Ivan Hribar se je rodil v Trzinu 19. septembra 1851. Družina Hribar je po letu 1856 posestvo v Trzinu prodala in se preselila v Mengeš. Ljudsko šolo je začel obiskovati v šolskem letu 1859/60 v Mengšu. Zaradi odličnega uspeha je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer se je leta 1863 vpisal v nižjo gimnazijo, peti razred pa je končal leta 1869 na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Tako je pravzaprav končal tudi formalno šolanje. Leta 1870 se je zaposlil v češki zavarovalniški banki Slavija. Delal je v zastopništvih Slavije v Pragi, Ljubljani, Brnu, na Dunaju, v Trstu in Zagrebu. Leta 1876 je prevzel ravnateljstvo banke Slavija v Ljubljani.
Kmalu je začel aktivno delovati tudi v politiki in je bil leta 1882 prvič izvoljen v ljubljanski občinski svet. Polnih 28 let je bil eden od njegovih najdejavnejših članov. Ljubljano je 14 let vodil kot župan in ima največ zaslug za njeno celovito popotresno obnovo. Iz Ljubljane je želel napraviti sodobno mesto in jo utrditi kot središče slovenskega naroda, hkrati jo je želel uveljaviti tudi zunaj slovenskega ozemlja in je zato podpiral organizacijo različnih kongresov doma in v tujini. Med letoma 1889 in 1908 je bil deželni, nato pa med letoma 1907 in 1911 državni poslanec v dunajskem državnem zboru. Ivan Hribar je pripadal radikalnim, demokratičnim, mladočehom podobnim liberalcem. Bil je vodilna osebnost slovenske Narodno napredne stranke (NNS) – liberalcev – in kar šestkrat izvoljen za ljubljanskega župana. Župansko funkcijo je opravljal med letoma 1896 in 1910. Njegovega šestega županskega mandata leta 1910 cesar Franc Jožef I. ni hotel potrditi, zato je Hribar odstopil z mesta predsednika Narodno napredne stranke.
Bil je upanje zavednih Slovencev
Pred prvo svetovno vojno je bil vodilni predstavnik neoslavizma, v prvi jugoslovanski državi SHS pa veleposlanik v Pragi, pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje med letoma 1932 in 1938 jugoslovanski senator. Bil je velik domoljub, odlikovale so ga izrazita racionalnost, pragmatičnost in zavezanost veri v posodabljanje, hkrati pa je bil kot izpričan slovenski domoljub tudi prvi predsednik Slovenskega lovskega kluba (SLK), ki je bil ustanovljen leta 1907. Z osebnim ugledom in z veliko javno avtoriteto je pomagal pri njegovi promociji in uveljavljanju v javnosti.
Cerklje so se Ivanu Hribarju prikupile kmalu po tem, ko se je v kraj preselila njegova sestra Terezija, ki se je ukvarjala s trgovino. Ivan jo je v vasici pod Krvavcem večkrat obiskal in leta 1886 tam kupil tedanjo Lukeževo hišo ter jo v naslednjih leti preuredil po načrtih češkega arhitekta Jana Vladimirja Hraskyja, ki je v tistem času deloval v Ljubljani in je med drugim izdelal načrte tudi za ljubljansko operno hišo ter nekaj let kasneje Vodovodni stolp v Kranju. Hiša, ki stoji v samem središču Cerkelj, na zunaj še vedno očara predvsem z bogato okrašenim pročeljem, ki kaže vpliv tedaj modne secesije, notranjost pa jasno kaže na to, kako ugleden mož je bil njen lastnik. Cerklje so Hribarju predstavljale oddih od mnogih vsakdanjih obveznosti. Tu je poletja preživljal v družbi svoje druge žene Marije in hčere Zlatice, stalni gostje v hiši pa so bili Gregorčič, Aškerc, Trdina, Govekar, Sternen, Jama in še številni drugi znani Slovenci tistega časa.
Hribar je poletja v Cerkljah preživljal do leta 1936, ko je začel graditi hišo na Bledu, nato pa je posestvo predal sinu Milku. Po drugi svetovni vojni je bil del posestva in poslopja nacionaliziran, leta 1986 pa ga je odkupila banka. Leta 2021 je vilo odkupila Občina Cerklje na Gorenjskem. Danes ima status kulturnega spomenika državnega pomena in je bila ob lanskem dnevu samostojnosti po zahtevni prenovi odprta kot novi muzej Hribarjeva vila Cerklje.
V prvem nadstropju skrbno obnovljene hiše so uredili razstavo o Hribarju in meščanstvu na prehodu iz 19. stoletja v 20. ter razstavo o dogajanju v času osamosvojitve Slovenije na Gorenjskem leta 1991, v mansardi pa je na ogled arheološka razstava Cerklje skozi čas. Etnološka razstava obiskovalcem ponuja vpogled v življenje prednikov, kot se je odvijalo v Cerkljah in okoliških vaseh v zadnjih dvesto letih. Hribar je v Cerkljah poznal tudi domačina Ignacija Borštnika, ki je bil zaposlen v banki Slavija. V Cerkljah je imel tudi svoje lovišče, v katerem je rad lovil z lovskimi prijatelji in tovariši. O tem so ohranjeni zapisi v njegovem lovskem dnevniku. V svoje lovišče, na krajše love in druženja po njih na prostranem in urejenem vrtu je vabil na oddih ugledne kulturne delavce (Maksa Fabianija, Jožeta Plečnika, Alojza Gangla), pesnike in pisatelje (Ivana Tavčarja, Janeza Trdino, Antona Aškerca, Frana Govekarja, Alojza Gradnika, Josipa Stritarja) ter politike (Ivana Tavčarja, dr. Tresića - Pavičića, Nikolo Pašića, prof. Alekseja Aleksandrovića Bobrinskega, dr. Ivana Žolgerja in druge). Hribarjevi lovi so bili vzorno organizirani in lovsko etično izvedeni. Kot razgledan mož širokih svetovljanskih obzorij je že takrat opozarjal na pomen varstva narave.
Na odprtju muzeja decembra lani je zbirko, ki govori o Hribarjevem preživljanju prostega časa in o lovskem udejstvovanju, predstavila zgodovinarka dr. Irena Žmuc, muzejska svetnica v Muzejih in galerije mesta Ljubljane (MGML): "Hitro se je vključil v izbrano družbo razumnikov, postal je sadjar z diplomo in strasten lovec, njegov vrt je bil vedno odprt za marsikatero druženje z vaščani." Ureditev muzeja v njegovi hiši, ki je bila po smrti dedičev prodana Ljubljanski oziroma Gorenjski banki, je po njenem mnenju velika dragocenost in priložnost za Cerklje ter tudi odgovornost. "Ustanoviti muzej pomeni ustvariti institucijo, ki zbira, varuje, raziskuje in predstavlja dediščino z namenom izobraževanja in javnega dostopa. Hribar je bil trden Slovenec, Slovan in Jugoslovan, proslavil se je kot ljubljanski župan, bil pa je tudi Cerkljan, saj je več kot 50 let prihajal v Tusculum, kar je bila po Antonu Aškercu antična prispodoba Cerkelj."
Dr. Irena Žmuc je povedala, da je za pripravo razstave našla veliko novih virov, za kar se lahko zahvali dedičem Blanki in Milku Hribarju ter Alenki Jerala in njeni hčerki Lani Kanalec. Urška Galzinija pa ji je odkrila številne podrobnosti o Pavli Dolinšek, poročeni Galzinija, Hribarjevi hčerki. "Ivan Hribar ni bil nadčlovek, bil pa je ambiciozen, imel je vizijo, bil je delaven, podjeten, bojevit, predvsem pa učinkovit. Bil je upanje zavednih Slovencev."
Za obnovo hiše in novi muzej Hribarjeva vila sta zaslužna tudi Občina Cerklje in župan Franc Čebulj, ki je dolga leta vztrajal pri ambiciozno zastavljenem projektu. Splačalo se je, saj je novi muzej že del bogatejše turistične ponudbe tega dela Gorenjske.
Manj strašna noč je v črne zemlje krili
Ivan Hribar je kot zaveden Slovenec ob začetku italijanske okupacije Ljubljane 18. aprila 1941 zavit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico. Vračal se je s sestanka z italijansko upravo, ki mu je (pod ultimativnimi pogoji) ponudila županski položaj Ljubljane. Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, in je raje izbral smrt. V poslovilnem pismu aprila 1941 je zapisal: "Sloveniji bo tujec gospodaril, beseda tuja, tujčeve postave." Poslovil je s Prešernovimi verzi iz Krsta pri Savici: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi.
