(INTERVJU) Zdravko Čolić: Rad rečem, da dobra pesem ne pozna let

Njegove pesmi so zaznamovale prve ljubezni, poroke in številne življenjske prelomnice milijonov poslušalcev, njegova priljubljenost pa z leti ne pojenja. Zdravko Čolić, eden največjih glasbenikov z območja nekdanje Jugoslavije, bo 15. avgusta nastopil v Simonovem zalivu v Izoli, kjer bo občinstvu znova predstavil brezčasne uspešnice. Pred koncertom je za nas spregovoril o slavi, glasbi, občinstvu in življenju po več kot pol stoletja na odru.

Mnogi pevci pravijo, da jih je uspeh spremenil. Če se ozrete v preteklost – kako je slava spremenila vas kot človeka in česa vam nikoli ni vzela?

Mislim, da vsaka življenjska izkušnja človeka na nek način spremeni. Naučiš se spopadati z večjo odgovornostjo, pričakovanji in dejstvom, da te ljudje prepoznajo, kamorkoli prideš. Kljub temu pa obstajajo stvari, ki ti jih slava ne bi smela vzeti. V mojem primeru so to družina, prijatelji in občutek, da ostajam zvest samemu sebi. Vedno sem si prizadeval živeti čim bolj normalno in nisem dovolil, da bi me dejstvo, da me pozna veliko ljudi, oddaljilo od ljudi ali od vrednot, s katerimi sem odraščal. Verjamem, da občinstvo najbolje začuti, kadar je nekdo iskren in naraven, prav to pa sem skušal ohraniti skozi vso svojo kariero. Na koncu dneva smo vsi samo ljudje, ne glede na to, s čim se ukvarjamo.

Vaše pesmi spremljajo prve ljubezni, poroke in pomembne življenjske trenutke več generacij. Se zavedate, da ste postali del osebnih zgodb ljudi, ki jih sploh ne poznate? Vas to kdaj gane?

To je morda največja nagrada, ki jo lahko dobi izvajalec. Ko ljudje po koncertu pristopijo k vam in povedo, da so se spoznali ob eni izmed vaših pesmi, da je igrala na njihovi poroki ali da jih spominja na nekoga, ki ga ni več v njihovem življenju – takrat spoznate, da glasba že dolgo ni več samo vaša. Postane del njihovih življenj in njihovih zgodb. To me vedno gane, saj kaže, da imajo pesmi svoje življenje, ki traja veliko dlje od trenutka, ko so nastale. Mislim, da ni večjega priznanja, kot da vas nekdo poveže z najlepšimi, včasih pa tudi z najtežjimi trenutki svojega življenja. Takrat začutite, kako veliko moč ima glasba pri povezovanju ljudi in prenašanju čustev skozi čas. Prav zaradi takšnih srečanj čutim veliko odgovornost do občinstva in si prizadevam, da je vsak koncert vreden njihovih spominov.

Drugo ime za tremo je odgovornost

Kdaj ste bili v svoji karieri najbližje temu, da bi si rekli "Dovolj je, ne bom več nastopal"? Kaj vas je prepričalo, da ste vztrajali?

Vsi se kdaj znajdemo v trenutkih, ko se utrudimo. Pri meni se to zgodi predvsem po dolgih turnejah ali zelo intenzivnih obdobjih dela, čeprav me to hkrati tudi izpolnjuje. To je po toliko letih na odru povsem normalno. Nikoli pa nisem resno pomislil, da bi povsem odnehal. Vsakič, ko stopim pred občinstvo in začutim njegovo energijo, vse tisto, kar morda občutiš pred koncertom, preprosto izgine. Občinstvo ti na neki način vrne veliko več, kot mu lahko daš sam. Mislim, da me je prav ta izmenjava čustev vedno znova motivirala, da nadaljujem. Dokler čutim, da lahko skupaj s svojo ekipo pripravimo koncert tako, kot si ga občinstvo zasluži, in dokler med nami obstaja ta iskrena povezanost, imam razlog, da ostajam na odru.

Na odru vedno delujete sproščeno in samozavestno. Ali ste kdaj nervozni, preden stopite pred več tisoč ljudi?

Seveda obstaja trema, vendar je njeno drugo ime odgovornost. V trenutku, ko treme ni več, ste morda izgubili del odgovornosti do tega, kar počnete. Pri meni ne gre za strah, temveč za pozitivno vznemirjenje in željo, da bi bil koncert čim boljši. Ne glede na to, koliko koncertov ste že odigrali, je vsako občinstvo novo in vsak večer drugačen. Zato je pred odhodom na oder vedno prisotna tista majhna mera adrenalina. Toda takoj, ko zazveni prva pesem in vzpostavite stik z občinstvom, vse to izgine. Takrat ostaneta samo glasba in ljudje, zaradi katerih ste tam.

Glasbena industrija se je v zadnjih desetletjih povsem spremenila. Če bi danes začenjali svojo kariero, bi jo lahko zgradili tako, kot ste jo nekoč, ali pa današnji čas zahteva nekaj povsem drugega?

Mislim, da ima vsak čas svoja pravila in svoje priložnosti. Ko sem začenjal jaz, je pot do občinstva vodila preko festivalov, radia, televizije in gramofonskih plošč. Danes so tu družbena omrežja, pretočne platforme in digitalni mediji, kjer se vse dogaja veliko hitreje. Če bi danes začenjal, bi moral zagotovo veliko pozornosti nameniti tudi tem orodjem, saj so postala pomemben del komunikacije z občinstvom. Kljub temu pa verjamem, da se ena stvar ni spremenila – dobra pesem, čustva in iskrenost vedno najdejo pot do ljudi. Tehnologija lahko pomaga, da vas občinstvo odkrije, ne more pa nadomestiti tistega, zaradi česar vas bodo ljudje poslušali še dolga leta. Zato menim, da je danes morda težje pritegniti pozornost, vendar jo je enako težko, če ne celo težje, tudi ohraniti. Prav to je največji izziv vsake generacije glasbenikov.

Nikoli niste bili znani po škandalih ali iskanju pozornosti za vsako ceno. Je to zavestna odločitev ali preprosto odraz vašega značaja?

Mislim, da je to predvsem odraz mojega pogleda na ta poklic. Nikoli nisem verjel, da lahko ali da bi morala kariera temeljiti na škandalih. Pozornost, ki jo na ta način pridobite, traja zelo kratek čas, pesmi pa ostanejo. Vedno sem menil, da je največji kapital vsakega izvajalca zaupanje občinstva. To se gradi leta in ga ne gre zlahka zapraviti. Trudil sem se, da moje zasebno življenje ostane prav to – zasebno, o meni pa naj ljudje govorijo zaradi glasbe, koncertov in novih pesmi. Mislim, da me občinstvo prav zato spremlja že toliko let. Kadar odnos gradite na medsebojnem spoštovanju, vam ni treba nenehno iskati novih načinov, kako pritegniti pozornost. Dovolj je, da ostanete iskreni do sebe in do ljudi, ki prihajajo poslušat vašo glasbo.

Ko danes poslušate svoje stare uspešnice, jih slišite z ušesi poslušalca ali izvajalca? Obstaja kakšna pesem, ki bi jo danes zapeli drugače?

Mislim, da jih še danes najprej poslušam kot izvajalec. Seveda vedno opazite kaj, kar bi danes morda zapeli ali interpretirali nekoliko drugače, saj se z leti spreminjata tako glas kot življenjske izkušnje. Toda prav v tem je lepota glasbe. Dobra pesem ni nekaj, kar ostane ujeto v času, v katerem je nastalo, temveč se vedno znova odkriva in dobiva novo življenje. Vsak koncert, vsako novo občinstvo in vsaka nova generacija ji vdihnejo nova čustva in nov pomen. Mislim, da kakovostna glasba vedno doživi neko obliko ponovnega odkrivanja, ne da bi pri tem izgubila svojo identiteto. Prav zato lahko živi desetletja. Danes morda nekatere pesmi pojem drugače kot pred štiridesetimi leti, vendar njihova čustvena moč ostaja enaka. Verjamem, da je prav to razlog, da jih občinstvo še vedno sprejema kot svoje. Vsaka pesem nosi pečat časa, v katerem je nastala, in čustev, ki sem jih takrat doživljal. Ne bi si želel preveč spreminjati tistega, kar je občinstvo vzljubilo. Danes jih morda pojem bolj zrelo, z več življenjskimi izkušnjami, vendar si prizadevam ohraniti tisto iskreno čustvo, zaradi katerega so sploh nastale. Mislim, da občinstvo prav to prepozna in jih zato še vedno z veseljem poje skupaj z menoj.

Ne lovim več ciljev, uživam na sami poti

Ali obstaja kakšna neizpolnjena želja – koncert, sodelovanje ali življenjski cilj –, glede katere menite, da še ni prepozno, da bi jo uresničili?

Človek ima ne glede na leta vedno kakšno željo ali izziv, ki ga žene naprej. Seveda bi bil vsak glasbenik vesel, če bi katera od njegovih pesmi našla pot tudi zunaj prostora, na katerem je odraščal, morda postala mednarodna uspešnica ali pripeljala do zanimivega mednarodnega sodelovanja. Danes o tem razmišljam precej manj kot nekoč. V tem življenjskem obdobju mi je najpomembneje, da uživam v glasbi, koncertih in srečanjih z občinstvom. Menim, da sem imel veliko srečo, da sem lahko več kot petdeset let opravljal delo, ki ga imam rad, in to je samo po sebi veliko bogastvo. Če se zgodi še kaj lepega in nepričakovanega, toliko bolje. Vendar danes ne lovim več ciljev – bolj uživam na sami poti. Mislim, da je prav to privilegij, ki ga prinesejo leta in življenjske izkušnje.

Če bi lahko za en večer sedli za mizo z dvajsetletnim Zdravkom Čolićem, kakšen nasvet bi mu dali? Česa se ne bi smel bati in česa nikoli ne bi smel izgubiti?

Rekel bi mu, naj bo potrpežljiv in naj zaupa svoji poti. Ko si mlad, pogosto misliš, da se mora vse zgoditi takoj, v resnici pa najbolj dragocene stvari zahtevajo čas. Rekel bi mu tudi, naj se ne boji sprememb, saj jih bo veliko – tako v glasbi kot v življenju. Vsako novo življenjsko obdobje prinese nekaj dobrega, če se mu približaš odprtega srca. Tisto, česar nikoli ne bi smel izgubiti, pa so radovednost, ljubezen do glasbe in spoštovanje do ljudi. V tem našem poklicu lahko dosežeš velike uspehe, vendar ti ne pomenijo veliko, če pri tem izgubiš samega sebe. Na koncu si ljudje ne zapomnijo le tega, kaj si pel, ampak tudi, kakšen človek si bil. Mislim, da je to morda najpomembnejša življenjska lekcija, ki sem se je naučil v vseh teh letih.

Vaše občinstvo se je skozi desetletja močno pomladilo – danes na vaše koncerte skupaj prihajajo starši, otroci in vnuki. Kaj menite, da je skrivnost pesmi, ki preživijo desetletja in povezujejo generacije?

Rad rečem, da dobra pesem ne pozna let. Če je iskrena in nosi v sebi čustva, vedno najde pot do ljudi, ne glede na to, kdaj so se rodili. Mislim, da je skrivnost prav v tem, da so teme, o katerih pojem, univerzalne – ljubezen, srečanja, slovesa, veselje in upanje. To so občutki, ki se nikoli ne spremenijo. Posebej me razveseli, ko na koncertih vidim starše, ki so nekoč prihajali sami, danes pa stojijo ob svojih otrocih ali vnukih. To pomeni, da pesmi niso ostale le spomin ene generacije, temveč so dobile novo življenje skozi nove ljudi. Vsaka generacija jih doživi na svoj način, v njih najde nekaj svojega in prav zato trajajo. Mislim, da za izvajalca ni lepšega občutka od spoznanja, da njegove pesmi živijo naprej tudi takrat, ko jih za svoje sprejme več generacij poslušalcev.

Sredi avgusta boste nastopili v Izoli. Slovensko občinstvo vas vedno sprejme z veliko topline in navdušenja. Kaj lahko obiskovalci pričakujejo od tega koncerta? Pripravljate kakšna presenečenja ali posebne trenutke, zaradi katerih bo ta večer drugačen od drugih?

Še posebej se veselim koncertov v Sloveniji, saj me tamkajšnje občinstvo že vrsto let sprejema z veliko topline in iskrenimi čustvi. Izola je čudovit kraj in verjamem, da bo poletno vzdušje ob morju koncertu dalo posebno energijo. Kot vedno se bomo potrudili pripraviti večer, poln pesmi, ki jih imajo ljudje radi. Ne maram preveč razkrivati vnaprej, saj je del čarobnosti prav v tem, da občinstvo nekaj doživi v samem trenutku. Lahko pa obljubim, da bomo dali vse od sebe, da bo to večer, poln čustev, dobre energije in skupnega doživetja. Na koncu je vsak koncert poseben prav zaradi občinstva in prepričan sem, da bo tako tudi v Izoli.