča v ospredju. Ljudi večinoma ne prepoznam, saj gre za davno širše sorodstvo, je pa marsikdo od starejših podoben sorodnikom iz neke druge generacije, ki jo poznam tudi sama. Nekaj žensk je podobnih moji stari mami, osrednja sedeča moška figura pa je slika in prilika mojega mnogo mlajšega bratranca. Tako se pač med nami sprehajajo geni, četudi se mi sami nismo nikoli srečali, z mnogimi ne delimo niti leta hkratnega življenja. Nato še eno presenečenje - v pisavi na hrbtu fotografije naenkrat prepoznam pisavo svoje stare mame. Ni je na posnetku, čeprav bi spadala zraven, tudi fotografirala skoraj gotovo ni ona. Kje je torej bila, ko je nastajala fotografija, ki jo je očitno ohranila vse življenje? Pogled vleče par v sprednji vrsti - starejši sključen moški, ki nerodno stiska palico med nogama, se nagiba k dečku z najbolj simpatičnim pogledom. Zakaj tako gleda - kot da bi ravnokar nekaj ušpičil. Je zadrega, je radovednost, je neka konspiracija med starcem in njim. Kot da bi si pravkar nekaj porednega zašepetala, nekaj, česar drugi ne vejo. Mogoče pa je fantu nerodno zaradi blatnih čevljev in nogavic. Le kod je hodil, preden so ga postavili v vrsto za skupinski rodbinski portret, na katerem se še enkrat stikajo kroji oblačil, generacije in najbrž spet cela paleta izkušenj in pogledov na svet. Vsaj prek mojega visokega postavnega deda jih je nekaj posredno najbrž prelitih tudi v te besedne zveze.
Svetovi s treh fotografij so tako pisani in polni, da si skoraj nima smisla izmišljati zgodbe. Zato samo za okus - želje fantiča z roba prve fotografije. Prva - da bi bil zares na fotografiji, če že stoji tam in čaka, z vsemi drugimi. A v trenutku nastajanja posnetka se še ni zavedal, da se nanj sploh ni uvrstil. Druga, močnejša pa - da bi dobil kak artikel s stojnic. Mogoče pa je v ženskih torbicah ali moških žepih le kak novčič, ki bi mu to željo lahko izpolnil - ali bodo kupili samo najnujnejše - nekaj metrov blaga za novo obleko, ogledalo za britje in kak glavnik. Bodo proti večeru, ko se bo dogodek prevesil v veseljačenje, to pa neizbežno tudi v kak prepir, dočakali tudi pretep - stalno folkloro takih dogodkov. Bo fantič takrat že spal ali bo v kakem kotičku čakal, da odrasli dokončajo po svoje, on pa bo medtem v dlaneh skrival neizmerno bogastvo, ki se je s stojnice preselilo v njegove ročice, v njegovo trajno posest. Dragocenejšo od osrednjega mesta na skupinskem portretu.
