Nasveti Marije Merljak: Izberite raje koprivo kot špinačo, ima trikrat več beljakovin. Izbrali smo nekaj receptov

Naši redni bralci se gotovo še spominjajo, kako sem v začetku leta pisala o koprivnih semenih pri prečiščevanju telesa po prazničnem obilju. Pozimi sneg prekriva koprive, a kdor je prijatelj z naravo, si je že prej preskrbel koprivna semena, ki so visoko koncentrirana naravna hranila z obilo energije. To je logično, saj je seme zametek novega življenja, zato so v njih prav vse aktivne snovi, nujne za življenje. Relativno visoke so v semenih koprive količine vseh esencialnih aminokislin (beljakovin), med maščobami sta obe esencialni maščobni kislini omega 3 in omega 6, med vitamini je razmeroma veliko vitaminov skupine B, vitamina E ter vitaminov C in K. Med minerali v koprivnih semenih prevladujejo železo, magnezij ter cink, kalcij in mangan. Med bioaktivnimi snovmi so fitosteroli, zaščitni antioksidanti iz vrst lignanov in flavonoidov ter karotenoidi, zlasti betakaroten.

In vse, kar najdemo v semenih, je tudi v mladih koprivah, visokih in nizkih, ki se prav te dni veselijo prešerne pomladi. Jaz jih gojim na balkonu in ravnokar sem možu skuhala koprivno špinačo. V moji mladosti jo je mama pogosto pripravljala, saj prav špinača na obrobju Trnovskega gozda visoko nad Vipavsko dolino pač ni uspevala. Moj mož, Goričan, pa je v mladosti ni poznal, saj bi bila že misel, da bi jedli koprive, pregrešna, kot je dejal. Razumljivo, saj je Goriška solatni raj, kjer že zgodaj uspeva vse, kar zelenega raste pod soncem. A če bi Goričani vedeli, kako hranilno bogate in zdrave so koprive, bi si jih zagotovo pripravili.

Gojena špinača, ki se bohoti po nižinskih poljih in vrtovih, je v vseh pogledih nežnejša kot kopriva. Raste hitro, bogato rodi in daje kmetom lep zaslužek, a divja kopriva je v primerjavi s špinačo prava mineralna in beljakovinska bomba. V 100 gramih koprive je 6 do 8 gramov beljakovin, kar je trikrat toliko kot v gojeni špinači. Neprimerno več je železa v koprivah kot v špinači. In bolje je izkoristljivo, saj oksalati, ki jih je neprimerljivo več v špinači, zavirajo sprejem železa. Resnici na ljubo - v obeh rastlinah je trivalentno železo, ki ga moramo v telesu spremeniti v dvovalentno hemsko železo, da ga celice lahko uporabijo. A pri tem so koprive na boljšem, saj imajo več vitamina C, ki pomaga pri pretvorbi.

Velika razlika je tudi pri vsebnosti kalcija, ki ga je v koprivah 3- do 4-krat toliko kot v špinači, ki ga ob sirih in mlečnih izdelkih telo bolje izkoristi. Enako velja tudi za magnezij. Kopriva ima tudi veliko silicija za vezivna tkiva, kožo in lase.

Prav posebno poglavje je klorofil v koprivah. Tega je spet več kot v špinači. Pomembno je vedeti, da je klorofil heterociklična spojin z ionom magnezija v sredini obroča in z več stranskimi verigami. Ta obroč klorofila je po zgradbi skoraj enak hemu, aktivnemu delu krvnega hemoglobina, le da ima hem ion železa namesto magnezija, ki ga najdemo v klorofilu. Zato se ni čuditi, da so že stari zapisi priporočali koprive kot najboljše in najmočnejše čistilo za kri.

V koprivah so še flavonoidne in karotenoidne snovi, zlasti lutein za oči, in folna kislina (vitamin B9), pomembna za krepko kri, boljše počutje in dobre možgane. Omenila sem že, da je v koprivah veliko manj oksalne kisline kot pri špinači, zato koprive ne obremenjujejo ledvic pri občutljivih ljudeh.

V koprivah je tudi glukokinin. To je skupno ime za skupino rastlinskih snovi, ki delujejo podobno kot inzulin. To pomeni, da pomagajo zniževati krvni sladkor in izboljšajo vstop glukoze v celice, pri čemer razbremenijo trebušno slinavko. Še zlasti dobrodošla je kopriva kot pomoč pri inzulinskem neravnovesju. Ne moremo trditi, da pomaga pri diabetesu, a je dobra podpora zlasti pri začetnih težavah s sladkorjem v krvi, najpogosteje pri starejših ljudeh.

Seveda vse to, kar sem zapisala, nikakor ni moje nasprotovanje špinači, da ne bo pomote. Špinača je bolj preprosta in manj koncentrirana rastlina in za občutljive lažje prebavljiva. A kopriva ima več vsega, več moči, več energije in večji vpliv na razstrupljanje telesa, na kri, možgane in kosti.

Vmes, ko pišem, sem naredila koprivni namaz. V mešalnik sem dala koprive, peteršilj, čemaž, mlado čebulo in česen, naribala hren, primešala skuto in smetano in prilila žlici bučnega in oljčnega olja. In to ponudila na kruhu z dodatkom kuhanega jajca. Tak namaz je pravi imunski priboljšek. Kar pomislimo: kopriva z železom in klorofilom za čisto kri, hren za dihala, za povrh z antibakterijskim učinkom, česen, čemaž in čebula delujejo kot naravni antibiotiki, bučno olje za mojega gospoda, saj krepi moško prostato, oljčno olje deluje protivnetno, skuta in smetana pa sta nosilki dobrih maščob in vitaminov. Skratka, to je namaz, ki spodbuja prebavo in krepi odpornost, pomaga obnavljati mišice, izboljšuje ožilje, kosti in gibljivost, pa še šolarji ga bodo veseli, ker bodo prej usvojili nove snovi. Namaz, zlasti na polnovrednem kruhu, je lahka hranljiva jed, idealna tudi za starejše in oslabele.

Enako koristna je tudi koprivna špinača, ki sem jo omenila na začetku. Jaz sem jo naredila s prosenim zdrobom, maslom in polnomastnim kravjim mlekom. Proseni zdrob sem izbrala zaradi večje vsebnosti silicija, ki nas naredi lepše in bolj gibljive. Surovo domače maslo živine pašne reje je bogato z vitamini A, E, D in K, ki so topni v maščobah, in ima mnoge priboljške za zdravje. Enako pomembna za naše telo je tudi kremna koprivna juha z žlico smetane, morda zamešana z gomoljem krompirja, da je bolj nasitna. Koprive so lahko tudi sestavina pomladne juhe iz divjih zelišč ali koprivno rižoto.

Seveda je mogoče s koprivami pripraviti tudi koprivne napitke (smutije) in čaj, jih zamešati v jajčne frtalje in omlete, pripraviti pite, jih ocvreti po pariško in speči potratno potico s koprivami, ki jih je pripravila Karmen Čarman z Bučke.

In kaj reči za konec? Kopriva v kuhinji ne potrebuje zapletenosti - dovolj je, da ji dodamo nekaj maščobe, malo beljakovin in ščepec topline, pa postane popolna hrana za kri, kosti in življenjsko moč. Hrana, ki lahko preseneti in navduši. Ste morda kdaj pomislili, da koprive rastejo v bližini človeka? Zato so nekako družabne, a hkrati divje in s karakterjem. V nemških zapisih izpred nekaj stoletij so koprive primerjali z mladimi razposajenimi lepimi in brhkimi dekleti, ki pa odločno branijo svojo poštenost pred vsiljivci. Vsakdo, ki se jih dotakne, se opeče. Pa vendar jih opečeni ohrani v lepem spominu, brez trohice užaljenosti v srcu.